Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.
Ko se svet ustavi,
spoznamo, da za življenje ne potrebujemo
vseh tistih potrošniških izdelkov,
za katere smo mislili, da so nepogrešljivi,
za katere smo se drenjali po trgovskih centrih
in prežali na popuste.
V teh marčevskih dneh se pred našimi očmi odvijajo prelomni dogodki, ki bodo temeljito predrugačili družbo v kateri živimo. Meje se zapirajo, življenjski utrip se ustavlja, globalni borzni trgi padajo "v brezno". Nič pretirano ni reči, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Čeprav smo zdaj osredotočeni na ukrepe proti koronavirusu, pa se v ozadju porajajo še hujši problemi – finančni, ki bodo "okužili" ekonomski sistem in s tem družbo kot celoto. Lahko rečemo, da je tržni ekonomski sistem, ki je zaznamovala zadnja desetletja, zdaj nepreklicno propadel.
Epidemija koronavirusa bo privedla do "globalne recesije v obsegu, ki ga doslej še nismo doživeli", vendar bo človeštvu sčasoma omogočila ponastavitev (reset) vrednot, pravi napovedovalka trendov Li Edelkoort za revijo Dezeen. Dejala je, da virus povzroča "karanteno potrošnje", kar bo imelo globoke kulturne in ekonomske posledice.
Združene države Amerike imajo zelo močno gospodarstvo, velike banke in najmogočnejšo vojaško armado na svetu. Vendar je zdaj država ogrožena zaradi novega koronavirusa. Zakaj? Z vidika celotne populacije imajo ZDA slab zdravstveni sistem, ki izključuje milijone Američanov. Novega koronavirusa ni mogoče premagati z najmodernejšimi droni, tanki, raketami itd., temveč le z učinkovitim, univerzalnim, javnim in pravičnim zdravstvenim sistemom, v sodelovanju z drugimi javnimi službami. A to ne velja le za ZDA, temveč tudi za Slovenijo. Komur še ni jasno, bo morda zdaj ugotovil, kako zelo potrebujemo državo, ki ima dobro organizirane javne podsisteme – zdravstveno varstvo, šolstvo, policijo, socialno varstvo, civilno zaščito, javne nadzorne ustanove itd.
Časi, ki so pred nami, bodo zagotovo zahtevni. Izzivi so številni, komajda jih lahko naštejemo: okoljska kriza, globalna neenakost, migracije, roji kobilic v nekaterih državah, koronavirus, ekonomska kriza itd. Od tega, kako se bomo odzvali na to kompleksno situacijo, je odvisna naša skupna prihodnost. Lahko se izoliramo, postanemo še bolj sebični in rešujemo samo sebe in svojo državo, ali pa smo solidarni, sočutni in skupaj rešujemo probleme človeštva. Kajti vse težave, ki smo jih našteli, so globalne, kar pomeni, da na vse nas vplivajo neposredno ali posredno.
Skorajšnja vojna med ZDA in Iranom, obsežni požari v Avstraliji, Brexit in odstavljanje ameriškega predsednika, izbruh korona virusa, vse bolj očitna nova ekonomska kriza in veliki borzni padci, nadaljnji vzpon nestrpne politike in še bi lahko naštevali – zdi se, kot da je leto 2020 apokaliptično, kot da prihaja "konec časov". A bolj verjetno, kot da gre za apokalipso, je, da živimo v času velikega prehoda, velike tranzicije.
Ljudje zares obstajamo "samo v odnosu do drugih ljudi in do sveta", hkrati pa smo "popolnoma odgovorni za celotno stanje v svetu", je že davno tega dejal izjemni mislec Jiddu Krishnamurti. Nismo torej nemočne žrtve, ampak smo tisti, ki ustvarjamo družbo in svet v katerem živimo. Če smo sebični, sovražni, pohlepni, ločevalni, nestrpni, potem je takšen tudi svet, ki ga pomagamo sooblikovati. Če smo nasprotno nesebični, miroljubni, sodelovalni, tolerantni, potem (so)ustvarjamo natanko takšen svet.
Vendar našega odnosa do drugih ljudi in do sveta ne moremo zamejiti zgolj na družino, skupino ljudi, lokalno skupnost, državo ali skupnost držav. Če "ljubimo" domovino, a hkrati "na smrt" sovražimo "tiste od zunaj", potem smo še vedno tisti, ki (so)ustvarjamo svet sovraštva, nasilja in vojn. Če "ljubimo" pripadnike naše religije, naše politične ideologije, naše rase in tako naprej, a hkrati sovražimo druge, potem smo pač nestrpni. Ljubezen je univerzalna ali pa je ni.
Novi koronavirus je v prvi vrsti zdravstveni problem. A hkrati predstavlja tudi velik ekonomski problem. Virus, ki je izbruhnil na Kitajskem, že "maje" globalno ekonomijo. Kitajska danes ustvari kar 16 odstotkov svetovnega bruto domačega proizvoda. Globalna ekonomija je danes izjemno soodvisna in če "zaškripa" na Kitajskem, bo posledice hitro občutil ves svet.
Vedno znova moramo ponavljati znamenito misel angleško-irskega državnika in filozofa Edmunda Burka: "Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!" Vedno znova! Zakaj? Ker je na svetu tako veliko dobrih ljudi in le malo zlih. A ti neverjetno dobro uspevajo. Povsod: v politiki, na vodilnih mestih v korporacijah, podjetjih in v drugih organizacijah. Zli ljudje pa ne uspevajo zato, ker so pogumni; v resnici so strahopetni in dejansko sploh niso samozavestni, le bolestno so ambiciozni.
Poleg pravih virusov se danes zelo hitro širijo tudi "virusi" predsodkov, strahu in sovraštva. Ti so lahko še bolj nevarni kot pravi virusi. Vemo, kako "nalezljiv" je sovražni govor, ki ga običajno sprožijo politiki in drugi vplivneži, širijo pa ga mediji in še zlasti spletna družbena omrežja. Sovražni govor vedno temelji na predsodkih do določene skupine ljudi (ali celotnih narodov in držav); s predsodki se spodbuja strah, ta pa vodi do sovraštva. Čeprav imajo politiki in drugi vplivneži ter mediji morda od tega kratkoročne koristi, pa "virusi" predsodkov, strahu in sovraštva lahko dosežejo pandemične razsežnosti in to se zdaj dogaja pred našimi očmi – v primeru koronavirusa.