Natanko pred tridesetimi leti, 26. aprila 1986, se je zgodila največja jedrska nesreča v zgodovini, ko je v Černobilu, v takratni Sovjetski zvezi, eksplodiral jedrski reaktor. Ta obletnica nam mora biti v opomin in v razmislek o nadaljnji usodi jedrske energije, tako v energetske namene kot tudi vojaške.
Dan Zemlje … Čim obstaja dan nečesa, veš, da je tisto nekaj v kurcu. In nihče noče spremeniti svojega odnosa do tega. Tisti, ki (želijo dajati vtis, da) jim tak dan nekaj pomeni, hočejo zgolj, da bi svoj odnos spremenili drugi …
Zemlja je torej v kurcu, in to precej po zaslugi človečkov. Človečki pa si ne morejo kaj, da se ne bi oklicevali za krono stvarstva. V vsem, kar počnemo, smo menda najpametnejši, najmočnejši, najvztrajnejši, najbolj domiselni, prilagodljivi in iznajdljivi, skratka najboljši. Takšni mislimo, da smo, ko Zemljo uničujemo, in takšne se vidimo, ko jo rešujemo …
Težko je živeti v okolju, kjer homoseksualnost še vedno velja za bolezen in kjer bi homoseksualcem najraje sekali glave, tako kot v Savdski Arabiji. In to v svetu, kjer lahko spol zamenjaš prektično čez noč in torej ni več toliko biološka danost, kot je stvar osebne odločitve.
Med nedavnim potovanjem v Turčijo me je presenetilo, kako zelo je življenje tam podobno življenju tukaj. Slovenci in Turki nimamo kaj dosti skupne zgodovine, pa še tisto smo večinoma pisali vsak na svoji strani bojnega polja. Imamo ne le različni veri, ampak tudi različni predhodni veri. Jezika sodita v različni družini; še romščina nam je bližja od turščine. Mi smo bili zadnjih 1.000 let pretežno stalno naseljeni poljedelci in obrtniki, med njimi pa je bilo veliko pastirjev, trgovcev in vojakov. Oboji imamo sicer podobno gorato pokrajino, a precej različno vreme in pridelke. Naš dan se vrti okoli alkohola, njihov okoli hrane. In vendar se mi je zdel Istanbul dosti bolj domač kot Berlin.
“Kriza se širi na vse strani, povsod še naprej vlada organizirana blaznost, neznanska stiska in neodgovorni izdatki za vedno novo splošno oboroževanje.”
Duševna bolezen ubija duha, norost ga poživlja. Duševna bolezen je institucionalni konstrukt, ki hoče v kali zatreti našo norost z namenom, pravzaprav celo z naklepom, da nas "obvaruje" pred samim sabo in tako laže nadzoruje.
Ko sem bil majhen, je na vasi blizu moje prababice živel starejši gospod, ki je bil prepričan, da je Zemlja ploščata. »Če bi bila okrogla, bi na drugi strani padli dol,« je bil njegov (bržkone edini) dokaz. Nekoč je bil v vasi na začasnem delu nek Avstralec. Karkoli je povedal, je vrli gospod Plošča vztrajal pri svojem: »Ne, Avstralija ni tako daleč, kot on pravi. Tam, za tistim hribom je, pa malo naprej.«
“Da bi človeštvu pomagal pri preobrazbi sveta, je Maitreja svetovni učitelj izoblikoval določene prioritete. Te prioritete pokrivajo osnovne potrebe vsakega moškega, ženske in otroka: zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru.” (Share International)
Tudi sama sem strokovna delavka na področju socialnega varstva z opravljenim strokovnim izpitom že več kot 15 let. Pri svojem delu z uporabniki se moram pogosto obračati tudi na različne CSD za zadeve, ki presegajo okvirje našega dela in sicer nudenja storitve osebne asistence. Naše izkušnje za njihovo pripravljenost iskanja rešitev uporabnika, so zelo slabe. Ne bi bilo pošteno reči, da to drži za vse in da ni moč najti pri reševanju težjih družinskih problemov, tudi svetlo izjemo. Praviloma pa se srečujemo s socialnimi delavkami, ki jim moramo najprej razložiti naše delo, nato pa jim sugerirati tudi vrsto pomoči, ki so jo one po svoji uradni dolžnosti dolžne nuditi uporabnikom oz. družini. Do tu bi bilo še vse v redu, če ne bi bil običajen odziv, da ne morejo več kot to kar zakonodaja predpisuje, da to ni v njihovi pristojnosti in te napotijo na drugo institucijo... V praksi pa se izvaja zgolj administrativni, birokratski del socialne pomoči, nekakšen nadzor in regulacija države posameznih skupin prebivalstva, za konkretno pomoč na terenu, upoštevanje želj ter pomoči uporabnika pri reševanju njegovih težav, pa ni časa, zakonskih možnosti, niti prave volje in znanja/kompetenc. Socialne delavke so praktično zgolj še uradnice za izvrševanje socialne in posredno tudi ekonomske politike države. Zgolj za ekstremno pereče aktualne sprotne težave se odločajo tudi za obisk na domu, se pogovarjajo iz oči v oči z družino oz. uporabniki in preventivno spremljajo družino, ki je ogrožena ali obstaja verjetnost nasilja. Zato se ne gre čuditi, da je mnogokrat že prepozno in usodno.
Čeprav je tako imenovana balkanska begunska pot zaprta in v Slovenijo ter severnejše evropske države novih beguncev skorajda ni več, pa to ne pomeni da je problem kar izginil. Ne samo, da ni izginil, z vzroki za begunsko krizo se ta hip ne ukvarja prav nihče. Gre za izrazito kratkoročno politiko, ki morda rešuje stolčke nekaterih politikov, prinaša pa zelo slabe obete za prihodnost. Torej, ne samo da se pomanjkljivo ali slabo ukvarjamo s trenutno begunsko problematiko, z vzroki zanjo se sploh ne ukvarjamo!