Rok Kralj

Po izobrazbi sem ekonomist, po poklicu pa srednješolski učitelj. Najbolj me zanima iskanje novih družbeno-ekonomskih poti, po katerih bi se lahko izvlekli iz globoke krize, v katero smo prav tako globoko zabredli. Najbolj obetajoča je, po mojem mnenju, pot medsebojne delitve.

Jutri je praznik dela. Marsikomu se zdi, da ta praznik sodi na smetišče zgodovine. V resnici pa je ravno nasprotno, ta praznik je še kako aktualen, celo bistveno bolj kot v zadnjih nekaj desetletjih. Še zlasti zdaj, ko tonemo v veliko "krizo dela", ki jo sprožila pandemija koronavirusa; dejansko pa je koronakriza razgalila že tako slabo stanje na področju delavskih pravic. Zaradi robotizacije in avtomatizacije se v zadnjih letih močno zmanjšujejo potrebe po delu, veliko število nezaposlenih pa lastnikom kapitala omogoča zniževanje plač, krčenje pravic in izkoriščanje (še) zaposlenih. Boj za delavske pravice pa ne sme biti samo boj za višje plače tistih, ki so redno zaposleni, temveč boj za večjo družbeno, ekonomsko in okoljsko pravičnost.

Čeprav številni ljudje, še zlasti politiki in gospodarstveniki, upajo, da se bomo kmalu vrnili v čas pred tako imenovano krizo, pa vse bolj jasno postaja, da temu ne bo tako. Nekatere panoge, še zlasti turizem in vse kar je z njim povezano, transport, proizvodnja transportnih sredstev in tako naprej, še dolgo ne bodo zaživele. Izjemen padec cen nafte, veliko število odpuščenih delavcev v ZDA in drugod ter podobni trendi nakazujejo, kako velike so v resnici gospodarske motnje. Ekonomski sistem, ki smo ga doslej poznali, je na "smrtni postelji". Namesto, da ga skušamo obuditi k življenju, rajši razmislimo o drugačnem, bolj pravičnem ekonomskem sistemu, ki bo koristi vsem ljudem in okolju, ne pa le ekonomsko privilegiranemu delu človeštva.

Živimo v zelo kompleksnem svetu. Kako ga dojemamo, je zelo odvisno od medijev, še posebej od družbenih omrežij. Na teh medijih danes lahko vsakdo objavlja, deli in prepošilja vsebine. Kar je dobro, saj nismo več odvisni zgolj od uradnih oziroma mainstream medijev. Hkrati pa je tudi slabo, saj je na takšen način zelo enostavno širiti nepreverjene, lažne ali zlonamerne novice ter predsodke in sovraštvo – mnogo od tega pa je "zapakiranega" v tako imenovane teorije zarote.

Z naslovom bi se večina ljudi verjetno strinjala. Seveda vemo, da šola ni podjetje, učitelj ne nekakšen proizvodni delavec, učenec pa ne produkt oziroma izdelek. Čeprav to načeloma vemo, pa se obnašamo drugače. Tako kot na vseh drugih družbenih področjih, je tudi na področju izobraževanja izbruh pandemije koronavirusa vse postavil na glavo. Ali pa tudi ne. Kaj pa če je pandemija pravzaprav nastavila ogledalo, med drugim tudi učiteljem in šolskim oblastem, da se vanj pogledajo? Morda pa jim tisto, kar bodo v njem zagledali, ne bo preveč všeč?

Koronavirus je kriv za naše težave, prizadel je naš način življenja! Na prvi pogled se zdi ta trditev zelo umestna. Morda pa ni čisto tako. Kakšen pa je sploh naš način življenja? Brezmejno trošimo planetarne dobrine, a hkrati dopuščamo da stotine milijonov Zemljanov trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin; onesnažujemo zemljo, vodo in zrak; tekmujemo drug z drugim in se ne zmenimo za tiste, ki ne zmorejo hudega tempa modernega življenja; privatiziramo zdravstvo, šolstvo in druge javne storitve ter osnovne dobrine; z vsem trgujemo, celo z življenji ljudi itd. Zdaj pa nenadoma objokujemo naš prejšnji življenjski slog.

