Aktivizem bomo razumeli kot praxis ali delovanje, katerega cilj je dobro življenje v skupnosti. Aktivizem združuje družbene prakse, katerih skupni cilj je ustvarjanje pogojev humanejšega sveta, v katerem bo več družbene pravičnosti in potrjevanja enakovrednosti človeških bitij. Aktivistični boji združujejo različne organizacije skupnosti, katerim je skupna skrb za dobrobit človeštva, sežejo pa tudi širše: druži jih skrb za blagostanje vseh čutečih bitij in pozornost do njihovega trpljenja, v najširšem pomenu pa skrb za celotno biosfero. Aktivizem torej temelji na etiki sočutja in humanosti kot globoki skrbi za dobro človeštva in ohranjanje naravnih in družbenih okolij.
Adorno je s svojimi refleksijami o razsvetljenstvu pomembno vplival na razumevanje kritične pedagogike, saj v njegovem delu najdemo hkrati kritiko razsvetljenske racionalnosti in rehabilitacijo (raz)uma, še zlasti v njegovih premislekih o vlogi slednjega pri odvračanju družbe v (ponovni) zdrs v totalitarizem oz. fašizem. Za Adorna je eno bistvenih vprašanj, ki je tudi pedagoško vprašanje (vprašanje za vsako pedagogiko po Auschwitzu), kaj narediti, da se grozote, ki so jih zakrivili uničevalni politični režimi, ne bi mogle več ponoviti.
Za Hannah
Pet in pol let stara deklica in njen oče na gorskem pohodu. Med njima se odvije pogovor, zaradi katerega noge naenkrat niso več utrujene, sicer zahtevna pot pa postane lahko obvladljiva. Tudi samo prizorišče bi bilo težko bolj filozofsko: pogovor se odvija na poti v jamo, v kateri so imeli paleolitski lovci pred 35 000 leti svetišče, kjer so častili totem jamskega medveda.
Vsakdanja ideja je, da tvorimo ljudje različne skupnosti: družina, sodelavci, narod. Prav tako vsak dan čutimo, da take skupnosti dobro delujejo ali pa ne delujejo, kot bi želeli. Včasih rečemo, da smo premalo povezani, da smo preveč vsak zase, da smo odtujeni, da so nekateri ljudje povsem izključeni iz skupnosti, da obstajajo ranljive družbene skupine.
Danes torej govorimo o poresničnosti.[1] Ne po naključju. Tako kot tudi ni naključje, da smo se znašli v post-faktičnem svetu oz. svetu »alternativnih dejstev«, kot temu pravijo v novoreku. Današnji položaj je nasledek dolgotrajnih procesov, zanje pa je značilno, da so nekatere stvari, ki so nekdaj veljale za obrobne in niso bile nikomur v ponos, postale del glavnega toka.
Nemški filozof Friedrich Schiller je bil v času takoj po francoski revoluciji osupel, skoraj ogorčen nad Kantovo idejo, da je znotraj uma mogoče odkriti zmožnost človeških bitij za radikalno zlo. Kant je bil zares radikalen in revolucionaren: izvira zla namreč ni več iskal v mesu in njegovi grešnosti, kot so to počeli njegovi predhodniki, temveč v samem čistem umu. Nezaslišano! In kako je Kant dokazal drugim, da ima prav on, ne pa teologi in moralni filozofi?
Če želimo razumeti dinamiko trenutnih naravnih katastrof in kriz, potem jo moramo analizirati tako, da se obenem zavedamo neenakosti med ljudmi. Tako razmišlja v skorajšnjem intervjuju Razmig Keucheyan, član Front de Gauche. Zakaj je to potrebno? Ker naravne katastrofe ne prizadenejo vseh ljudi enako in ker potrebujemo skupni jezik (common language), skupne perspektive, če se hočemo boriti zoper družbene neenakosti in za egalitarnost. Komur je vseeno zanje, takega jezika in takih perspektiv kajpak ne potrebuje.
V tem prispevku se lotevamo premisleka o čuječnosti v povezavi z etiko in kritično pedagogiko. Pokazati poskušamo, da je za dosledno in poglobljeno ukvarjanje s čuječnostjo nujno ukvarjanje s pojmi in idejami, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo vsebino etičnih dolžnosti. Čuječnost je v sodobnem svetu pogosto uporabljena kot sredstvo za dosego nekega cilja in je njena vloga potem povsem instrumentalna; na takšen način čuječnost postane še eno od orodij, ki se jih uporabi bodisi kot blago, ponujeno na trgu – kot še en izdelek, ki služi predvsem za izboljšanje zasebnega udobja potrošnikov –, bodisi kot način servisiranja delovne sile, ki ga podjetja v kapitalizmu uporabljajo za to, da bodo delavci bolj produktivni (in hkrati še bolj vpeti v razmerja moči). V obeh primerih je uporaba čuječnosti neetična in v nasprotju z njeno osnovno idejo. S pomočjo avtorjev, kot so Jon Kabat-Zinn, Thich Nhat Hanh, Michel Foucault in Emmanuel Lévinas, poskušamo čuječnost predstaviti kot prakso skrbi zase, ki je vselej tudi že skrb za drugega oz. skupnost – etika je torej v samem jedru prakse čuječnosti. Vprašanje, s katerim začnemo in na katerega na koncu ponudimo tudi neki odgovor, pa je glede možnosti poučevanja čuječnosti oz. za čuječnost. Pokažemo, da je to poučevanje neločljivo povezano s tem, kar so že v antični filozofiji imenovali (na)učiti se živeti, ki ima za svoje osnovno izhodišče etiko vrlin.
Refleksija lastnega delovanja v družbenem polju je lahko zelo koristna in uporabna. Taka je zato, ker pogled v preteklost omogoča nov pogled v prihodnost, nove vizije, nove ideje in zamisli, ki jih na primer prav zdaj človeštvo zelo potrebuje. Brez take refleksije se mimogrede zgodi, in številnim se je že zgodilo, da postanejo milni mehurček v morju neoliberalizma, otoček, ki nikogar ne vznemirja, obenem pa ne proizvede ničesar zares koristnega in nikogar zares ne zanima, saj so mehurčki preveč udomačeni, konformistični ali pa vsaj dolgovezni in dolgočasni. Egalitarnejša družba je v taki perspektivi zares zgolj prazna utopija, resigniranost ljudi pa je iz dneva v dan večja.
Letošnja predavanja za uvod v pozitivno psihologijo skušam artikulirati tako, da razmišljam o sodobnih oblikah subjektivnosti in pogojih, pod katerimi se oblikujejo, oziroma o pogojih, pod katerimi jih ljudje ohranjajo pri življenju. Prehod od disciplinatornih družb, o katerih je razmišljal Foucault, k družbam nadzora, o katerih je razmišljal Deleuze, je zelo uporabno orodje za tako početje, zato ga tudi uporabljam.