Podrobnosti

Objavil(a) Dušan Rutar

Ustvarjeno 09 Marec 2017

Zadetkov: 29616

Razmišljanje o naravi razmišljanja je najbolje začeti na začetku. Obstaja namreč zapuščina, za katero so poskrbeli ljudje, ki so hoteli in znali misliti. Ne mislim le na Platona in druge filozofe, mislim tudi na številne ljudi, ki niso bili nujno filozofi ali znanstveniki, saj so bili umetniki, politiki in ljubimci. Z njihovo dediščino se ukvarjamo tako, da mislimo. Ne ukvarjamo se tako, kot se ukvarjajo v šoli, kjer se učijo na pamet, kaj je kdo rekel. Učiti se na pamet in postajati enciklopedija namreč ni isto kot misliti. Z razmišljanjem prispevamo k dediščini in jo povečujemo, dediščina sama pa terja naše razmišljanje, drugače je ne moremo razumeti. In ko razmišljamo, jo povečujemo za naslednje rodove, za vse tiste ljudi, ki bodo še hoteli misliti.

Podrobnosti

Objavil(a) Za misli

Ustvarjeno 23 December 2016

Zadetkov: 34104

V prispevku bom predstavil sodobne politične teorije, kakor jih opredeli Kymlicka. Poglavja si bodo sledila v podobnem vrstnem redu in bodo tudi enako poimenovana kot v Kymlickovi knjigi Sodobna politična filozofija, iz katere bom črpal vsebino. V vsakem poglavju bom ekspliciral in predstavil glavne teze posamezne teorije. Osrednje vprašanje, na katerega bom le-te navezoval, je vprašanje vrednot (v posameznem političnem sistemu).

Podrobnosti

Objavil(a) Dušan Rutar

Ustvarjeno 24 November 2016

Zadetkov: 28478

Tak je naslov članka, ki ga je priobčil britanski sociolog Zygmunt Bauman davnega leta 1991 (Living Without an Alternative, The Political Quarterly, let. 62, št. 1, str. 35 – 44). Članek je nastal neposredno po padcu komunizma, kot so ga imenovali. Vsi, ki smo dovolj stari, da se spominjamo takratnih dogodkov, vemo, da je zmagoslavje kapitalizma spremljalo zelo preprosto in radostno razmišljanje, ki ga Bauman povzame takole: naš način življenja predstavlja resnično univerzalni princip družbenega življenja (str. 35). Zapisano kratko malo pomeni, da nikoli več v prihodnosti ne bo nastala nobena alternativa kapitalizmu, ker bi bilo nelogično, nesmiselno in absurdno, če bi se rodila, kajti kar je univerzalno, je tudi večno in nespremenljivo po definiciji. Ljudje se morajo zato z vsemi močmi prizadevati, da kapitalizem kot univerzalni princip družbenega življenja živi na veke. Poglejmo, če tako razmišljanje zdrži resen premislek, če je torej kapitalizem zares univerzalen. Obenem nam bo postalo jasno, kako bedno in mizerno je življenje brez alternative. Univerzalno je namreč šele tole: obstoj alternative. Toda pojdimo po vrsti.

Podrobnosti

Objavil(a) Mare Štempihar

Ustvarjeno 16 Avgust 2016

Zadetkov: 42295

Če nam večnost ne pomeni neskončnega časovnega trajanja, ampak brezčasnost, potem živi večno tisti, ki živi v sedanjosti.

- Ludwig Wittgenstein[1]

Uvod

V zgodovini filozofije je že vsaj od antičnih časov prisotna ideja, da je filozofija zlasti način življenja. Mišljenje in bivanje nista dva dogodka vsaksebi, temveč sta nekaj, kar se medsebojno prepleta. Učiti se misliti pomeni učiti se živeti. Stremljenje k dobremu (življenju) je nujno povezano s spoznavanjem sebe, to pa je neločljivo od duhovnih vaj, meditacije, tehnik sebstva, preobrazb duha, uzrtosti idej … in kar je še drugih pojmov iz zgodovine filozofskih misli, ki jih lahko zasledimo v različnih tradicijah in kulturah. V tem prispevku bomo poskušali predstaviti nekaj teh idej, da bi lahko s tem orisali prostor, v katerem se srečujeta človekova refleksija o sebi in svetu v obliki pojmovnega mišljenja, ki tvori jedro filozofskega diskurza, in duhovne prakse oz. vaje, ki jih poznamo pod imenom »čuječnost«.

Primeri, ki jih bomo izbrali, kajpada niso edini iz zgodovine filozofije, ki bi jih lahko umestili v to, čemur bomo rekli »filozofsko ozadje čuječnosti«.[2] Prav tako njihova predstavitev zaradi obsega tega sestavka nujno ostaja omejena na nekaj potez (ki bi jim veljalo dodati še druge poudarke in razsežnosti).

Iz predstavitev bomo potem naredili nekaj implikacij za procese učenja – nekaj nastavkov za refleksijo o tem, kaj bi pomenilo raziskovanje čuječnosti (ki kot nujni moment vsebuje srečevanja s svojimi filozofskimi ozadji) v pedagoškem delu, pa tudi širše: čuječnost bomo razumeli kot spoznavni in etično-politični proces (ki torej združuje poglobljeno refleksijo ali (samo)spoznavanje ter skrb za skupnost oz. delovanje za obče dobro ali blagostanje človeštva in slehernega človeškega bitja).

1. Filozofija (v) čuječnosti, čuječnost v filozofiji

V tem poglavju se bomo v treh podpoglavjih lotili razmisleka o filozofskih idejah oz. perspektivah, s katerimi bomo poskusili očrtati nekaj koordinat filozofskega ozadja čuječnosti. Te perspektive bodo v vsakem podpoglavju nastopale v dvojici: v prvem podpoglavju bomo razmišljali o pojmu askesis skozi stoiško in epikurejsko filozofijo, drugi element dvojice bo tvorila Sokratova filozofija; v drugem podpoglavju se bomo ukvarjali s filozofijo daoizma in zen budizma; tretje podpoglavje pa bo posvečeno Descartesovi in Nietzschejevi filozofiji.

1.1 Askesis v antični filozofiji

Kot v svoji razpravi o helenističnih in rimskih filozofskih šolah opozori francoski zgodovinar Pierre Hadot, je imelo v njih pri ukvarjanju s filozofijo ključno mesto nekaj, kar združuje izraz askesis. Prvi pomislek ob tem bi bil lahko, da gre za nekakšne asketske prakse, ki zahtevajo zlasti človekovo odpovedovanje čutnosti, telesnosti, užitkom ipd. Vendar je takšno razumevanje pojma nezadostno, saj askesis pomeni zlasti niz »duhovnih vaj«, kot so jih izvajali stoiki: zanje je namreč »filozofija 'vaja', ne poučevanje neke abstraktne teorije in še manj razlaganje besedil, marveč umetnost življenja, konkretna drža, določen življenjski slog, ki zavezuje celotno človeško bivanje.«[3] Filozofija postane nekaj zelo konkretnega, dogodek oz. dejanje. Daleč od tega, da bi bila neka suhoparna vaja v logični argumentaciji, ukvarjanje z njo sega v samo srž eksistence: skoznjo se zgodi preobrazba v načinu bivanja.

