Prepričan, da bo lepota rešila svet, želim hrabro popravljati krivice z namenom pribižati se resnici, da bi vsi skupaj pričeli verjeti v boljši svet. In čudeži niso le mogoči, temveč so nujni.
Spreminjajmo svet skupaj na moji facebook strani.
Rdeča luč na semaforju za pešce. Zastanem nedaleč stran in kot sokol opazujem drveče ljudi, ki zamišljeno letajo na vse strani. V tem metežu sivine moje uho prestreže glasen, a nadvse prijeten dekliški smeh. Pogledam. Na drugi strani ceste, avtobusna postaja. Nenavaden par. Prijeten in nasmejan fant ob še bolj nasmejanem dekletu. To je ona, njen glas sem prestregel. Dekle ljubko in simpatično, a pol nižje od fanta - sedi v invalidskem vozičku. Paraplegik? Človek. Zelena luč in že lebdim nad zebro, a ne morem si kaj, da ne bi še nekajkrat uzrl proti njima. Skril se bom kot vrstni vohun, zanima me nadaljnji razplet. Glede na preteklost naše države ne bi smelo biti težko, saj je bil včasih pri vsaki hiši vsaj en vohun. Vsakdo je tu vohunil za vsakomur. Cinkal je brat brata. Mora mi uspeti. Na stran z zgodovino, vrnem se v sedanjost. Komaj najdem varno točko opazovanja, ko se okoli njiju nenadoma zbere množica ljudi. Neuki statisti zakrijejo moja junaka.
Strast izvira iz grške besede pathos in označuje trpljenje in stradanje. Precej hudi in v današnjem času nepopularni besedi, ampak zakaj ravno takšna formulacija? Na prvi pogled strašljiva, a povsem logična. Pomislite, ko ste nekomu ali nečemu posvečeni z vsem srcem in dušo, ali niste takrat pripravljeni tudi na žrtev in stradanje? Resnični podvig je vedno povezan s trpljenjem. In na drugi strani, v kolikor vam ljubezen ni vrnjena ali se z nečim, kar ljubite ne morete ukvarjati potem enako čutite bolečino. Strast je torej izredno močno čutenje za nekom ali nečem.
Pred dnevi sem se odpravil v najstarejše mesto na Ptuj. Za to je bilo kar nekaj razlogov: ogled pustne povorke, obisk sorodnikov in srečanje s prijateljem Dejanom Zavcem. Fašenk je bil tudi letos barvit in spektakularen. Še večji sijaj pa sta mu dodala moja otroka, ki sta nadvse uživala; sin v vlogi tlačana in hči v preobleki pingvina. Obisk pri družini je vedno sproščujoč, blaženost oddajajo tako tamkajšnji pristni ljudje kot tudi čudovita narava. Dejan pa je poosebitev vsega skupaj tako avtentičnega z dobršno mero lastne ustvarjalne energije in pozitivnega pristopa.
Današnji človek je nenehno v nekem pričakovanju. Čaka na vikend. Čaka na počitnice. Na veseli december in 1. maj. V vmesnem, torej največjem delu časa pa v glavnem trpi, sanjari in igra. Trpi zaradi številnih obveznosti, katerih večino si je sam nakopal na glavo. Čeprav si vztrajno dopoveduje in po določenem času temu prične tudi verjeti, da so mu vse naprtili drugi. Kriv je šef, sosed, partner, otroci, politika, država. Krivi so vsi, razen mene. Sanjari iz povsem preprostega razloga - da ne bi ponorel vsled takšnega robotiziranega načina življenja. Sanjari o potovanjih, hiši z bazenom in brezdelju. Sanjari o zadetku na loteriji, ki ga bo čudežno rešil iz dolgočasnega in nasitnega vsakdana. In nenazadnje igra, da je vse v najlepšem redu. V službi osladno igra najbolj poslušnega zaposlenega, dokler se povsem ne poistoveti s svojo masko in postane ogabno priliznjen. Doma igra pametnjakoviča, ki se v vse razume, čeprav nikoli nič ne naredi prav. Svojim prijateljem in otrokom pridiga eno medtem, ko živi povsem nekaj drugega. Hlini pogum, v resnici pa ga je na smrt strah.
V tem letu sem srečal veliko število ljudi, ki so mi pripovedovali, da si želijo drugačnega življenja. Toda vsakič, ko so dobili priložnost, da bi naredili spremembo so jo gladko zavrnili. Znanstveni krogi so 21. stoletje razglasili za stoletje odtujenosti (alienacije), ko se bo osamljen posameznik najbrž bolj kot kadarkoli prej zatekal v domišljijski svet. Zato tudi ne preseneča, da so moji sogovorniki našli številne izvirne izgovore, da ne izstopijo iz svoje zaporske celice. Da bi si lažje vse skupaj predstavljali vzemimo za primer pacienta, ki čaka na presaditev srca.