Kriza, v kateri smo se znašli, zahteva naglo, odločno, a tudi dolgoročno ukrepanje. Poleg zdravstvenih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa je pomemben tudi odziv na vse bolj grozečo ekonomsko krizo. Zdravstveni ukrepi bodo slej ko prej začeli delovati in življenje se bo postopoma začelo vračati v stare tirnice. Večji problem pa je in bo ekonomski, s posledicami za celotno družbo, domačo in globalno.

Slovenski pregovor "Ako češ koga spoznati, oblasti mu daj!" nam marsikaj pove o času, v katerem živimo. Ne gre samo za politike, večjo in manjšo oblast imajo tudi direktorji, šefi oddelkov, vodje kriznih enot; najdete jih v vseh poklicih in na vseh nivojih. Še bolj pa do izraza zgornja modrost pride v kriznih razmerah. Na vodilnih položajih imamo nekatere ljudi, ki se zares trudijo za splošno dobro, a ohranjajo zdravorazumski pristop in celo nekaj zdravega humorja (primer g. Andrej Šter iz zunanjega ministrstva). Na drugi strani pa je – in ti žal prevladujejo – cela vrsta višjih in nižjih oblastnikov, ki svojo oblast jemljejo kot priložnost, da izživijo svoje "veličastne" sanje in/ali frustracije.

Kubanski, ruski in kitajski strokovnjaki pomagajo Italiji pri zajezitvi širjenja koronavirusa; Američani ponujajo pomoč Iranu, čeprav je minilo komajda dva meseca, odkar sta bili državi na robu vojne; kitajski podjetnik je Sloveniji, ob posredovanju predsednika Uefe, podaril zaščitne maske; Nemci so v znak solidarnosti z Italijani na balkonih prepevali italijansko odporniško pesem Bella Ciao; ljudje v stanovanjskih blokih sostanovalcem vozijo hrano in še bi lahko naštevali. Še včeraj nepredstavljivo, danes postaja resničnost. Kriza v ljudeh lahko sproži najboljše (pri nekaterih pa tudi najslabše). Morda pa imamo zdaj, ko je svet na nek način skorajda obstal, priložnost, da razmislimo v kakšnem svetu želimo živeti v prihodnosti: ali se vrniti k starim uničujočim (potrošniškim, sebičnim) življenjskim vzorcem ali pa narediti velik korak naprej za pravičnejši in boljši svet.

Se še spomnite Črnega petka, ko smo konec novembra lani potrošniki razvitega dela sveta drli v trgovine? Čeprav to ni bil edini super-nakupovalni dan, pa ga lahko označimo za simbol nebrzdane potrošniške družbe in trgovsko-podjetniškega pohlepa. V mesecu marcu 2020 pa smo spet dočakali Črni petek (in to ne le enega), le da tokrat s tem izrazom označujemo dan, ko borze po svetu beležijo visoke padce, kar predstavlja uvod v hudo ekonomsko krizo. Med tema črnima petkoma se nam je zgodil koronavirus.

To, kako se je vlada Republike Slovenije lotila pomoči prebivalstvu, malim in večjim podjetnikom, upokojencem, kmetom in drugim skupinam prebivalstva, je treba pohvaliti. Gre za reševalni program brez primere. Skorajda ga lahko primerjamo z Marshallovim načrtom, ki so ga po drugi svetovni vojni izpeljale ZDA pod vodstvom ameriškega državnega sekretarja, generala Georgea Marshalla, za kar je kasneje prejel Nobelovo nagrado za mir (1953). ZDA so takrat celotni evropski regiji pomagale s 13 milijardami ameriških dolarjev (v današnji vrednosti je to približno 130 milijard dolarjev oziroma 120 milijard evrov) predvsem v hrani, opremi in drugih izdelkih, potrebnih za okrevanje od vojne porušene in izčrpane Evrope.