Melita Vidovič

Je profesorica zgodovine in geografije in od leta 2021 magistrica Likovnih umetnosti. Ob slikanju nosi v sebi še eno izrazno sredstvo – besedo. Kot članica Literarnega kluba Nataše Petrovič ZKD Ptuj, kjer se najprej predstavila v okviru tečajnikov na številnih literarnih večerih in tudi kot članica kulturnega društva Mariborska literarna družba objavljala prispevke v časopisih in revijah kot je Delo - spletna postaja Metina lista, revija LITERJEZIKA, revija Mentor, slovenska literarna on- line revija LOCUTIO, spletni časopis SPLETNI ČAS, revija Ventilatorbesed, kulturno gledališko društvo RECIKLAŽA itd. V letu 2016 je izdala prvenec kratkih zgodb z naslovom Rezila pod listnato odejo, ki je bila ocenjena na razpisu JSKD 2016 za najboljšo samozaložniško knjigo. Živi in dela v Mariboru.

Zacvilila je hupa in voznik v sivomodri Kii, ki je vozil za belim Fordom, je pospešil in odbrzel po cestišču s 180 km na uro.

Voznik v belem Fordu se je glasno nasmejal in dvignil obrvi od začudenja, a ne zato, ker je voznik pred njim močno pospešil, temveč ker mu je s hupo in pomežikom dolgih luči želel le povedati, da nima prižganih luči.

Kdo sem?

Bitje vrste Homo sapiens.

Zgrajeno iz 100 milijard celic, kar je vsaj tisočkrat več, kot je zvezd v Mlečni cesti.

Sem sistem, ki ima za seboj 500 milijonov let evolucije, in se upravlja, oskrbuje ter zdravi sam.

Sem Rjavolaska s 105.000 las.

»Treba je skrbeti za spoštovanje verskih zapovedi«, je rekel uslužbenec Komisije za promocijo vrlin in preprečevanje pregrehe.

»Za potovanje potrebujete dovoljenje moškega iz družine, lahko pa vozite kolo. Seveda v spremstvu moškega. V javnosti se lahko pojavite le, če ste zakriti od glave do pet. In nosite lase skrite pod ruto, če nočete, da vas prebičamo ali linčamo!« je dodal in udaril z roko po mizi.

Srečala sva se v čakalnici železniške postaje.

Spomnim se, da je bila mrzla zima.

Končala so se predavanja in vračala sem se domov.

Sedel je na klopi ob kupu knjig, zavit v oguljeno bundo in s kapo poveznjeno čez ušesa.

Glasno se je smejal ob listanju ene izmed njih in odvračal vse mimoidoče, da bi prisedli na prazni del klopi.

Z velikim, prevečkrat pošitim nahrbtnikom je izgledal kot brezdomec.

»Našla sem ga«, je vzkliknila in zaprla pokrov prenosnika.

Tisto jutro je v jedilnici dišalo po kavi. Zibala je skodelico, da so valovi tekočine lovili črni vzorec slike na robovih porcelana in risali bele praznine.

»Odhajam«, je rekla.

Moški v kravati, ki je sedel na drugi strani mize, se je ustavil med grizenjem kruha in vprašal:

Odložil sem očala na klop in skušal ujeti črto drvečih dreves, ki so skozi okno s krošnjami streljale vame. Moja pozornost je bila kratka saj mi je pogled vedno znova zbežal na obraz ženske, ki je sedela nasproti v kupeju. Sijala je od nasmeška. Zdel se mi je domač kot okus mamine marmelade v keksih.

Bilo je moreče sončno jutro. To je eno tistih juter, ko ptičje petje in nebo brez oblaka napovedujeta, da bo prekrasen poletni dan. Ničkolikokrat sem razmišljal o teh jutrih, v katerih sem cel dan z desko preganjal valove morja in napenjal jadro, da bi ujel večer v oddaljeni ribiški vasici.

A v meni je bila zima.

Tantalova glazirana podoba je zaslepila pogled marogastemu Sizifu, ki je uklanjal svoj hrbet ob zglajeno skalo: »Kaj pa ti veš o trpljenju, Sizif? Priklenjen sredi reke se stegujem z usti za bistro vodo, katere gladina izpari pred menoj za točno en palec. Ne morem in ne morem pogasiti žeje. To ponavljajoče hrepenenje me ubija, ugonablja moj um!«

»Kaj imaš za povedati Človek?«, je vprašal Bog in odvrgel ogrizek jabolka čez ramo.

Človek: »Bog, poskus ponotranjiti svet, takšen kot se mi kaže, mi ni uspel.«

Bog: »Spet?«

Človek: Ja, spet sem na začetku Bog. A pravijo, da pot je sreča. Drek pa takšna pot, če je polna neuspelih, propadlih poskusov.«

»Tako prozorna si v svojih razmišljanjih,« se je nasmejal in si prižgal cigareto, medtem pa sedel na tla, se naslonil na steno ob podboj dnevne sobe s pogledom na televizijo. »Tvoje kičasto razmišljanje je čista provokacija realistom. Premalo si pokvarjena, da bi me razumela.«

Zazrl se je v njen obraz, da bi videl, ali je njegova puščica dosegla želeno mesto.