»Filozofsko dejanje se ne uvršča le v red spoznanja, marveč v red 'sebstva' [soi] in bivanja: je proces, po katerem bolj smo in po katerem postajamo boljši. Je spreobrnjenje, ki preobrača celotno življenje in spreminja bivanja tistega, ki ga uresničuje. Po spreobrnjenju prehaja iz nepristnega življenja, ki ga zatemnjuje nezavednost in razjeda skrb, v pristno življenje. Tu doseže človek zavest o samem sebi, natančen pogled na svet, notranji mir in svobodo.«[4]

Z duhovnimi vajami je tukaj mišljeno vsaj naslednje: poglobljeno izpraševanje (skepsis), preiskovanje, branje, poslušanje, pozornost, samoobvladovanje, ravnodušnost do nepomembnih stvari.[5] Pri vseh teh vajah je bistveno to, da se človek z njimi pripravlja na (nepredvidene) dogodke v življenju in da razvija zmožnost, da se bo nanje odzival zbrano in umirjeno, da bo torej pripravljen, ko se bo zgodilo nekaj, česar ni mogel predvideti (ker je dnevno vadil, je pričakoval možnost nastopa takšnega dogodka).

Najpomembnejša vaja stoikov je vaja pozornosti (prosoche). Z njo se tudi najbolj približamo ideji čuječnosti ali prisotnosti, (sočutnega) bivanja v sedanjosti.

»Pozornost (prosoche) je osnovna duhovna drža stoika. Je nenehna čuječnost in prisotnost duha, vedno budna zavest o sebi, stalna zbranost duha. Zaradi nje filozof v celoti ve in hoče to, kar počne v vsakem trenutku. Zaradi čuječnosti je osnovno pravilo življenja – se pravi razločevanje med tem, kaj je odvisno od nas in kaj ni – vedno 'pri roki' (prosheiron). Bistveno za stoicizem (kot sicer tudi za epikurejstvo) je, da svojim privržencem priskrbi neko osnovno načelo, nadvse preprosto in jasno, ki ga je mogoče izraziti v nekaj besedah, prav zato, da bi zlahka ostalo navzoče duhu in bi ga bilo mogoče uporabiti z gotovostjo in stalnostjo refleksa. […] Ta ista čuječnost duha omogoča uporabo osnovnega pravila v posamičnih življenjskih okoliščinah, pa tudi, da vedno, ko kaj delamo, storimo tisto, kar je 'umestno'. Lahko jo opredelimo tudi kot osredotočenost na navzoči trenutek […] Pozornost do danega trenutka je nekako skrivnost duhovnih vaj. Osvobaja od strasti, ki jih vedno izzoveta preteklost ali prihodnost, sicer neodvisni od nas; čuječnost olajšuje tako, jo zbere na majcen dani trenutek, ki ga je zaradi njegove majhnosti mogoče obvladati in prenašati; končno odpre našo zavest vesoljni zavesti, ko nas naredi pozorne na neskončno vrednost vsakega trenutka, ko nas pripravi, da sprejmemo vsak trenutek bivanja po univerzalnem zakonu kozmosa.«[6]

Z vadbo čuječnosti stoiški filozofi torej mislijo tudi vadenje za pravilno delovanje: etična drža je v stalni pripravljenosti storiti »to, kar je umestno«, tj. tisto, kar od nekoga zahtevajo okoliščine oz. položaj, v katerem se je ta človek znašel (zahteva narediti pravo stvar je torej vpisana že v same okoliščine, človekova naloga je, da to zahtevo prepozna in se nanjo ustrezno odzove – vadba čuječnosti je priprava za takšno delovanje).

S čuječnostjo gre tudi neko drugačno zavedanje človekovega položaja v svetu ali kozmosu. To novo, »razsrediščeno« dojemanje dogodkov osvobaja od priklenjenosti na posamičnost in omogoča videti stvari v neki novi luči – neka posebna vrsta trpljenja, ki ga povzroča oklepanje svoje partikularnosti in zlepljenost z egom, je torej v nezmožnosti prepoznavati dogodke v življenju kot del nečesa, kar presega to posamično sebstvo (in tako uvideti »neskončno vrednost vsakega trenutka«). Ta priklenjenost nase (ki ni isto kot »skrb zase« [gr. epimeleia heautou], o kateri bomo govorili spodaj, ko se bomo posvetili Sokratu)[7] pogosto pomeni tudi to, da se človek večino časa vrti okrog istih bolj ali manj nepomembnih stvari (čeprav se z vidika ego-centričnosti te kažejo kot najpomembnejše) in je izvor občutja nesreče in neizpolnjenosti ter lastne neustreznosti, zaradi katerega človek ne more ustrezno poskrbeti za dobrobit sebe in drugih. Odsotnost skrbi zase vodi v cinizem in zaničevanje, zaradi česar nekdo ni več sposoben videti, da je eksistenca že sama po sebi nekaj vrednega.

Čuječnost je tako tudi pot osvobajanja, ki gre – morda na prvi pogled nekoliko paradoksno – skupaj s tem, da človek dogodke v lastnem življenju ne dojema več kot nekaj, kar se dogaja samo njemu, ampak je zmožen videti na delu silnice, ki jih sam obvladuje le do neke mere; v tem je vadenje čuječnosti praksa osvobajanja: z njo se nekdo (pre)usmerja k delovanju, ki prispeva k dobremu življenju, hkrati pa se uči, kdaj bi delovanje pomenilo zgolj potrato časa in energije. Svoboda tukaj ni razumljena kot to, da nekdo lahko naredi, kar se mu v nekem trenutku zahoče, ampak je v sprejemanju logike življenja, kjer vse ni v vsakem trenutku pač narejeno za nas (stoiki so uvideli, da tukaj izvira mnogo nesreč in frustracij: v tem, ko je nekdo prepričan, da bi se morale vse stvari in vsa bitja okrog njega prilagajati njegovim željam in kapricam – zaradi tega je stoiški nauk še kako aktualen za kronično nesrečnega in nezadovoljnega sodobnega potrošnika). Svoboda je v tem, da nekdo svobodno sprejme nujnost, ki je vpisana v nek položaj, in naredi tisto, kar je treba narediti. Človek torej lahko poskuša razumeti in se učiti živeti v odnosu do te neodpravljive odprtosti eksistence.

