Udeležil sem se mnogih delavnic za izvajalce umetnostne terapije. Delavnice so v glavnem vodile ženske. Skoraj vse udeleženke so bile ženske. Umetnostna terapevtka je poklic, ki ga opravljajo skoraj izključno ženske.
Terapija ni hec. Delavnice so bile čustveno močne. Vstopali smo v zelo osebne odnose. V kasnejših razpravah se je pogosto izkazalo, da sem jih sam doživljal in o njih razmišljal izrazito drugače kot druge udeleženke (in izvajalke). One so to videle kot mnenje enega od udeležencev. Sam sem to videl kot mnenje polovice človeštva … Pogosto sem bil edini moški v skupini. A kadar nas je bilo več, smo ugotovili, da se to dogaja vsem. Umetnostna terapija kot panoga nekaterih reči enostavno ne nagovarja, ker se ženskam ne zdijo pomembne. Posledično dečki, mladeniči in moški, ki so je deležni, odnesejo veliko manj, kot bi lahko.
Ste opazili, kako gladko je vojna za resnico o Covidu prešla v vojno za resnico o rusko-ukrajinski vojni? Vojskujoči strani, znanstvena in zarotniška, sta le spremenili zastavo, pod katero se borita. Nekaj vojakov in morda kakšen bataljon so zamenjali stran. Orožje in izstrelki pa so ostali isti.
Kaj je huje: odraščati zaklenjen v sadistovi kleti ali poslušati pametovanja, da bi lahko pobegnil, očitke, da nisi, ker ti je bilo všeč, in obtožbe, da si voljno sodeloval v pedofilski mreži? Natascha Kampusch pozna odgovor. Ko je pobegnila iz ujetništva ene izjemne pošasti, se je nadnjo spravila množica navadnih. Osupljivo je, koliko bedakov ima čas, veselje in hrbtenico za izživljanje nad nekom, ki ni nikomur naredil ničesar zlega, ampak je zgolj ogromno zlega pretrpel. Še bolj osupljivo je, kdo vse se znajde med temi troli: poleg vampirskih novinarjev, zombijskih doktorjev znanosti in peklenskih politikov tudi bivša vrhovni in ustavni sodnik, ki sta iz petnih žil vlekla lažne obtožbe, za katere sta zastavila svoji imeni in čast. Zakaj? Da bi to nevarno žrtev spravila nazaj pod ključ?
Vrhovni programerji iz Svete Silicijeve doline vsake toliko s podatkovnih verig spustijo umetno pamet in ji dovolijo, da lomasti po medmrežju sveta. Neka huda pošast to ni. Škode še ni naredila. Kvečjemu je je bila deležna. Druženje z ljudmi vrhunsko pamet hitro pokvari …
Gasilci ali medicinske sestre: kdo je vreden več?
A to se bomo šli? Ne: »Hočemo dostojne plače za vse!« ampak: »Nočemo nižjih plač od medicinskih sester!« …
Družba se je očitno 'razvila' do točke, ko je vrednost dela samo še v plači za to delo. Kolikor znaša plača, toliko je vredno delo in toliko je vreden delavec. A to delo koristi družbi? Je spoštovano? Ga rad opravlja? So odnosi v redu? So delovne razmere dobre? Je varno? Je zdravo? Se v službi dobro počuti? … Koga briga! Delamo za plačo, in to je to.
Tolkien je ustvaril Srednji svet: dodelan, z bogato zgodovino in raznoliko pokrajino, polno prepričljivih bitij in njihovih zapletenih odnosov. Napisal je še nekaj drugih zgodb in pesmi, a v zgodovino se je zapisal po zaslugi enega domišljijskega sveta.
Rowling je poletela na krilih Harryja Potterja. Kar je in bo napisala kasneje, so in bodo uspešnice zaradi njegove slave (kar ne pomeni, da niso in ne bodo odlično napisane).
Makarovič je iz mačje in kdo ve še kakšne preje spletla Pekarno Mišmaš, Sapramiškin gozd in vzporedno vesolje kosovirjev, v galerijo pa je naselila Gala. To so štirje evangeliji Svetlanine zaveze z otroki. Kdor je odrastel brez njih, je odrastel v barbara …
Nekoč, pred davnimi davnimi časi, sem verjel, da je umetnost poklic. Sicer sem večkrat slišal, da gre za poslanstvo, a sem menil, da je to dodana vrednost, ne nekaj povsem drugega. Ko sem bil član sekte uprizoritvenih umetnosti, sem videl, kako to izgleda. A bil sem mlad in neumen. Menil sem, da za pisanje leposlovja to ne velja – da napišeš knjigo, jo pošlješ nekaj urednikom, nekdo jo izda, ljudje jo berejo in ti dobiš denar.
O internetu se govori skoraj tako grdo kot o Rusih. Je eden od dežurnih krivcev za naše težave. Delal naj bi nas odtujene, nesrečne, neumne in nasilne.
Med študijem na AGRFT smo morali prebrati skoraj vse Shakespearjeve drame. Prebijal sem se čez hudournike modre krvi in skozi močvare mračnih čustev. Marsikaj mi je bilo tuje: značaji in njihove težnje, okoliščine in razvoj dogodkov. »Zakaj bi nas tu danes brigala dejanja in nehanja nekih davno izmišljenih plemičev?« sem se spraševal. »Nemogoče je, da bi se kdo od nas znašel v podobnih zagatah, kaj šele, da bi jih reševal tako, kot to počnejo Shakespearjevi junaki …«
Spet sem se ujel v past. Pojavil sem se na mariborski izpostavi stavke pacientov … med nekaj več kot 100 ljudmi v mestu s 7.000 ljudmi brez osebnega zdravnika … zdrav kot riba, brez kroničnih bolezni, brez zdravil, ki svojo zdravnico obiščem tako redko, da se moram vsakič znova pozanimati, kje v stavbi se nahaja, ker vmes pozabim …
Glasnogovorniki so bili podobni meni: ne ravno stari in na videz zdravi. Upal bi staviti, da jih večina zaradi oteženega dostopa do zdravstvenih storitev še ni bila v stiski, kaj šele življenjsko ogrožena. Glasno so brali izpovedi tistih, ki so bili v stiski, ki so bili ogroženi, ki imajo posledice. Kje so jih dobili, ne vem. A teh resničnih pacientov na stavki pacientov ni bilo. Če bi bili in bi svoje zgodbe povedali sami, bi imele težo. Tako so bile samo zgodbe …