V psihoterapiji dobro poznamo pojav, ko pride do vmesnega hudega poslabšanja in krize, preden se vzpostavi nova življenjska pot. To je mučno obdobje, nevzdržno in vsi ga ne zdržijo. Človek takrat čuti, da se ne more prestaviti ne naprej in ne nazaj, kakor da bi bil ujet. Včasih se ljudje takrat prestrašijo in srečanja prekinejo ali pa se vrnejo na stare tirnice, dokler jih notranji glas ponovno ne pokliče nazaj. Včasih minejo leta, da so ponovno pripravljeni. To je čas, ko se lomijo stari vzorci z novimi, a v resnici je to prehod, dober prehod, ki ni videti kot dober in ki ga je potrebno potrpežljivo zdržati, da izzveni sam od sebe. Zdržati ga morata tako klient kot tudi psihoterapevt.
Koliko je vredno življenje človeka,
zakaj tam nekdo nekomu,
to pravico odreka,
medtem, ko vse to gleda ves Svet,
mar to ni za znoret?
Ali bo kdaj mir in red?
Pasti psihoterapevtskega poklica za privatno življenje je precej. Danes bom odstrla nekaj teh.
Psihoterapevtski poklic te na nek način determinira. Spremeni. Raste s teboj. Po drugi strani pa – kateri poklic ne raste s teboj? Kako te zaznamuje psihoterapevtski poklic v dobrem in slabem, integrirano?
6.
razklane so tesnobe in razjasnjene zablode.
veter, ki prihaja izza gorov in se dotakne
umirajočih listov, razpiha vsak fantom v
obstoju, ki predolgo je stal na istem mestu.
da je tista tišina res glavni vladar, osvajalec in
odrešenik, ki jo opeva duo Simon in Garfunkel,
to prikazuješ na znaten, a ne silovit način. vdam se
pred tvojim obličjem in ti me povzdigneš do neba.
Včasih se zgodijo takšni posebni momenti, prelomni, drobni trenutki, kamor besede skorajda ne sežejo. Zgodi se v človeku nekaj redkega, trenutek, ko ve. Enostavno ve. Pri tem ne gre toliko za racionalno vedenje ali znanje kot tako. Na delu je nekaj močnejšega, bolj prodornega. Globok razmislek. Intuicija. Nenaden preblisk, ki je gradil in tlakoval pot dolgo pred tem prelomom, le zavest ni vedela.
1.
rjava se vrtinči skozi čute, časovni stroj,
ki utaplja trenutno umiranje sodobnih
mest, razlivanje nekih nepomembnosti.
spet kot vsako leto ta vznemirljiv podton,
naelektrenost, gibajoča se pod zgornjim
življenjem, da usahne v bioritem in se
spremeni v milo glasnost pomešano s krvjo,
prostor, ki se počasi razširja v vidnem polju.
Jesen in novembrski čas je čas, ki prikliče iz človeka spomine na smrt, ob katerih se znajde vedno tudi drugi pol, želja po življenju. Ob umiranju je vedno tudi življenje, ob življenju so vedno tudi izgube in slovesa. Brez tega tveganja ne moremo živeti ne ljubezni, ne življenja, lahko pa se ukalupimo in odrečemo vsemu kar je živo, novo, neskončno, odprto. Cena tega je pogosto bolezen. Freud je bolezni pripisal največjo potrato življenja, poleg neumnosti. Jung je o duševnem zdravju razmišljal, da vedenje srca lahko pridobiš le tako, da polno živiš svoje življenje. Polno živiš svoje življenje tako, da živiš tudi to, česar še nisi nikoli doživel in kar si samo prepustil drugim, da so živeli in razmišljali.
Nekaj dni nazaj sem po lepem človeškem srečanju zapisala tole misel.
»Kreiranje idej je že samo po sebi užitek. Če se to dogaja v sočutnem sodelovanju, pa je to že skoraj plemenitost.«
Nekaj dni nazaj sem si v nadvse prijetni, svobodni in sproščeni družbi ogledala vrhunsko predstavo Pijani. To, da je bila družba sproščena in svobodna, ni samoumevno in ni vsakdanje. Tako kot tudi predstava ni bila vsakdanja.
Zadnjih deset let sem se pri svojem delu z ljudmi veliko pogovarjala. Starimi. Mladimi. Statusno različnimi. Prišla sem do naslednjega spoznanja, ki ni dokončno, se pa razvija.