V delu Kaj je antična filozofija? Hadot opisuje številne primere takšnih razmišljanj, ki se družijo z duhovnimi vajami. Navedimo nekaj teh:

»Vsako tvoje delo, sleherna beseda in misel ti bodi taka, kot bi se ti bilo v tem trenutku ločiti od življenja! Prijemaj za sleherno delo, kot da bi bilo tvoje zadnje v življenju, brez vsake prenaglice. Nisem se pripravil samo za tisti dan, ki mi ga je poželjivo upanje obljubilo kot poslednjega, temveč imam vsak dan za poslednji. Komur je vsak dan celo življenje, je brez skrbi.« (po Marku Avreliju, Epiktetu, Seneki)[8]

»Ljudje se ne spominjajo minulega dobrega in ne uživajo zdajšnjega, temveč čakajo le na prihodnje dobro. In ker jim to ni zagotovljeno, jih mučita skrb in strah. Ta muka postane zlasti huda, ko prepozno opazijo, da so se zaman pehali za bogastvom, močjo in oblastjo. Deležni niso namreč nobenega ugodja, zaradi katerega so si v upanju, da ga bodo dosegli, nakopali mnogo hudih težav. Nespametno življenje je neprijetno, polno strahu in skrbi, docela odvisno od tega, kaj bo prišlo.« (po Ciceronu ter Seneki)[9]

»Dušo je treba vsak dan pozvati, naj položi račune. To je počel Sekstij: ko je dan minil in se je umaknil v svojo sobo k nočnemu počitku, je spraševal svojo dušo: 'Katerega zla si se danes ozdravila? Katero pregreho si premagala? V čem si boljša?' Kaj je lepšega kot to, da temeljito preiskujemo ves dan? Kakšen spanec pride za tem izpraševanjem samega sebe, kako miren, globok in svoboden je, ko je bil um pohvaljen ali opozorjen, ko se je sam postavil za opazovalca ali tajnega sodnika lastnih nravi! Izrabljam to moč in vsak dan se sam s sabo pravdam zase. Ko ugasnemo baklo in ko moja žena, vajena mojega ravnanja, utihne, izprašujem svoj dan in tehtam svoja dejanja in besede; ničesar si ne skrivam, ničesar si ne spregledam.« (Seneka)[10]

Epikur pa je v svojih Maksimah zapisal: »Naključje vpliva na modrega le v neznatni meri: najvažnejše in najbolj bistveno mu je bilo, mu je in mu bo, da se daje na vsej poti življenja voditi razumu. Nemogoče je, da bi se človek osvobodil strahu glede najvažnejših vprašanj življenja, če ne pozna narave vesoljstva … Smrt se nas ne tiče: zakaj to, kar je razkrojeno, je brez občutja, kar pa občutja nima, nima za nas pomena. Premisliti in upoštevati je treba v sebi utemeljeni smoter življenja in sleherno jasno zaznavo čutov, iz katere izvajamo svoje sodbe: če ne utegne nastati v nas popolna zmeda in negotovost.«[11]

Etični ideal pri stoikih in epikurejcih je doseči stanje nevznemirjenosti, spokojnosti, vedrine, kar povzema pojem ataraksije. Stoiški modrec skozi vaje, med katerimi je prvenstvena, kot smo videli, prav čuječnost ali zbranost duha, pridobi vednost o tem, kateri so dogodki ali procesi, na katere ima neki vpliv, kateri pa so takšni, da jih tudi z največjim naporom ne more spremeniti. Sprejemanje nujnosti, življenje, ki ubira svoje poti, ne da bi ga kdorkoli lahko nadzoroval, pa tudi priprava na neizbežno … vse to je vsebina duhovnih vaj. Učiti se živeti je neločljivo od učiti se umirati.[12] Skozi meditacije in duhovne vaje se človek približa izkušnji ne-trajanja ali neke prekinitve svoje običajne vsakodnevne eksistence oz. izkušnji preseganja partikularnosti, približanje občosti, prehodu k univerzalnosti. Izkušnja praznine kot nedoločenega trajanja, ki je tudi suspenz ega in njegovih vsakodnevnih teženj. Ataraksija torej ni preprosto stanje brezbrižnosti in neobčutljivosti, ampak je mnogo bolj stanje čuječega zavedanja neskončne kompleksnosti (vrednosti) tako lastne eksistence, kot eksistence drugih, drugega.[13]

Kot še en zgled čuječega bivanja in refleksije o njem je v zgodovino filozofije vpisan Sokrat, ki sicer velja zlasti za mojstra dialoga oz. pogovora, v katerem prednjači spraševanje. Sokratski dialog je vaja v zastavljanju vprašanj in pretresanju pojmov, dokler se ne doseže neki kolikor toliko zadovoljivi odgovor glede bistva stvari, o kateri poteka dialog. (Tipične teme sokratskih dialogov so npr. pravičnost, dobro, lepo, vrlina …, vselej pa je tisto temeljno vprašanje »Kaj je /pravičnost, dobro …/?«[14])

Tisto, kar pa najbrž največ pove o življenjski drži vélikega misleca, so prav njegove lastne besede, kakor jih je v Apologiji zapisal njegov učenec Platon.

»S tem svojim naziranjem, gospodje, se bržda res nekoliko razlikujem od velike množice, in če bi smel trditi, da sem v kaki stvari modrejši kakor moj sosed, bi bilo v tem, da nimam zadostne vednosti glede tega, kaj nas čaka po smrti, da se pa svoje nevednosti tudi zavedam. Delati krivo, kajpak, in biti neposlušen do boljšega, bodi boga, bodi človeka, to pa vem, da je slabo in sramotno. Zato se ne bom stvari, za katere ne vem, ali niso morebiti dobre, nikoli tako bal in se jim nikoli tako izogibal kakor stvarem, o katerih zagotovo vem, da so slabe. […] Zato pa – dokler se mi ne utrga poslednji dih iz prsi in bom še pri moči, ne bom nehal filozofirati pa vas opominjati in osvetljevati resnico vsakomur, kogar bom srečal, govoreč, kakor sem vajen: 'Prijatelj moj ljubi, Atenec si, meščan največjega, po znanosti in moči najslavnejšega mesta na svetu, pa te ni sram, da se pehaš samo za tem, kako bi si pridobil čim več denarja pa slave in časti, na sprevidevnost in resnico in spopolnitev duše pa niti v sanjah ne misliš?' In če bo kateri tajil in zatrjeval, da teh reči ne pozablja znemar, ga ne bom kar tako odslovil ne sam odšel, ne: na rešeto ga bom dal pa dodobra presejal pa do dna preizkusil. In če bom našel, da navzlic zatrjevanju ni dobrosti v njem, ga bom pokaral, ker zanemarja najvažnejše dobrine in se žene za ničevostmi. Tako bom ravnal z vsakomer, kogar bom srečal, z mladim in starim, s tujcem in domačinom, zlasti pa z vami, meščani, ker ste mi bližji po rodu.«[15]

Ko Sokrat razmišlja o tem, kar je najpomembnejše v življenju – in ne bi smeli pozabiti, da gre za njegov zagovor na sodišču, kjer mu je bilo popolnoma jasno, da mu v primeru obsodbe grozi najvišja kazen – izpostavi zlasti tole: skrb za dušo in dolžnost (raziskovanja življenja).[16]

Sokrat samega sebe opisuje kot »obada«, ki ne dovoli someščanom, da bi zdrsnili v dremež in pozabili na to, da morajo »poskrbeti zase«. Sokratova premisa je namreč ta, da človek vselej potrebuje nekaj/nekoga, ki ga pripravi do tega, da postane pozoren,[17] da ne popusti in se preda raztresenosti, dremavosti in samozadovoljstvu, ki tvorijo nasprotje čuječega bivanja. Raziskovanje življenja je po Sokratu enako kot skrb zase oz. »spopolnitev duše«, kar pomeni, da s tem, ko človek raziskuje življenje (postaja čuječ), tudi že postaja boljši (pravičnejši – saj skrb zase nikoli ne pomeni nečesa, kar je usmerjeno zgolj k posamezniku, skrb zase ni sebična, saj je ta »sebe« tukaj vselej mišljen v relaciji z drugim; torej je skrb zase vselej že tudi skrb za drugega).

