Bojan Radej
Svobodni raziskovalec na področju družbenih študij, kakovosti življenja, ekonomskih racionalnosti, metodologije vrednotenja; svetovalec, publicist in aktivist. Magister makroekonomije, ustanovni član SDE in trenutno njegov predsednik.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Bojan Radej
- Zadetkov: 5246
Sprejem proračuna strukturnih skladov EU za naslednjih sedem let označuje začetek novega razvojnega ciklusa. To je za Slovenijo pomemben trenutek, v katerem pričakujemo prelomne odločitve. Te morajo ne samo določiti način izhod iz krize ampak docela prelomiti s starimi praksami, zaradi katerih je preteklo desetletje, ki vključuje tudi uresničitev »stoletnega evropskega sna«, v razvojnem pogledu za Slovenijo nedvomno izgubljeno.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Bojan Radej
- Zadetkov: 5402
Krčenje razvojnih sredstev v prihodnjem sedemletnem programskem obdobju – doma zaradi globoke krize vladanja in odsotne vizije vodenja, v tujini zaradi znižanja proračuna strukturnih skladov EU zaradi erozije evropske solidarnosti – napoveduje, da bo treba v prihodnje vsak evro obrniti trikrat preden ga vložimo. Sredstev ne moremo več trošiti za namene, ki jih kabinetno po občutku opredelijo vlade od zgoraj navzdol kakor doslej, ampak obratno, smer razvoja naj veliko bolj določajo tisti, ki so jim učinki razvoja prvenstveno namenjeni. Vse več je takih družbenih zadev, ki jih lahko rešujejo edino neposredno vpleteni. Razvojna sredstva še naprej pritekajo od zgoraj, nameni in načini porabe pa se bolj in bolj določijo od spodaj navzgor.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Bojan Radej
- Zadetkov: 6192
Z letom 2014 se začenja novo sedemletno proračunsko obdobje EU, z njim pa se bo zavrtel tudi nov programski ciklus za financiranje projektov iz njenih strukturnih skladov. Ta prinaša nekatere novosti za mesta, ki so ne le ekonomska razvojna jedra ampak tudi najbolj kompleksne prostorske in družbene enote. Po novem je mestom namenjena večja pozornost tako, da je poudarjen horizontalni vidik oziroma medsektorski pristop k usmerjanju njihovega razvoja. Mesta kot kompleksi ne prenesejo polovičarskih rešitev, pripravljenih v uradniških silosih ampak potrebujejo večsektorske pristope, ki izzive obravnavajo z več strani naenkrat. Le tako rešitve ne bodo izražale videnj oblastnih struktur ampak jih bodo določile raznorodne potrebe razvoja v konkretnem prostoru. V tem primeru je strukturna politika postala post-strukturna, kar je morebiti znak, ki napoveduje njeno radikalno spremembo, morda že po l. 2020.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Bojan Radej
- Zadetkov: 5521
Z letom 2014 se začenja nova evropska sedemletka in z njo spremenjena pravila za vse, ki bi radi kandidirali za evropska sredstva strukturnih skladov. Novosti v ključnih pogledih zaostrujejo pogoje črpanja. Najprej v oči zbode zmanjšanje skupnega evropskega proračuna za programe strukturnih skladov, kar se dogaja prvič v njihovi zgodovini. Domači viri financiranja razvoja, že zaradi krize, ne bodo mogli pokriti primanjkljaja, skoraj milijarde evrov. Slovenije se izpad sredstev tem bolj tiče, ker je njen Zahodni del v povsem nesrečnem trenutku globoke krize pristal med bolj razvitimi evropskimi regijami (na prehodu), s čimer nima več dostopa do najugodnejših pogojev črpanja evropskih skladov, ki za novo sedemletko še naprej veljajo za vzhod države.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Bojan Radej
- Zadetkov: 6426
Evropska strukturna politika v programskem obdobju 2014-2020 prinaša nova orodja za spodbujanje celostnega razvoja. Te pomembno posegajo v ustaljene načine priprave izvedbenih ukrepov in tudi samih projektov, ki se bodo potegovali za ta sredstva. Središčni primer je nov instrument strukturne politike EU, ki se imenuje »celovite teritorialne naložbe«.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Bojan Radej
