Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

»Svet pada s tečajev. Geopolitične napetosti naraščajo, globalni izzivi se kopičijo, mi pa smo se očitno nezmožni enotno odzvati,« je pred kratkim v generalni skupščini OZN dejal generalni sekretar OZN Antonio Guterres (Dnevnik). Z generalnim sekretarjem se lahko samo strinjamo. Zdi se, da vsi skupaj samo nekaj čakamo. Da se bodo stvari uredile. A nič ne pomaga; zmedo, ki smo jo ustvarili, lahko reši samo človeštvo samo. V nadaljevanju izpostavljamo tri ključne probleme sodobnega sveta, ki jih moramo končno začeti reševati na globalni ravni v duhu sodelovanja in pravičnosti; to so vojne, globalna neenakost, podnebna in okoljska kriza.

Ker je ekonomija delitve razmeroma nov pojem, je v zvezi z njo potrebno nekoliko več pojasnil, še posebej, ker se pojavljajo zelo različne interpretacije. Sam sem besedno zvezo uporabil že leta 2003 v knjigi K ekonomiji delitve in kasneje v številnih drugih knjigah, člankih in blogih (večina teh je zbranih na spletni strani Ekonomija delitve). Osrednji pomen ekonomije delitve se vse od začetka ni spremenil in v osnovi pomeni organiziranje našega ekonomskega življenja na način, ki slehernemu Zemljanu omogoča vsaj zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, v širšem smislu pa mu zagotavlja zdravje in blaginjo.

Katastrofalne poplave v začetku letošnjega avgusta so po že tako težkem mesecu skorajda vsakodnevnih neurij uničile dobršen del Slovenije. Poplave so poplavile in odplavile številne domove, podjetja, kulturne domove, šole, vrtce, ceste, mostove in drugo infrastrukturo. Poleg velikanske materialne škode in človeških žrtev pa so poplave močno zaznamovale tudi celotno družbeno skupnost. Velika vodna sila je naplavila marsikaj. Tako dobro kot slabo.

Letošnje leto, še zlasti poletje, nam ne prizanaša z naravnimi katastrofami. Čeprav so vremenski pojavi siloviti in nepredvidljivi, pa vendar niso presenetljivi. Poznamo vzroke in vemo za posledice. Vzrok so podnebne spremembe, ki so »delo človeških rok«. Posledice vidimo povsod po svetu. Vemo tudi za rešitve, čeprav se morda vsi ne strinjamo z vsemi. Zagotovo je ključna rešitev sprememba našega načina življenja in sprememba obstoječe ekonomske paradigme – tega se najbolj otepamo, zato raje govorimo o t. i. zelenem prehodu, ki je le del rešitve, zagotovo pa ne ključni. Zmernejše življenje in manjša potrošnja, na drugi strani pa ekonomski razvoj, ki ne temelji na neprestani gospodarski rasti, in bolj pravična distribucija globalnih dobrin – te rešitve (za zdaj še) niso na mizah političnih in ekonomskih odločevalcev.

"Sam ne morem obstajati. Obstajam le v odnosu do ljudi, stvari in idej." (Krishnamurti)

Kaj je tisto, kar povezuje družbeno skupnost? Kaj je vezivo oziroma "lepilo" družine, lokalne, državne ali katere koli družbene skupnosti? Zakaj se sploh združujemo v skupnosti? Običajno najdemo odgovor na ta vprašanja šele, ko nas doleti nesreča, katastrofa, izredne razmere.

»Temeljna zamisel knjige Sočutna šola je, da potrebujemo učenje sočutja. To je sicer kot potencial naravno v vsakem človeku, vendar je na začetku njegovega življenja nerazvito in šibko. Oseba zato spontano čuti sočutje do določenih bitij, do najbližjih na primer, medtem ko so do drugih in bolj oddaljenih vede drugače – lahko celo sovražno, ker jih ne pozna, ne razume in se jih boji.

Ko danes skušamo opredeliti vodilno ideologijo oziroma sistem idej, ki »poganjajo« sodobno družbo, še zlasti njen politični in ekonomski sistem, naletimo na težave. Uporabljamo cel kup izrazov – neoliberalizem, kapitalizem, nekateri omenjajo kulturni marksizem, celo neofašizem in tako naprej – pa vendar ne najdemo pravega izraza, ki bi nam lahko pomagal razumeti »idejno zasnovo« današnje družbe. Kajti kot lahko opazimo, je skorajda vseeno, katera politična stranka ali koalicija je v posamezni državi na oblasti, njeno politično in ekonomsko delovanje se ne razlikuje od vseh drugih, razen morda v odtenkih. To lahko vidimo v ZDA, kjer tako demokrati kot republikanci delujejo zelo podobno; podobno pa lahko opazimo v večini svetovnih držav in seveda tudi pri nas. Iz tega sledi zaključek, da pravzaprav vsi delujejo po enakih ideoloških izhodiščih.

Zagotovo lahko rečemo, da je danes v svetu veliko zelo resnih problemov, ki ogrožajo blaginjo ali celo prihodnost človeštva. Številni pravijo, da so največji problem človeštva podnebne spremembe, zato bomo napeli vse (kapitalske) moči za tako imenovani »zeleni prehod« in spet bo vse v redu. Pa bo res? Bodo revni in zelo revni ljudje kupovali električne avtomobile, nameščali solarne panele, toplotne črpalke in izolirali fasade? Ne. Še naprej bodo kurili oglje, petrolej in sekali drevje, da si lahko pripravijo skromen obrok. Če si ga seveda sploh lahko. Revni ljudje ne razmišljajo o zelenem prehodu, temveč o hrani, pitni vodi, osnovnih zdravilih, sanitarijah in drugih dobrinah za zadovoljevanje osnovnih potreb. Morda bi bilo prav, da pokažemo na pravi vzrok za stanje v svetu, ki je vse prej kot dobro, in to je neenakost, predvsem ekonomska.

Že starogrški filozofi so vedeli, da je človek politično bitje. Živeti v skupnosti, drugače človek kot posameznik niti ne more živeti, vselej zahteva neko obliko organiziranja, vodenja, odločanja – in natanko to je naloga politike. Politične odločitve vplivajo na vsakega pripadnika skupnosti. Zato ima tudi vsakdo pravico sodelovati v političnem procesu. Kar pa ne velja samo za demokratične skupnosti; celo v najbolj avtokratskih režimih ljudje na koncu delujejo politično in vržejo samodržca z oblasti.

S podpisom Versajske mirovne pogodbe 28. junija 1919, natanko pet let po sarajevskem atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda, se je dokončno zaključila 1. svetovna vojna, a so bili hkrati postavljeni temelji za novo vojno. Nemčija je bila spoznana za krivo, odpovedati se je morala monarhiji, a kar je bilo najhuje – naložena ji je bila vojna odškodnina v višini 132 milijard zlatih mark (verjeli ali ne, dokončno je bila odplačana 3. oktobra 2010). Znani ekonomist John Maynard Keynes, ki je bil na pariški mirovni konferenci eden od britanskih predstavnikov, je že takrat opozarjal na hude posledice tako visoke odškodnine ne samo za Nemčijo, temveč tudi za preostali svet. Danes vemo, da se je nacizem »rodil« iz ponižanja in hude gospodarske krize v Nemčiji po koncu 1. svetovne vojne. Keynes je poudaril, da mirovna pogodba uveljavlja tako imenovani kartažanski mir (ponižujoč »mir« pod uničujočimi pogoji, ki so ga po punskih vojnah Rimljani vsilili Kartažanom).