Mnogi komentatorji Platonovih del so opozorili na nezadovoljiv izid njegovih dialogov. Ti se, kot rečeno, pogosto začnejo z vprašanjem glede pojmov, končajo pa v slepi ulici ali aporiji, ko se zdi, da so celo odgovori, ki jih je nekdo imel najprej pripravljene in so ponujali vsaj neko oporo, postali povsem nezadostni in celo prazni. V dialogu Menon, kjer Sokrat s sogovorci razpravlja o vprašanju vrline, tako na koncu nikakor ne izvemo niti tega, kaj je vrlina, niti ali se je vrlino mogoče priučiti. Nekdo bi se lahko potemtakem vprašal, v čem je smisel takšnega početja (tj. spraševanja, ki na koncu ne ponudi nikakršnega oprijemljivega ali vsaj omembe vrednega odgovora). Morda pa, kot pravi Hadot, se je treba ob sokratskih dialektičnih razpravah vprašati drugače. Sokrat namreč zase trdi, da ne ve ničesar, torej ni pomembno toliko tisto, o čemer se govori, kot to, kaj se zgodi s tistimi, ki so udeleženi v pogovoru. Sokratova ne-vednost je pogoj čuječega sprejemanja odprtosti situacije, v kateri se je znašel skupaj s sogovorci. Ko jih nagovarja, naj bolje skrbijo zase, jih v resnici poskuša spodbuditi k premiku, zamenjavi perspektive,[18] po kateri bo šele mogoče tisto, v čemer Sokrat vidi temeljno poslanstvo človeškega bitja, in to je spoznavanje sebe.

Tisto, o čemer se lahko poučimo ob Sokratovih dialogih, je ravno umetnost vodenja dialoga. Izkušnja dialoga s Sokratom je meditativna: (intimna) srečevanja z nečem v nas, česar (še) ne poznamo, kar k nam prihaja kot intimno tuje (iz psihoanalize poznamo izraz »ekstimno«). Meditacija kot proces samospoznavanja je seganje onkraj znanega in ustaljenega, odkrivanje razsežnosti bivanja, ki jih zavest v svojem običajnem delovanju (ki je v resnici precej reduktiven tip zaznavanja) spregleduje – kompleksnost dogodkov se pod pritiskom silnic, ki vladajo vsakdanjemu življenju, rapidno zvaja na preproste vzorce in pojasnitve. V meditaciji se ohranja kompleksnost in nedoločenost bivanja – isto velja za sokratski dialog. Konec dialoga v aporiji je zato samo navidezno slepa ulica, saj je to, kar se kaže kot nezmožnost razpravljavcev, da bi prišli do nekega preprostega in enoznačnega zaključka v resnici bogata duhovna izkušnja – izkustvo, da so stvari vselej mnogo bolj kompleksne, kot se zdijo vsakdanji zavesti.

V srečanju s Sokratom je možnost radikalnega obrata k sebi, v pogovoru z njim poteka mišljenje zaradi mišljenja samega. Sokrat razmišlja zaradi samega razmišljanja, ne ponuja nobene metode, zaveda se, da je razmišljanje že skrb za duha, torej zanj prav gotovo velja, da je pot cilj in cilj tudi pot. Njegovo razmišljanje je ne-delanje v najpristnejšem pomenu besede (tisto, kar kot cilj svojih prizadevanj predstavljajo tudi daoistični misleci): ko je vse človekovo delanje usmerjeno k dobro-biti, prizadevanju za občim (univerzalnim) dobrim (bivanjem), katere bistvena komponenta je čuječnost duha.[19]

1.2 Praznine in tišine Pot

Ko so vprašali zenovskega mojstra, kaj je bistvo človeške eksistence, je ta odgovoril s primero. Človekova eksistenca je kot čoln na samotnem jezeru, ki vzplove ob zori in za seboj ne pusti nobene sledi.[20]

Kako je z raziskovanjem sebe in negovanjem čuječnosti bivanja v neki drugi tradiciji mišljenja? V tem podpoglavju bomo spregovorili zlasti o tradiciji zen budizma in daoizma.

Za začetek bi veljalo opozoriti na neki kontrast, za katerega se zdi, da obstaja med tistim mišljenjem, ki smo ga opisovali v prejšnjem poglavju, in tem, kar sledi v nadaljevanju.

Bistvo prakse zena je zazen, vadenje ali meditacija, v kateri se vedno znova vračamo k najbolj elementarnemu: čutenju zavedanju dihanja, zavedanje brez osredotočenosti misli – kar je torej navidezno povsem nasprotno temu, o čemer smo govorili v prejšnjem podpoglavju: racionalnemu diskurzu starogrških filozofov in razlaganju sveta skozi kompleksne koncepte in abstrakcije (Sokrat velja za prelomnico, saj stoji na začetku pojmovnega abstraktnega mišljenja: z njim naj bi logos radikalno prelomil z mitosom).

Za čuječnost v zenovski meditaciji (zazen kot tradicionalen način meditiranja, ki pomeni sedenje in popolna osredotočenost na trenutek) velja, da ni neki racionalen diskurz, temveč naj bi bilo bolj sprejemanje vsega, kar se pojavlja v človekovem umu, brez presojanja in poskusa nadziranja mišljenja in čutenja.[21] Zdi se torej, da obstaja temeljno nasprotje med kompleksnostjo, ki jo ustvarja pojmovno mišljenje, ki izhaja iz »zahodne« tradicije, in preprostostjo, h kateri stremijo »vzhodne« prakse, izhajajoče iz vsaj ene od oblik budizma. O tem naj bi pričali tudi zenovski koani, v katerih pogosto nastopa učitelj v vlogi neke vrste nasprotnika vsakega razumskega poskusa dojetja sveta (ko npr. nekdo zastavi vprašanje Kaj je zen? mu mojster utegne »odgovoriti« z udarcem palice ali z zazrtjem v zvezdnato nebo). Zdi se torej čisto na mestu, če nekdo postavi nasproti dve tradiciji – »zahodna« naj bi bila tista, ki stavi na razum in logiko, »vzhodna« pa predstavlja neposredne uvide, intuitivno dojemanje, sloneče na metaforah in alegorijah, ki delujejo kot nekaj, kar običajno pamet bolj zmede kot razsvetli.

Gre torej nujno za nasprotje med obema načinoma prakticiranja čuječnosti (tisto, ki smo jo zgoraj opisali, navezujoče se na grško filozofijo, in drugo, o kateri razmišljajo zlasti v tradiciji zen budizma in daoizma)? Če vprašanje zastavimo nekoliko širše: Ali v resnici obstaja ena sama (prava) pot, po kateri je mogoče doseči čuječe bivanje, osredotočenost in pozorno sprejemanje, odpiranje življenjskim izkušnjam?[22]

S čuječnostjo se zdi še nekako najbolj naravno povezana filozofija budizma. Mišljenje budizma sega onkraj vsakega dualizma (telo/duh, razum/čustva, mišljenje/čutenje). Dualizem je ukinjan tudi s tem, da ni več razlike med mišljenjem in prakso: mišljenje budizma je neločljivo od njegove prakse. Pot k čuječnosti je neločljiva od tega uvida.