- Zadetkov: 5210
EU za črpanje evropskih sredstev v novem programskem obdobju uvaja mehanizme celostnega razvoja. Njihovo poslanstvo bo zagotoviti sinergije med sektorskimi prioritetami, med finančnimi viri in med nosilci razvoja. Celovitost je odgovor na do sedaj prevladujoči enostranski razvoj, temelječ na višanju stopenj rasti dohodka. V EU se ta model ni potrdil, ker poglablja teritorialne razlike in zaostri socialna nasprotja. Celostni mehanizmi bodo omogočali razvojni politiki upoštevati ključne razlike med sektorji, regijami, področji razvoja, ne da bi zato ogrozila potrebne makro premike na ravni države v zvezi z napredkom inovacij, trajnosti razvoja in teritorialno kohezijo. Članice EU bodo tako za obdobje do leta 2020 predpisale celostne pristope vsaj nosilcem razvoja v mestih, medtem ko bodo na področju lokalnega razvoja pristopi, ki so že od prej v veljavi (programi razvoja podeželja), le še okrepljeni.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Bojan Radej
- Zadetkov: 5501
Ocenjevanje vladnih dosežkov je izziv, na katerega odgovarjajo evalvatorji učinkov javnih politik, ločeno od politik in nevtralno. V Sloveniji je ocenjevanje učinkov politik po osamosvojitvi v veliki meri zamrlo, zadnje desetletje pa oživlja v povezavi z zahtevami Evropske unije. Ta namreč od prejemnic sredstev iz njenih podpornih skladov zahteva dokazati dosežke porabe sredstev že v trenutku načrtovanja, včasih pa tudi med izvedbo in po zaključku financiranih projektov.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Bojan Radej
- Zadetkov: 7165
Po dveh desetletjih gre Slovenija skozi novo sistemsko tranzicijo. Obe je sprožil val nezadovoljstva s političnimi elitami, ko so svojo integriteto zaigrale. Prva tranzicija je prelomila z zunanjimi elitami, druga bo opravila z domačimi. Pomembne so tudi razlike med njima. Prva tranzicija je zaslužna za prehod v nov družbeni model, ki je bil v naprej ustoličen v novi ustavi. Danes te gotovosti ni, ker vstajniki alternativnega modela družbe niso opredelili. Tudi narava nasprotij je zdaj drugačna. Prvi je uspelo hitro preiti iz protisistemske v sistemsko fazo, ko je konflikt med domačo javnostjo in zveznimi oblastmi prerasel v konflikt med ljubljanskimi in beograjskimi elitami. Gladek prehod je bil možen zaradi poenotenja v ciljih osamosvojitve in o načinu njene izvedbe. Vstajniki pa morajo danes svojo sistemsko fazo šele izgraditi.
Prva rešitev, za katero se zavzemajo neredki, je poniževalna. Del gibanja se hoče preleviti v politično stranko in naskočiti oblast ter sistem spremeniti ali vsaj sabotirati od znotraj. Z manirami mrhovinarskega jastreba bi se tako sistemski fazi konflikta izognili, vendar bi obenem razvrednotili protisistemsko. Nestrankarsko jedro vstaje namreč ne zahteva naskoka na oblast, ampak nov model družbe, ki bo proizvajal avtonomijo na načelih neposredne demokracije. Vendar pa to fazo vstaja lahko doseže šele, ko bo proizvedla trajnostne alternative in jih povezala.
Za prehod v sistemsko fazo je treba vstajniško pozornost precej razširiti. Za prihodnost niso pomembne elite na oblasti, ampak nerešena nasprotja med vstajniki glede uresničevanja programskih zahtev. Gre za nujno razvidnost in odprtost vstajniških struktur in tudi za neko konsistentno organizacijsko miselnost, ki naj prepreči, da bi vstajniki drug drugemu postali prepreka. Prvi dve zahtevi so protagonisti prepoznali, kar dokazujejo razmeroma transparentni in odprti mehanizmi sprejemanja skupnih odločitev. Toda to ni dovolj, dokler ni izpolnjena tudi tretja zahteva. Pri njej pa ni razvidno, kako jo izpolniti, kar od vstajnikov zahteva izvirnost pri preizkušanju novih rešitev in načinov delovanja.
