Gregor Hrovatin

V Večeru so bili v torek, 16. 1., med drugim objavljeni tile članki:

Z novim letom slaba volja v Sparu: Unovčevanje kuponov oteženo, težave predvsem za upokojence,

Mobing v Pošti Slovenije? Pooblaščenec preverja hude očitke in

Zaposleni kradli v TEŠ: Koliko bakra so odtujili, nihče ne ve.

Zbudil sem se neverjetno svež, čeprav nisem dosti spal. Počutil sem se živega. Zadnje tedne priprav se je ta občutek stopnjeval. Danes, na odločilni dan, sem se že zjutraj počutil tako, da bi lahko umrl, pa mi ne bi bilo žal za nič. In dan se je šele začel …

Krivi so računalniki, telefoni, internet, filmi, igrice in družabna omrežja. Res je, ampak krivi so drugače, kot mislimo …

V letu, letih, ki prihajajo, vam želim čimveč resnice: resnice, ki jo izveste, resnice, ki se je zaveste, in resnice, ki jo poveste! Ja, kup drugih reči je pomembnih, a brez resnice jih bomo na dolgi rok izgubili. Ljubezni ni brez zaupanja, zaupanja pa ni brez resnice. Zdravja ni, če si lažemo, da nam to koristi, in se pretvarjamo, da nam ono ne škodi. Uspeh je možen kljub laži, celo po zaslugi laži, a je v tem primeru prazen, grenak in se lahko vsak čas sesede. Sreče pa tako ali tako ni mogoče prinesti naokoli, da bi obiskovala dom, postavljen na trhlih temeljih …

Starka je na obisku pri prijateljici.

»In kako je v mestu: je lepo okrašeno?«

»Ne vem.«

»Saj greš vsak dan skozi.«

»Podnevi ja, zvečer pa ne.«

»Zakaj pa ne?«

»Brezveze! Kaj naj počnem tam?«

»Spiješ kuhančka ali rum.«

»… In dam za to pol penzije? Zakaj pa ti ne greš?«

»Si pa res trapasta! Zakaj ne grem? Zaradi nog ne grem. Saj veš, da me ne nesejo.«

»Pa pojdi z vozičkom! Saj ga imaš.«

»Bodi resna!«

»Te jaz peljem.«

»Naslednjič ti bom dala strihnin v kavo, prmojduš, da ti ga bom!«

Te dni sem se vrgel v dopisno razpravo s četico naprednjakov. Gre torej za moje bolj ali manj somišljenike. Večina se jih je izobrazila v prejšnjem, 'svinčenem' režimu. Nikoli prej niti pozneje ni bil tako velik del prebivalstva tako dobro opismenjen. Prej jih je bilo opismenjenih manj, a bolje. V sedanjem, 'plastičnem' režimu jih je opismenjenih več, a slabo. Moji visoko izobraženi, razgledani, načitani in pisno dejavni sorazpravljalci bi nedvomno izdelali preizkus opravilne pismenosti. A iz naše razprave je bilo očitno, da so moje pripombe brali površno, jih razumeli narobe in se odzivali na reči, ki jih sploh nisem napisal. To se mi ni zgodilo prvič. Prav tako nisem edini, ki se mu to dogaja. Tekoča razprava med Svetlano Slapšak in Matevžem Krivicem v Mladininih pismih bralcev dokazuje, da lahko tudi dva nepresegljivo pismena človeka govorita drug mimo drugega ter kljub trudu ne moreta doseči, da bi oni drugi razumel, kaj govori prvi, ter se odzval na povedano, ne na lastno predstavo o povedanem.

»Kako beležiti delovni čas za poklic x, ki ima naslednje značilnosti …?« je naloga iz računstva in logike za učence nižjih razredov osnovne šole. Ne glede na “značilnosti” bi jo rešili brez težav. Tega pa žal ne moremo reči za učitelje. Nedavno sem razpravljal z učiteljico, ki je zatrjevala, da tozadevno beleženje pri njenem delu ne pride v poštev, ker opravi kup dela, ki ga ni v razvidu njenih del in nalog, ki ga nihče ne beleži in tudi ne plača, čeprav gre pogosto za nadure. Sočasno se je torej repenčila čez svoje delo, ki ni ustrezno beleženo in ovrednoteno, ter čez uredbo, ki bo to stanje vsaj izboljšala, če že ne popravila. Razumi, kdor more! …

V gimnaziji sem se zelo veselil filozofije. V svoji površni poučenosti sem jo smatral za kraljico znanosti, povezovalko ved in panog, osmišljevalko sveta in družbe. Mnoga velika imena znanosti in književnosti, o katerih nas učijo, so opremljena z oznako “filozof”. Že pred stoletji so ti ljudje odpirali razprave o podobnih rečeh kot mi danes. Obdelovali so jih izvirno, divje in v nasprotju s pravili mišljenja, ki nam jih je vtepavala v glavo šola – na podoben način, kot smo razpravljali dijaki sami. In osrednja fakulteta z najširšim izborom študijskih smeri se imenuje »filozofska«. Nekaj torej že mora biti na tej filozofiji, se mi je zdelo. Že v tretjem letniku – še preden sem jo imel – sem jo izbral za maturitetni predmet, in tako v četrtem zabredel globoko vanjo.

Naj se še tako izobražujemo, se trudimo biti odprti za drugačne poglede in strpni do drugih mnenj, smo povečini še vedno obupno omejeni in ozkogledi celinski lokalpatrioti, prav nič boljši od vaških. Kot so oni prepričani, da je njihova dolina najboljši kraj za življenje z najboljšimi ljudmi na svetu, je večina belih izobražencev prepričana, da so Evropa, Nelatinska Amerika in Avstralija najboljši kraji za življenje z najboljšimi ljudmi na svetu.

V teh mračnih časih nevihtnih zatišij pred naslednjimi nevihtami mi eno boljših zabav ponuja Facebook stran Društva za zaščito polpismenih. Tam redno objavljajo pol- ali še manj pismene izdelke domačega in tujega izvora, obiskovalci strani pa jih na podobno pismen način seciramo in s tem drug drugemu nudimo še dodatno zabavo. Stran je rajski vrt človeške neumnosti, vesoljni potop pameti in smisla, aleksandrijska knjižnica dokazov, da je šolstvo pogorelo do tal. Tako neizrekljivo hudo je, da ti niti ne more več biti hudo; lahko se samo še zabavaš …