Kot pravi zenovski mojster Shunryu Suzuki:

»Ustaviti svojega duha ne pomeni zaustaviti dejavnosti duha. Pomeni, da vaš duh prežema celotno telo. Vaš duh sledi dihanju. S polnim duhom oblikujete mudro v svojih rokah. S celotnim duhom sedite kljub bolečinam v nogah, ne da bi vas le-te motile. To pomeni sedeti brez misli, da bi kaj dosegli. Sprva se v drži počutite nekoliko omejeni, toda ko vas ta omejenost ne moti več, ste našli smisel povedi praznina je praznina in oblika je oblika. Najti svojo lastno pot pri določeni omejenosti je torej pot prakse. […] Kadar torej prakticiramo zazen, je vse, kar obstaja, le gibanje dihanja, toda tega gibanja se zavedamo. Ne smete biti namreč odsotni v duhu. Toda biti pozoren na gibanje, ne pomeni, zavedati se svojega malega sebe [self], temveč svoje vseobsegajoče narave ali Budove narave. Ta način zavedanja je zelo pomemben, ker smo navadno enostranski. Običajno razumevanje življenja je dualistično: ti in jaz, to in ono, dobro in slabo. V resnici pa so ta razlikovanja sáma ovédenje[23] vseobsegajoče univerzalne eksistence. Ti pomeni zavedati se univerzuma v obliki tija, jaz pomeni zavedati se ga v obliki jaza.«[24]

Čuječnost torej tudi v zenu pomeni neko spremembo v dojemanju razmerja med jazom in drugim (kot smo že videli pri stoikih).

Zen in daoizem imata skupen ontološki postulat. Vsa eksistenca prihaja iz niča (praznine) in ostaja z ničem v neki temeljni povezavi: nestalnost, spremenljivost, postajanje – to so koncepti, na katerih je zgrajeno pojmovanje biti v zenu in daoizmu. »Kar ima življenje, se vrača v neživljenje; kar ima obliko, se vrača v brezoblično. To neživo pa po svojem bistvu ni onstran sveta oblik. Vse, kar živi, pa mora po nujnih zakonih propasti, kakor tudi zaplojeno ne more, da ne bi živelo.« [25] Nič tukaj ni mišljen kot odsotnost biti, temveč kot odsotnost neke stalnosti, določenosti, totalitete. (Pojem praznine torej implicira, da je edina stalnica premena oz. da je bit isto kot postajanje.) Na tem postulatu sloni etično prizadevanje. Kar v budizmu opredeljuje etično držo (čuječe dojemanje) je namreč neka posebna oblika nenavezanosti, ki šele omogoča sočutje ali občutje solidarnosti, globoke vezi z vsem (so)bivajočim. Šele v tem, ko nekdo uzre povezanost z univerzumom (da je jaz način, kako se univerzum izraža v nečem posamičnem[26]), obstaja možnost takšne vezi. Iz uvida, da jaz v nekem smislu ni v ničemer izvzet iz vsega, kar ga obdaja, da je pravzaprav dogodek med drugimi dogodki, da je del medsebojnega prepletanja in pogojevanja (sobivanja) bitij,[27] izhaja potem posebna naravnanost, ki se jo kultivira skozi vadbo meditacije za čuječnost. Za takšno naravnanost se je uveljavil izraz »spoprijateljevanje« ali »ljubeča prijaznost«.[28]

(Ideje, ki so sorodne tem, zapisanim zgoraj, najdemo tudi v knjigi škotskega misleca Davida Huma Razprava o človeški naravi (iz l. 1739): »Kadarkoli pobližje vstopim območje, ki mu pravim jaz sam [myself], vselej naletim na neko posamezno zaznavo, pa naj bo to zaznava vročine ali hladu, svetlobe ali sence, ljubezni ali sovraštva, bolečine ali ugodja. Nikoli pa ne morem ujeti sebe kadarkoli neodvisno od neke zaznave, prav tako pa ne morem opazovati ničesar drugega kot samo to zaznavo. Ko so zaznave ob katerem koli času odstranjene, kot v globokem spancu, toliko časa kolikor ne čutim samega sebe, se lahko zame dejansko reče, da ne obstajam. In ko bi smrt odstranila vse moje zaznave in ne bi bil več zmožen niti misliti niti čutiti niti videti niti ljubiti niti sovražiti, potem ko bi moje telo razpadlo, bi bil tudi sam popolnoma izničen, prav tako pa ne bi mogel doumeti, kaj bi bilo nadalje potrebno, da bi postal popolna neentiteta. Če kdorkoli meni, da ima po resni in predsodkov prosti refleksiji še kakšno drugačno pojmovanje sebe, moram priznati, da se s takšnim človekom ne morem več razumno pogovarjati.«[29] S tega vidika ni naključje, da je za Huma izvor morale empatija.)

Biti v zavedanju praznine, ki obdaja eksistenco, pomeni biti pozoren na njeno izjemnost in krhkost. Na njeno pojavljanje in izginevanje. Biti čuječ pomeni zavedati se nestalnosti bivanja, njegove enkratnosti in neponovljivosti. Tukaj torej ne gre več za stremljenje k transcendenci, kot nekemu presežku onkraj sveta. Svet (z vsemi svojimi bitji) je dojet kot presežek nad tem, kar o njem ve vsakdanja zavest. Od tod drža ali naravnanost empatije kot ljubeče prijaznosti. Odprtost ali sprejemanje bitja (»pustiti biti«, kot bi temu rekel Heidegger, kateremu, kot bomo še videli, niso bile tuje ideje zen budizma), kultiviranje neagresivnosti in nenasilja do bivajočega (saj je v njem dragocenost in skrivnost; eksistenca sama postane izkušena kot neponovljivi in nenadomestljivi dogodek, ki terja pozornost in skrbnost). Takšna je etična naravnanost v budizmu in daoizmu, ki izhaja iz zgoraj orisane ontološke premise.

Še en poudarek, ki ga želimo narediti na tem mestu, je ta, da je filozofija temelj prakse čuječnosti tudi v tradiciji budizma in daoizma, da torej tudi v primeru, ko sprejmemo Suzukijevo zamisel o duhu začetništva kot praksi čuječega bivanja, to nikakor ne izključuje rabe razume, ampak ga vsebuje na intimen način – da je čuječe/čuteče/sočutno bivanje (tudi v obeh omenjenih tradicijah) neločljivo od refleksije, za katero je bistven poskus (raz)umskega dojemanja sveta.[30]

»Nobenega dualizma« v zenu in daoizmu[31] tako pomeni doseči stanje duha, v katerem je mišljenje že tudi meditacija in praksa čuječnosti (ni razum nad čutnostjo, tudi niso občutenja neracionalna, ampak je en sam način bivanja, ki združuje racionalnost, (so)čutnost, pozornost, izkušnjo univerzalnega …), mišljenje pa je tudi (ob)čutenje in čutenje je mišljenje … Inteligenca in senzibilnost tako dokončno nista več vsaka sebi, ampak vzajemno delujeta in opredeljujeta bistveni element duhovne eksistence.