Največkrat so si vstajniška gibanja prizadevala svoje sistemske temelje izgraditi z vertikalnimi povezavami, torej na sistemski način, na primer s koordinacijsko centralo. Tak način je po svoji logiki avtoritaren, hierarhičen in izključevalen, torej nasproten naravnem načinu delovanja vstajniških skupin. Zanašanje samo na vertikalno povezovanje je gibanja vedno pehalo v razkol in tako so potem vstaje zamrle. In res, dosedanje odvijanje slovenske vstaje nakazuje, da se njeni protagonisti ne bodo pustili ujeti v past preveč poudarjenega zanašanja na vertikalne načine povezovanja.
Razvidna kakovost vstajniškega procesa je njegova raznorodnost. 'Vstaje' so uspele festivalsko preplesti protestno in subverzivno vzdušje s kulturnimi vsebinami. Različnost je bogastvo vstajniškega procesa in ga je treba le bogatiti, a na drugi strani obenem povzroča resne težave sodelovanja in s tem možnosti horizontalnega povezovanja.
Gibanja k vstaji prispevajo z na moč neenakih izhodišč. Ene so profesionalne organizacije z lastno organizacijsko podporo, druge so neformalne mreže, tretji so prostovoljci, nekateri med njimi so poznavalci na svojih področjih, drugi aktivisti, tretji le podporniki. Tudi vstajniški vložki so različno težki, se pravi to, kako usodno so sodelujoči odvisni od uspeha vstaje. Nekateri pričakujejo takojšnje koristi, na primer medijsko uveljavitev ali ustanovitev stranke, drugim, ki prevladujejo, gre za posredne dosežke, da bo vstaja dobra za vse približno enako, vzemimo s splošnim izboljšanjem ekonomskih možnosti in višjo kulturno ravnjo političnega diskurza.
Nestrukturirani procesi vstajniškega sodelovanja, kot je vzemimo neposredna demokracija, enako velja za svobodni trg, spontano ne proizvajajo enakopravnosti. Ker so procesi odprti in neomejevalni, dajo tistim z začetno prednostjo večje možnosti uveljavitve. To je tem bolj nevarno za usodo vstajništva, dokler so njegova pravila soodločanja še nerazvita in tako puščajo veliko možnosti za manipuliranje skupnih odločitev s strani ožjih neformalnih koalicij. Refleksen odgovor nekaterih vstajnikov na to nevarnost je formalno postopkoven, da bodo vstajniške strukture morale ostati fleksibilne in tako noben položaj v njej ne bo nedotakljiv. Vendar kot rečeno, če hočejo vstajniki ohraniti mobilizacijski moment, se na vertikalne rešitve ne smejo preveč zanašati.
Najmočnejši povezovalni potencial gibanj, ki bo šele do konca odprl vrata za prehod vstaje v njeno sistemsko fazo, je zaenkrat najslabše uporabljen. Programske in akcijske povezave ne morejo zagotoviti trdnih temeljev, če ni uveljavljena enakopravnost in vzajemna solidarnost med gibanji, da se bodo lahko krepila in napredovala skupaj. To ne zahteva nemogočega, povezav z vsakim in med vsemi povprek, ampak le ožje med skupinami, ki so si najbolj kompatibilno različne, da svoje zahteve uveljavljajo tako, da se medsebojno dopolnjujejo.
Prehod iz protisistemske v sistemsko fazo je pogojen z zmožnostjo preobrazbe vstaje iz protestnega delovanja v ustvarjalno sodelovanje. To preprosto pomeni, da za njen uspeh ni edino pomembno, kaj hoče vsako gibanje doseči samo zase. Gotovo še bolj pomembno je, kako zna vsako gibanje podpirati druge pri doseganju nekih ciljev, ki zanje same niso primarnega pomena, so pa ključna za gibanje, s katerim sodelujejo. Kriterij vzajemne koristnost presečno sinergičnih interakcij med skupinami bi obenem razgalil vstajniška zavzemanja, ki ne uspejo razviti širših interakcij, ker so sebična.