V naši mladosti ni nič merljivega. Leta se zdijo kot stoletja in dnevi kot leta. Čas se nikamor ne spravi. Komaj čakamo polnoletnost, študiramo, žuriramo, posedamo po kavarnah, se zaljubljamo, drsamo po socialnih omrežjih, potujemo in zdi se, da čas mladosti ne bo nikdar minil. V naboju moči smo prepričani, da bomo ostali večno mladi. V bistvu temu sploh ni težko verjeti, kajti v isto nas preko oglasov, tabloidov, šovov, oddaj, nadaljevank in filmov prepričuje dobro naoljen medijsko-marketinški stroj. In ko z bežnim pogledom vidimo svoje starše, ki zaskrbljeni drvijo od obveznosti do obveznosti, si sploh ne želimo odrasti.
Izginil si. Kot bi se vdrl v zemljo. Kot bi te ugrabili Nezemljani. Kot bi se pisal Novak. To so bili komentarji mojih prijateljev in znancev, ko sem se po dveh letih nazadnje pojavil. Sprva sem odkorakal zato, da bi razmislil o svojem življenju in poslanstvu, potem pa se je zgodilo še marsikaj drugega. V zadnjih dveh letih nisem v javnem prostoru napisal niti besede. Zasitil sem se razglabljanja o turobnih temah in modrovanja o zavoženosti družbe. Kogarkoli potem srečaš, napisano obnavljaš še enkrat in ugotoviš, da Sizif v svojem delu ni osamljen. Kultura pa danes tako ali tako zanima le redke nepopravljive optimiste, ki želijo verjeti, da je umetnost edina varovalka pred popolno ponorelostjo planeta. Kot to velja v vseh velikih zgodbah, se je izkazalo, da sem šel po kompas ne le zase, ampak tudi za druge. Vedoč, da samo s kolumnami ne bom rešil sveta, ampak se bom kvečjemu le izpel kot vsi kolumnisti, ki so kadarkoli hodili po Zemlji, sem se odločil poiskati sveti gral. Lahko bi se reklo, da sem v tem času naredil več, kot sem pričakoval.
Mediji nas vsakodnevno zasipajo z morjem informacij, ki pravzaprav ne pomenijo ničesar. Kakor nimajo nikakršne zveze z morjem, ki zdravilno učinkuje na človeški organizem, tako tudi nimajo nikakršne elementarne vrednosti za oplemenitev našega življenja. V kolikor ste vključili radio ali televizijo, da bi dobili kakšno uporabno informacijo z namenom, da bi v življenje napredovali, ste na napačnem mestu. Mediji so postali sofisticiran Goebbelsov propagandni stroj, ki ima za namen narediti človeka idiota nezmožnega za razmišljanje in kakršnokoli aktivnost. Kamorkoli se zazreš zagledaš v etru vesoljce, ki plastificirano berejo in še bolj plastificirano zgledajo. Posiljeno nasmejani ali posiljeno zaskrbljeni v odvisnosti od potreb nalogodajalcev, vsakodnevno posiljujejo naše možgane.
Egoizem se je s hitrostjo epidemije odpravil med ljudi in mimo vseh pričakovanj zmagal z nokautom, na katerem bi mu zavidal tudi Železni Mike (Tyson). Današnji posameznik ima izmed vseh ljudi na svetu najrajši samega sebe. Če sem bolj natančen, na njegovi lestvici ni nikogar s komer bi se lahko sploh primerjal, zato je sam sebi logična izbira. Ni več nobene potrebe za beljenje glave z medčloveškimi odnosi, kulturo in vrednotami – vse to je kamena doba. Moderni človek je merljiv edino skozi prizmo zadovoljevanja svojih nagonov in želja. Samozadostni egoist je oster nasprotnik kakršnegakoli napora, zato ostaja v svoji coni udobja, tj. neumnosti, ki postaja uveljavljen družbeni standard.
Veseli december in prazniki so ponovno z nami medtem, ko se zdi Miklavž že zdavnaj mimo. Kakor hitro nas je v začetku decembra obiskal, še bolj hitro je pozabljen. Prav v takšnem vzdušju se v naslednjih dneh pričakuje prihod drugega mesije, ki bo naslikal nasmešek na obraze in nam pokazal, da alternativa zdolgočasenemu življenju po notah že ponarodele pesmi „kuća poso“ avtorja Ekreme Jevrića vendarle obstaja.