Um torej ni ločen od čutenja, zato praksa zena ne pomeni neke nove vzpostavitve hierarhije, kjer naj bi se mišljenje podredilo čutenju, ali celo odpovedi mišljenju (pogosto je nerazumevanje, da praksa zena pomeni preprosto nemišljenje). Mnogo bolj gre namreč za to, da se skozi prakso zena um sam dojame kot eno od čutil. Um je za budiste čutilo, umski dojem je njegov dotik stvari same, za (nedualistično) mišljenje ni ničesar onkraj pojava oziroma pojav sam se razkrije v svojem »avtentičnem bistvu«.[32]

»[K]o se priklonite pred Budo, si ne smete napraviti predstave o Budi, temveč enostavno postati z njim eno, saj ste že vi sami Buda. Ko postanete eno z Budo, eno z vsem, kar biva, boste našli pravi pomen bivanja. Ko pozabite vse svoje dualistične predstave, bo vse postalo vaš učitelj in vse bo lahko predmet češčenja.« [33]

»Postajati Buda« ne pomeni biti izven tega sveta, ampak vztrajanje, ki vodi k duhovni preobrazbi, skok na mestu, po katerem vse ostane isto, kot je bilo, pa vendar nič ni več enako. Nekaj takšnega, kot izraža lepa zenovska zgodba, ki gre nekako takole: preden sem začel vaditi (čuječnost), je bila gora gora in reka reka; ko sem se posvetil vadbi, gora ni bila več zgolj gora in reka ne več le reka; po letih predane vadbe pa je gora zopet postala gora, reka pa je postala reka (jaz nisem bil več enak).

O tem, da je tudi za daoizem značilno preseganje dualističnega pojmovanja in izkušnji univerzalnega (drugo ime za to je »praznina« kot neoklepanje partikularnosti), priča besedilo enega od klasikov te filozofske smeri Lie Zieja: »Po devetih letih sem potegnil črto pod misli svojega srca in besede svojih ust. Nisem vedel več, ali gre za mojo pravico in krivico, za mojo korist in škodo, ali za pravico, krivico, korist in škodo drugih ljudi. Niti nisem več vedel, ali je mojster moj učitelj ali da je oni drugi moj prijatelj. Razlike med jazom in ne-jazom je bilo konec. Potem so se izgubile tudi razlike med petimi čuti, vsi so si postali med seboj enaki. Misli so postale zbrane, telo sproščeno, meso in kosti so se popolnoma zlili, nobenega občutka o tem, na kaj se je opiralo telo in kam je stopila noga, nisem imel več: kot list drevesa ali suhega plevela sem sledil vetru na vzhod in zahod, in zares ne vem, ali je veter gnal mene ali sem jaz gnal veter.«[34]

Praznina, polnost niča, ne-določenost človekove eksistence (ujete v trajanje) – to so temeljne zamisli, ki so lahko mišljene le, ko jih zapopade vseh šest čutil. V čuječem zrenju praznina in izkušnja univerzalnosti (biti kot ne-imeti, kot jo je izrazil Lie Zi[35]) postaneta nekaj konkretnega: »Shun je vprašal Zhenga: 'Ali si je mogoče osvojiti smisel svetovnega dogajanja?' Oni je odvrnil: 'Celo tvoje telo ni tvoja last, pa si hočeš lastiti smisel?' Shun je dejal: 'Če moje telo ni moja last, čigava pa je potem?' Oni je dejal: 'Telo je oblika, ki sta ti jo dodelila nebo in zemlja. Tvoje življenje ni tvoja last, ampak je ravnovesje sil, ki sta ti ga dodelila nebo in zemlja. Tvoja narava in tvoja usoda nista tvoja last, ampak sta potek in smer, ki sta ti ju dodelila nebo in zemlja. Tvoji sinovi in vnuki niso tvoja last, ampak so ostanki, ki sta ti jih odmerila nebo in zemlja. Zatorej odhajamo, pa ne vemo, kam, ostajamo, pa ne vemo, kje, jemo in ne vemo, zakaj: vse to je silna življenjska moč neba in zemlje; kdo si jo more prilastiti?'«[36]

V budizmu vadenje čuječnosti sovpada s poskusom dojemanja same nestalnosti/nedoločenosti realnosti in odpiranje življenjski moči kot bistvu življenja. V nestalnosti lastnega sebstva obstaja možnost (umetniškega) preoblikovanja le-tega. Raziskovanje čuječnosti, pozornost na vsak posamični trenutek ali učenje živeti v sedanjosti je sorodno ustvarjanju umetniškega dela, le da je tukaj umetnina človekova eksistenca. Nič kot odsotnost temelja vodi k nujnosti dati stvarem neko obliko (od tod tudi pomembnost vsakdanjih ritualov, kot je pitje čaja).

O estetski razsežnosti oblikovanja sebstva sta razmišljala Shinichi Hisamatsu in Martin Heidegger, in sicer v njunem pogovoru, kjer sta zen primerjala z umetnostjo:

»Hisamatsu: Na Zahodu je izvor neko bivajoče, nekaj identičnega. V zenu pa je izvor brez oblike, ne-bivajoče. Vendar pa ta 'ne' ne pomeni gole negacije. Ta nič, ki je brez oblike, se lahko kot povsem brezoblično prosto giblje, se giblje lahko povsod in vselej. Iz tega prostostnega gibanja nastane gibanje, ki proizvede umetnino.

Heidegger: Ta praznina ni negativni nič. Če bi to praznino razumeli kot prostorski pojem, bi morali reči, da je praznina tega prostora ravno uprostorjenje, tisto, kar zbere vse stvari.

Hisamatsu: Z uprostorjenjem se povsem strinjam. To uprostorjenje mora biti prosto vseh vezi. Ne sme biti vezano na veljavnost. Pomeni svobodno učinkovanje zenovske resnice same. Lepota umetnine je v zenu v tem, da se brezlično uprisotni na nečem podobnostnem. Brez tega prisostvovanja brezličnega sebstva v likovnem zenovska umetnina ni mogoča. Lepoto si moramo v zenu torej vselej misliti v sovisnosti s svobodo izvornega sebstva. Lepota zenovske umetnine, njeno bistvo, je v svobodnem gibanju izvornega sebstva. Če se to gibanje izrazi v likovnem, imamo umetnino. A ta prisotnost ni omejena na likovno v smislu umetnosti. Najvišja lepota je prej tam, kjer ne preostane ne forma ne struktura. Umetnost v zenu torej ni omejena na posebna področja. To gibanje lahko nastopi povsod. Na mnogovrstne načine. Umetnost je povsod, kjer živi zen.«[37]

»Polnost niča«, o kateri razmišljata Hisamatsu in Heidegger, je torej potencialnost ali raz-klenjenost, nedoločenost, nesklenjenost sveta, ki je pogoj umetniškega ustvarjanja (brez te temeljne svobode, ki je v jedru zenovskega izkustva, ne bi bila mogoča poetičnost, za katero je ključna možnost metaforičnega izražanja).

Sklepna opomba k podpoglavju: Čuječnost v zenu in daoizmu kot začudenje, kot opazovanje življenja v njegovi neizčrpnosti in mnogovrstnosti. Tudi s tem nismo daleč od izvorov »zahodne« filozofije: čudenje nad tem, kakšne stvari so, in da sploh obstajajo – véliki antični filozof Aristotel je v tem videl sam izvor filozofije. Tudi po Aristotelu (ki upravičeno velja za enega od izvorov moderne znanosti) je vir vsakega raziskovanja izkustvo čuječega opazovanja (sebe, narave, kozmosa).