Solidarnost v družbi onkraj lastnega plota zanimanj je ravno tisto, kar obstoječim političnim elitam danes ne uspe in zaradi česar se sistem ruši vase. V prelomni fazi vstaje so dolgoročne možnosti spremeniti sistem odvisne od tega ali se bodo sodelujoča gibanja uspela učiti iz medsebojnih razlik – drug od drugega in o drugem – pri skupnem ustvarjalnem raziskovanju inovativnih možnosti za doseganje svojih deloma prepletenih in deloma ločenih posamičnih ciljev.
Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, marec 2013
Več: http://www.sdeval.si/knjige/index.php
- Podrobnosti
- Objavil(a) Bojan Radej
- Zadetkov: 8638
- Podrobnosti
- Objavil(a) Bojan Radej
- Zadetkov: 5547
Po slovenskih mestih že pol leta donijo vstajniške zahteve po temeljitih spremembah v državi, ki jih končno, čeprav le simbolno, najavlja zamenjava oblasti. Zdaj so se vstajniki znašli iz oči v oči s posledicami svojih uspehov. V ospredje sta stopili dve vprašanji: kakšne so alternative sedanjim praksam vladanja? In izvedbeno vprašanje, kako 'v zaostrenih razmerah' alternative uresničiti?
Enaka vprašanja poslušamo vsaj od študentskih uporov v šestdesetih letih in gibanja nanje večinoma še niso našla odgovora. Dolgo ni bilo razvidno, da je prav tako, saj je prvo vprašanje, kaj?, vendar zastavljeno v miselnem okviru oblasti in tako za vstajnike napačno. Čeprav »se nočejo opredeliti«, niso neodgovorni do skupne prihodnosti, saj se odgovornost ne dokazuje z gorečno izbiro okov, v katere jih oblasti potem vklenejo.
Vstajniki se vsaj večinoma ne potegujejo za oblast ampak za avtonomijo. Zanje ni najbolj pomembno, kakšen bo konkretno končni rezultat vstaj. Pomembno je, da model vladanja ne bo več nekompetenten in politiki brez integritete ne bodo mogli predstavljati skupnih interesov. Ali bo nov model uresničen v bolj socialno ali v bolj liberalni različici družbe, za vstajnike ni zelo pomembno. Tem bolj, ker itak razvijajo svoj model skupnosti, ki avtonomen tako do države kot do trga.
Vstajnikom se ni treba šele programsko opredeliti. Posamična gibanja so svoje programe večinoma že davno oznanila. To so raznorodne vizije skupnega dobra in utemeljitve raznorodnih mehanizmov njihovega doseganja. Tako bo alternativa lahko le pluralna, da bo lahko umestila raznorodne vizije skupnega dobra. Konkretni učinki alternativnega modela – to, kar najbolj skrbi elite – bodo vse bolj celostni in zato bodo njihove intervence manj potrebne.
Celostni učinki alternative bodo posledica prizadevanj za različne vidike družbenega dobra – ker so ti nasprotni, si bodo morali vseskozi dokazovati skupnostni prispevek in tako obnavljati legitimnost. Tako oblikovana celovitost je potem razvidna kot sestavljena iz podcelot, ne iz kašnih posebnih lastnosti elementarnih delov, na primer premetenih posameznikov, ki si prizadevajo le za svojo lastno srečo. Integralnost izidov alternative pa pomeni, da strah pred negotovo prihodnostjo ni utemeljen. Vstajniki se ne bojijo negotovosti, povezane s transformacijo družbe. Ko popotnik potuje skozi neznane pokrajine, mu to povzroča neznansko veselje, vsakršna vnaprejšnja gotovost o tem kaj bo videl in doživel, bi mu pokvarila užitek. Tako je tudi z odnosom vstajnikov do prihodnosti, ne bojijo se je kot sedanja oblast, ki ščiti svoje privilegije.
Nenazadnje je programska enotnost v osnovnih izhodiščih vstajniškega gibanja že dosežena (kot razvidno, enotnost v ciljih itak ni več možna). Zato nimajo prav tisti, ki uspeh vstaje pogojujejo z močjo programskih povezav med njimi. Glavni izziv zanje ni več programski ampak izvedbeni: kako vstajništvo nadgraditi s strukturo povezav, ki ne bo prizadela izvirne raznorodnosti sodelujočih?
