Uroš Črnigoj

Univ. dipl. novinar in spletni profesionalec na področju turizma

Živimo v času, ko se globalizirani svet odmika od demokratičnih principov, ki vsaj na papirju zaenkrat še ostajajo temelji državnih ureditev, pa tudi medčloveških odnosov. A poleg tega imamo Slovenci še nek drug, bolj specifičen problem: demokracije do zdaj sploh še nismo osvojili.

Moralni kapital je sicer pojem, ki nima povsem jasne definicije, a je povsem jasno, da ni isto kot poštenost, integriteta ali nepodkupljivost. V vsakem primeru pa nam pomaga razumeti zakaj večina običajnih ljudi vselej bolj zaupa medijem in politikom kot pa zdravi kmečki pameti.

V teh žalostnih časih, ko se zdi, da se nam je kot družbi docela zalomilo in ko vtis vsesplošne izčrpanosti, pa tudi mentalnega siromaštva še posebej podčrtuje pomanjkanje vsakršne vizije ter osnovnega razumevanja življenja v zgodbah, ki nam jih servirajo mediji, je docela na mestu vprašanje ali živimo preko svojih zmožnosti.

Zdaj ko so se izpeli prvi trzaji uporništva proti novi družbeni ureditvi trajne krize in ko se še včeraj upanje vzbujajoče vstajniške zahteve počasi pogrezajo v močvirje zadrege in pozabe, lahko ugotovimo le, da se je zgodilo to, kar se v tej naši mladi državi na koncu vedno zgodi. Vse je ostalo v družini.

Psihopati, sociopati, patološki narcisi, borderline in bipolarne osebnosti, vse te psihološke ustroje pogosto srečamo med vodilnim kadrom, ki nam kroji življenja. Družba, v kateri zaseda vodilna mesta preveč motenih osebnosti, ima sistemski problem. Bistvo problema namreč ni v samih psihopatih, te pač najdemo povsod, ampak v sistemu, ki njihovo škodljivo ravnanje na odgovornih položajih tolerira.

Večina kolumen na tej spletni strani govori o tem, da vzdušje v tej državi ni dobro. Na najbolj splošnem nivoju vzdušje seveda ustvarjajo predvsem politika in mediji. Ko odmislimo vse vsakodnevne grozljivke in se predamo svojim običajnim mislim in opravilom, pa nam vzdušje ustvarjajo pojavi, ki so nam veliko bližje in nas spremljajo povsod. Na primer glasba.

Medtem ko čakamo, da morda pade vlada, se splača opomniti na naslednje: Cena zdaj dokazanega kršenja zakonov v dveh najbolj odmevnih primerih ter globlje sistemske korupcije, ki se politikom sploh ne zdi problematična (ker pač izvira iz načina, kako se pri nas nasploh dela stvari), je zaostalost in nerazvitost naše države.

Vsi pravi politični ljudje so verniki. Verniki, ker jim to koristi. Zaupanje v ideologijo (tudi kadar ni povsem iskreno) jim vendarle omogoča, da shajajo sami s seboj tudi kadar na primer niso v službi. To je povsem človeško in ni nič posebnega. Problemi za državljane pa se ponavadi pojavijo, ko od njih njihove ideološke zgodbe tako ali drugače nekritično "kupimo".

V teh dneh sem ponosen, da sem Slovenec – prebivalec države, v kateri so ljudje očitno še dovolj ozaveščeni, da znajo stopiti skupaj, ko stvari postanejo kritične. Nekaj več kot dvajset let, odkar imamo samostojno Slovenijo, so ljudski protesti in vstaje tista stvar, ki je spet zbudila neko novo upanje za spremembe v pravo smer. Ljudje na ulicah so na edini način, ki nam je kot družbi v fazi razkroja še preostal, poskrbeli, da jih asocialna oblast sliši in celo nekoliko posluša, a vprašanje je, za koliko časa. Scenariji o tem, kaj se bo dogajalo od te točke naprej, so še nejasni, vsekakor pa je logično, da je treba v taki situaciji biti realen in zahtevati – nemogoče.

Če se ozremo okrog sebe in zares dobro pogledamo, lahko med drugim opazimo eno res bistveno stvar: živimo sredi množice neizkoriščenih potencialov. Skoraj na vsakem koraku je namreč kaj, kar bi se dalo urediti, spraviti v delovanje ali zgolj izboljšati s kako, včasih precej očitno inovacijo ali celo le "inovacijo". Težava ponavadi nastopi na točki, ko se je treba »dogovoriti« med seboj ali pa tistim, ki so odgovorni, to ali ono "dopovedati".