1.3 Čuječnost in filozofija novega veka, zen eksistencializma

Eno od zelo vplivnih filozofskih ozadij čuječnosti najdemo v Meditacijah Réneja Descartesa. Že sam naslov knjige je pomenljiv. Descartes se svojega dela loti zato, da bi se rešil stanja zmedenosti, ki je rezultat kopice slabo osnovanih mnenj, ki jih najdeva v svojem duhu, in ki naj bi tvorila zgradbo njegove vednosti. Descartes svoje meditacije začne z dvomom, ki je metodološki pripomoček. Z njim se filozof poskuša osvobajati napačnih mnenj in priti do nečesa, v kar ne bo več mogoče dvomiti. Nekaj gotovega bo tisto, kar bo Descartes dojemal povsem jasno in razločno (tisto gotovo bo s tem tudi resnično).

Že tukaj postane razvidno, kako je Descartesovo delo blizu prizadevanjem zgoraj obravnavanih mislecev. Cilj meditacij je pridobiti jasno in razločno spoznanje. V 2. meditaciji filozof pride do uvida, ki pomeni izpolnitev njegovih začetnih upanj oz. pričakovanj. Pokaže se mu resnica izjave: »Jaz sem, jaz bivam.« Naj še toliko dvomi o njej, z vsako ponovitvijo dvoma potrjuje eksistenco tega, ki dvomi (v Meditacijah gotovost svoje eksistence pravzaprav izpelje iz hipoteze o »hudobnem varljivcu«, ki naj bi ga varal glede temeljnih matematičnih resnic).

Za meditirajočega je gotovo vsaj to, da biva. Zavedanje bivanja je tisto, kar je onkraj vsakega dvoma. To je spoznanje, ki je bolj temeljno od vsakega drugega spoznanja. Meditirajoči pridobi neko zavedanje, ki je izpraznjena vsakršne predstave oz. vsebinskih določil glede tega, kdo ali kaj naj bi bil on sam. (Tukaj nemara že slutimo vzporednico s tistim, kar je bilo v Suzukijevem besedilu, ki smo ga navedli zgoraj, opisano kot temeljna izkušnja v praksi zena: čisto zavedanje, pozornost, brez nosilca tega zavedanja. – Čuječnost kot bivanje v tem zavedanju, vztrajanje v njem – ne da bi pri tem nekdo že pohitel s pojasnilom, kdo ali kaj naj bi bil(o) to/ta, ki se zaveda. Ta odprtost, nevednost glede lastne identitete je bistvena: Kdo sem? mora ostati odprto vprašanje, da se človek ne bi oklenil tega, kar zenovski mojster imenuje »mali jaz« - in s tem spregledal kompleksnosti eksistence, ko bi zaprl svojega duha. Prav v nevednosti glede lastne identitete [neoklepanju sebstva] obstaja možnost solidarnosti kot odprtosti do drugega ali ljubeče prijaznosti, kakor smo razmišljali že v prejšnjem poglavju.)

Tukaj je pomembno, da tudi Descartes vprašanje glede lastne identitete (»Kdo sem jaz?«), pusti odprto. To pa stori na neki poseben način, saj samega sebe vendarle opredeli. Pravi takole: »Kaj sem torej? Misleča stvar.«[38] Mišljenje je torej tisto, kar je zanj bistveno, je tisti del njega, ki ga ni mogoče ločiti od njega samega. Ravno s to opredelitvijo sebe se Descartes po mnenju nekaterih interpretov najbolj oddalji od monističnega razumevanja človeka in zareže globoko v dualizem. Mišljenje naj bi bilo poslej povsem ločeno od drugih aspektov človekove eksistence. Descartes naj bi bistvo človeka prepoznaval v nekem (od sveta in telesa) ločenem razumu, ki lebdi nad materialnostjo in svet motri skozi svoje konstrukte in čiste inteligibilne sheme. Mišljenje naj bi bilo torej skrčeno na nekaj, kar še najbolj spominja na matematične oz. računske operacije. Svet skozi čisti razum pa je oropan svoje substance, izgubil je svoje »meso«, postal je čista abstrakcija. O tem naj bi govoril Descartes kot začetnik moderne znanosti, s čemer naj bi ustoličil »instrumentalni razum«, za katerega je svet, ki ga naseljujejo konkretna živa in čuteča bitja, zgolj še prostor manipulacije in od življenja odtujenega preračunavanja.[39] S svojim razmislekom naj bi se Descartes dokončno oddaljil od tega, kar je v naslovu dela: saj meditiranje tradicionalno pomeni ravno nasprotno takšnemu redukcionističnemu razumevanju človeka, kot ga je domnevno s svojo formulo začrtal Descartes.

Vendar pa filozof na srečo nadaljuje (in s tem nadaljevanjem po našem prepričanju naredi neki preobrat, zaradi katerega njegovo delo po pravici uvrščamo v sklop idej, ki tvorijo filozofsko ozadje čuječnosti). Nadaljevanje gre takole:

»Kaj sem torej? Misleča stvar. Kaj je to? Stvar, ki dvomi, ume, zatrjuje, zanikuje, hoče, noče, si tudi predstavlja in čuti.«[40]

Mišljenje in čutenje nista dve različni stvari. Čutenje je mišljenje in mišljenje je čutenje. Descartes torej ravno ni zagovornik dualizma in razkola med človekovim intelektom in čutnostjo, občutkom. Obstaja mišljenje v čutenju in čuteče zavedanje je že mišljenje. Tudi to, za kar se zdi, da je neko neposredno zrenje/motrenje sveta, je že oblika mišljenja.

Descartes torej v svojih meditacijah pride do uvida, da je jasnost in razločnost zavedanja (čuječnost) tista prva resnica, do katere se lahko dokoplje misleče bitje. (Človek je torej po Descartesu nekdo, ki se zaveda, da se zaveda – homo sapiens sapiens; dejstvo, ki se morda zdi trivialno, pa vendar je vse prizadevanje za čuječim bivanjem usmerjeno k temu, da bi to dejstvo postalo doživeto.)

Na začetku modernega znanstvenega mišljenja imamo torej nedualistično pojmovanje sebstva, samozavedanje, ki do osnovnega spoznanja glede sebe (Kaj sem? Misleča stvar …) pride v čuječem zrenju dejstva (lastnega) bivanja (nedualistično je to pojmovanje zato, ker v njem občutenje in razumevanje nista več vsaksebi, saj je razumevanje tudi občutenje, izkustvo momenta eksistence v jasnini njenega dogajanja).

Prehod k naslednjemu filozofskemu nazoru, govorimo o filozofiji Friedricha Nietzscheja, se bo morda na tem mestu zdel kot neutemeljen preskok, saj v uradnem kanonu razlag zgodovine filozofije misleca, kot sta Descartes in Nietzsche navadno nikoli ne nastopata v paru (razen, kadar se govori o nasprotjih). Eno od občih mest pisanj o zgodovini filozofije je tisto, ki oba avtorja postavlja kot zastopnika dveh povsem različnih filozofskih usmeritev. Descartes naj bi tako predstavljal racionalistični pol, Nietzsche pa temu polu radikalno nasprotje (ki včasih nosi ime voluntarizem, spet drugič iracionalizem itd.). V našem pisanju oba avtorja morata nastopati skupaj, saj sta – kot bo, upamo, postalo jasno v nadaljevanju – preprosto nepogrešljiva za raziskovanje filozofskih ozadij prakse čuječnosti.

