Podrobnosti
Zadetkov: 5125

Vprašanje je bodisi odveč ali pa ni dobro – kar zopet pomeni, da je odveč. Ni dobro zastavljeno, če njegov zastavljavec hoče recept ali pravilni šolski odgovor; dobro je zastavljeno le v primeru, ko njegov nosilec ve, da je človek simbolno in duhovno bitje – a v tem primeru že pozna odgovor, zato je vprašanje retorično, oziroma je odveč.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 7909

Deleuze: »Tisto, kar me je zanimalo, so bila prej kolektivna ustvarjanja kot pa reprezentacije.«

(Deleuze 2002: 167)

O vprašanju subjekta

V razmišljanju ob vprašanju subjekta je Deleuze zapisal:

»Filozofski koncept opravlja eno ali več funkcij v prostorih mišljenja [champs de pensée], ki so sami opredeljeni z notranjimi spremenljivkami. Navsezadnje pa obstajajo tudi zunanje spremenljivke (stanja stvari, zgodovinski trenutki), ki tvorijo kompleksno razmerje s temi notranjimi spremenljivkami in funkcijami. To pomeni, da se koncept ne rodi in ne premine kar tako za zabavo [par plaisir], temveč v toliko, kolikor ga nove funkcije znotraj novih prostorov v skladu s temi razmerji razrešijo njegovih nalog. Prav zaradi tega nikoli ni prav zanimivo nek koncept podvreči kritiki: bolje je zgraditi nove funkcije in odkriti nove prostore, ki bodo ta koncept naredili neuporaben ali neadekvaten. [...] Tudi koncept subjekta ne ubeži tem pravilom. [...] Ali je mogoče določiti nove funkcije in spremenljivke, ki bodo povzročiti spremembo? To so funkcije ustvarjanja singularnosti [singularisation], ki so prekrile prostor spoznavanja, v prid novim spremenljivkam prostora-časa. S singularnostjo ne gre razumeti nečesa, kar nasprotuje univerzalnemu, temveč katerikoli element, ki ga je mogoče podaljšati vse do bližine nekega drugega, tako da je dosežena povezanost: to je matematični pomen singularnosti. Spoznanje in celo verjetje imata tendenco k zamenjavi s pojmoma, kakršna sta montaža [agencement] in dispozitiv, ki označujeta emisijo in porazdelitev singularnosti. Emisije, kakršne so 'meti kocke', tvorijo transcendentalni prostor brez subjekta. Mnogovrstno postane samostalnik, mnogovrstnost [multiplicité], filozofija pa je teorija mnogovrstnosti, ki se ne nanašajo na noben subjekt kot vnaprej narejeno enoto.« (DRF: 326–327)

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5000

Walter Benjamin je nekoč dejal, da moramo biti zelo pozorni na vsakdanje dogajanje, kajti zgodovina nas uči, da se dogajajo revolucije, dogaja pa se tudi to, kar ponazarja fašizem. Še več, pravi Benjamin, čisto lahko se zgodi, da dobimo namesto revolucije fašizem.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5260

V izjemnem predavanju o logiki in antropologiji oziroma o nekem prehodu, ki ga je imel nedavno Alain Badiou, trčimo ob čer, na kateri nasedemo, in prav je tako. Tu se moramo namreč za dalj časa ustaviti, kajti naša spontana prepričanja o naravi človeških bitij in torej tudi o nas samih so tako zastarela in sporna, da je res že skrajni čas, da se jih znebimo. Kakšna so ta prepričanja?

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 10286

»Subjekt je sanjač, popotnik, avanturist in blodnja, zato se upira vsakemu modelu in vsaki teoriji.« (Rutar 2001: 113)

Spinoza je za časa svojega življenja (1632-1677) veljal za najnevarnejšega človeka.[1] Za takšnega ga je razglasila zlasti katoliška cerkev, ki je obvladovala dobršnji del vsakdanjega življenja ljudi. Spinoza je pomenil grožnjo za uveljavljena razmerja moči, še zlasti s svojo idejo, da je bog identičen naravi, slednjo pa je razumel kot povsem neosebno in v celoti determinirano mašino, ki deluje na kaotičen način.[2] Razglasili so ga za brezbožnika in krivoverca, saj ni sprejemal dogme, ki je zahtevala zlasti poslušnost. Čeprav je narava po Spinozi določena skoz in skoz (bog ničesar ne proizvaja po naključju, sam je podrejen zakonitostim, ki jih sicer lahko opazujemo, ko raziskujemo naravne procese), pa to še ne pomeni, da v človekovem delovanju ni nobene možnosti za svobodo.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5719

Preventivne delavnice »Razmislimo o nenasilju«

Avtorja prispevka: Marina in Mare Štempihar

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4677

Demokracija med drugim pomeni, da si nihče v občestvu ne more lastiti resnice: ne more si je lastiti kralj, ne more si je lastiti znanstvenik, ne morejo si je lastiti mediji. Ne obstaja strukturni, družbeni ali oblastni položaj, na katerem bi bil človek nedotakljiv in bi lahko rekel karkoli, pri tem pa se ne bi smel nihče obregniti ob izrečeno. Svoboda govora v demokratičnih občestvih pomeni tudi to, da lahko vsakdo filozofira in s tem preprečuje komurkoli, da bi povezal oblast in resnico, da bi si jo prilastil, češ da ima to pravico, ker je pač na oblasti. In ne morejo živeti geniji, ki bi ljudem povedali, kakšna je resnica sveta, v katerem živijo.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5852

Mi smo prepričani, da bo le v času Pravice

nastopila med ljudmi ljubezen kot pogoj,

cilj in vsebina življenja posameznika

in človeštva, ljubezen kot faktor,

ustvarjajoč iz človeštva enoto,

ki je pogoj večnemu miru.

(Srečko Kosovel)

O utopijah današnjega časa

Z utopičnim mišljenjem razumemo zamisli o neki situaciji in družbenih odnosih, ki jih še ni (še niso udejanjena), obstaja pa določena potreba po spremembi, ki jo obetajo. Gre torej za zamisli, ki poskušajo najprej opredeliti neki dejanski družbeni problem, hkrati pa ustvariti podobo neke prihodnje situacije, ki bo pomenila tudi rešitev tega problema. U-topija pomeni dobesedno kraj, ki (še) nima svojega mesta med kraji v svetu – utopično mišljenje pa si prizadeva, da bi ga (nekoč) imelo.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4646

Analitik je učinek analize. Ni osebnost, ki bi jo človek podedoval od staršev, in ni psihološki človek. Ne obstaja analitik po rojstvu ali po naravi. Analitik nastane po napornem analitičnem delu. Brez napornega dela ni analize. Danes je napor zelo potreben tudi za vse druge ljudi, kot bo postalo razvidno v nadaljevanju.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 6757

Medijska konvergenca nikakor ne pomeni zgolj kakršnegakoli tehnološkega procesa, ki se navezuje na množične medije, oziroma preprostega skupka tehnoloških sprememb v novinarstvu. Pomeni vse to in obenem neprimerno več; medijska konvergenca je spajanje različnih tehnologij, vsebin, karakteristik itd. posameznih medijev, zaradi katerega se trdno določene meje med njimi vse bolj brišejo, posamezne vsebine pa so upovedane na različne načine za različne medije. Medijska konvergenca torej omogoča sporočanje iste novinarske zadeve (dogodka) na različne načine, skozi različne medije, kar naj bi naslovnikom prineslo kvalitativno različne izkušnje istega dogodka.

Dodaj nov komentar