Če je na izziv možno odgovoriti uspešno, potem je to možno le radikalno drugače, kot je bila neuspešna praksa doslej, namreč s povezovanjem na podlagi programskega skladnosti gibanj. Obstaja tudi nasprotna možnost. Gibanja so si bila v zgodovini večinoma podobna tudi po neravnovesju med zahtevami svojih programov in praktičnim delovanjem, torej po programsko-akcijski neskladnosti. Tako na primer so stara, delavska gibanja utemeljena revolucionarno, delujejo pa večinoma reformno, sprijaznjena s postopnim izpolnjevanjem zahtev. Enako velja za »nevladne« organizacije, ki za svoje nevladne cilje uporabljajo vladna sredstva. Obratno pa so novi vstajniki zasnovani na protestnem delovanju, medtem ko so programske opredelitve skrčili le na najbolj bistvene zahteve. Za stare in nove vstajnike je torej značilno neravnovesje med njihovimi zahtevami in konkretnimi prizadevanji.
Gibanja je torej mogoče prevesti na skupni imenovalec in povezati na podlagi njihove nekonsistence. Neuspešna desetletna prizadevanja alternativnih kmetov za pridelavo ekološke hrane lahko veliko povedo. Njihova zahteva po ločeni pridelavi ekološke od industrijske hrane, je bila porojena programsko z novo etiko globalne odgovornosti do zdravja in narave. Ločitev je zdaj sicer uveljavljena, vendar preveč polovično, saj ekološka hrana na koncu pristane v velikih trgovskih centrih, kjer le dopolnjuje industrijsko ponudbo hrane. Ni pa nova etika pridelave našla poti do nove etike menjave, delitve in potrošnje hrane, ki bi šele uveljavili smisel prizadevanj ekoloških kmetov.
To bi zahtevalo, da se ekološka hrana posreduje potrošnikom v »pošteni trgovini«, ki ne skrbi za potrebe trgovskega posrednika ampak pridelovalca. Druga možnost je »lokalna menjava«, mimo tržnih cen ali po poljubnih dogovorih med pridelovalcem in potrošnikom. Težava je, da se z alternativnimi mehanizmi menjave ne ukvarjajo gibanja pridelovalcev hrane ampak neka povsem druga gibanja. Slednja pa so sama zase tudi nekonsistentna, dokler v alternativnih načinih menjujejo izdelke tržnega izvora, kakor pogosto danes. Alternativni načini menjave ne morejo proizvesti prevratnega družbenega učinka, dokler teh sistemov ne napolni ekološka hrana. Šele njun presek proizvede prevratni učinek, ko postane ekološka pridelava hrane dejavnik osamosvajanja in krepitve avtonomije lokalne skupnosti.
To je le zgled kako s povezovanjem, ki proizvajajo delno kompatibilne alternative doseči, da se država in trg ne bosta več mogla vmešavati v vsakodnevno življenje ljudi in njihovih skupnosti. Eno poslanstvo vstajnikov je proizvodnja avtonomnih alternativ na vseh področjih življenja. Drugo je mobilizacija, ki je v veliki meri že dosežena, le da bi v prihodnje morale tudi organizacije civilne družbe vstopiti v proizvodnjo avtonomnih alternativ. Tretje področje povezovanja je področje obrambe pridobitev in zaščite meja izborjene avtonomije.
Mobilizacijski, avtonomno proizvodni in bojeviti vidik so tri osi povezovanja vstajnikov, ki se razvidno luščijo že danes. Med njimi bo bolj redko prišlo do pristnih stikov, vendar bodo skupni interesi poskrbeli za ravno toliko sodelovanja, kot bo nujno. Torej naraščajoča nasprotja med gibanji ne kažejo na slabosti vstajniškega procesa. Potrebna je le jasna razmejitev, da drug drugega prepoznavajo in v raznorodnih vstajniških poslanstvih, dokler jih res izpolnjujejo – kar pa se razrešuje skozi agonistični boj med njimi in samorefleksijo.
Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, 13. marec 2013