Friedrich Nietzsche je bil eden od filozofov, ki je silovito zastopal stališče, da filozofija in življenje ne moreta biti ločena. Filozof mora svoje misli tudi živeti, kar pomeni tudi to, da se mišljenje poraja iz neke nujnosti (ki jo določa način eksistence – nizkotni način bivanja torej nujno poraja nizkotne misli in vrednotenje, medtem ko višji, imeniten način poraja plemenite misli …). Po Nietzscheju smo vselej deležni takšnih razmišljanj, kot si jih zaslužimo (glede na naš način življenja). Za naše tukajšnje pisanje pa bo pomembno še zlasti tole. Nietzsche je mislec, ki radikalno prelomi s tistim načinom razmišljanja, ki realnost razdeli na »tukajšnost« in transcendenco. Za Nietzscheja je zamisel, da obstajata dva svetova, med katerima obstaja hierarhija (in sicer: svet minljivosti, čutnih zaznav, telesnosti naj bi bil tisti neresnični svet, medtem ko naj bi bil edini resničen tisti, ki je večen, ki ga naseljuje čista duhovnost ali intelekt oz. duša, osvobojena telesnosti), škandalozna. Nietzsche zavrne vsakršno takšno delitev (ki sledi asketskemu idealu in za katero so krive avtoritete, ki določajo modernega duha, tj. religija, znanost in racionalistična filozofija, do neke mere pa tudi sodobna umetnost) in predlaga prevrednotenje vseh vrednot. Zgled zanj pa najde v tragiški misli starih Grkov: dionizično kot tisto, kar je življenje (tj. telesnost/postajanje/čutnost) potrjujoče. V tragiški misli ni obtoževanja življenja zaradi trpljenja, temveč je potrjevanje življenja v vseh njegovih razsežnostih. Veselje ali radost v bivanju, nedolžnost bivanja in sprejetje eksistence kot »igre«.

Nietzsche kot mislec imanence je torej tisti, ki poziva človeka naj svoja prizadevanja ne usmerja v onstranstvo, temveč naj živi intenzivno življenje tukaj in sedaj (»Ostanite zvesti zemlji!« - takšen je etični imperativ njegovega Zaratustre[41]). Nadčlovek in samopreseganje pomeni višji tip eksistence, za katero je zmožen otrok iz njegovega besedila »O treh preobrazbah duha«:

»Nedolžnost je otrok, in pozaba, začetek od kraja, igra, iz sebe se vrteče kolo, prvi gib, sveti ja.

Ja, za igro ustvarjanja, bratje moji, je potreben sveti ja: duh hoče pač svojo voljo, v svetu izgubljeni si pridobi svoj svet.«[42]

Otrok simbolizira zadnjo preobrazbo duha in izraža čisto življenjsko voljo, njegova drža je življenje potrjujoča. Otrokova nedolžnost je v tem, da ni obremenjen z občutki krivde – otrok se ne počuti krivega, ker živi. To očiščenje in osvoboditev bremena, ki ga povprečnemu odraslemu pomenita slaba vest in sovražnost (resentiment) v odnosu do življenja, je bistvena lastnost otroka. Otrok se radosti v ustvarjalnosti, čuječem bivanju, življenju v sedanjosti, igri, ki se ji posveča z vso resnostjo in je v njej udeležen z vso pozornostjo. Otrok je povsem v trenutku svojega bivanja, je figura čistosti, ker potrjuje eksistenco in se nad njo navdušuje. To je nemara tisti duh začetništva, o katerem razmišlja tudi mojster Shunryu Suzuki, ki smo ga srečali zgoraj. S tega vidika tudi ni naključje, da filozof v nadaljevanju svojega dela razmišlja o prijateljstvu kot odnosu te vzajemne pobujenosti duha (prijateljstvo v vrlini, v čuječem sobivanju), telesu kot viru modrosti, bistvu eksistence kot volji do moči ali življenje potrjujoči sili.

»'Telo sem in duša,' tako govori otrok. In zakaj naj ne bi postali kakor otroci? Ampak prebujeni, vedoči pravi: Skoz in skoz sem telo in nič zunaj njega; in duša je samo beseda za nekaj na telesu. Telo je velika umnost, množica z enim smislom, vojna in mir, čreda in pastir. […] Za tvojimi mislimi in občutki, brat moj, stoji mogoče zapovednik, neznan mislec – ki se imenuje sam. V tvojem telesu živi, tvoje telo je. Več umnosti je v tvojem telesu kakor v tvoji najboljši modrosti. In kdo neki ve, zakaj je tvojemu telesu potrebna ravno tvoja najboljša modrost?«[43]

Mišljenje ima svojo podobo v plesu – ta je za Nietzscheja metafora misli.[44] Zaratustra misli tako kot plesalec pleše: gib je mišljenje v svoji metaforičnosti, odprtosti, lahkotnosti. Pozornost plesalca do gibanja, telesa in njegove poetike, je pozornost misleca. Plesalec je poet telesa in lahkotnost gibanja je vpisana v gibanje mišljenja. Gib je že misel, ki se je materializirala v koreografiji kot idealni igri. V tem ni nobene superiornosti ideje nad gibom oz. ločenosti prve od drugega, saj gib povsem izraža idejo. Volja do življenja in izkušnja lepote je tisto, čemur je zavezan in kar izraža plesalec-mislec …[45]

2. Implikacije

Implikacij zgoraj nakazanih vzporednic in prepletanj filozofskih zamisli in praks čuječnosti je mnogo. Zaenkrat se bomo osredotočili na dve, ki še zlasti zadevata pedagoško delo. Prvo bomo imenovali hermenevtična, saj se nanaša na branje in razumevanje besedil, druga pa bo didaktično-metodološka, kar pomeni, da se bomo z razmislekom o njej dotaknili teme organizacije in izvedbe pouka oz. raziskovanja učnih tem skupaj z učenci.

2.1 Hermenevtična implikacija

Vzporejanje branja filozofskih besedil s prakticiranjem čuječnosti odpira nekatera vprašanja, ki niso rezervirana zgolj za področje filozofije, ampak bomo poskusili pokazati, da so tukaj implikacije širše.

Za hermenevtiko je eno od poglavitnih vprašanj tole: Kako beremo besedila in pod katerimi pogoji nastane njihovo razumevanje? Branje besedil, kakor smo ga predstavili zgoraj, je neločljivo od vprašanj, kako so besedila povezana z načini življenja in etičnimi dolžnostmi, ki določajo naša vsakdanja življenja. Z ukvarjanjem z besedili kot tistimi »pripomočki«, ki nam pomagajo pri refleksiji in raziskovanjem življenja, če uporabimo Sokratov izraz, ta postanejo pomemben del naših prizadevanj doseči čuječnost in pozornost v svojih ravnanjih.

Tukaj velja poudariti tudi to, da takšno branje filozofskih besedil (ko je to dejansko prebrano šele tedaj, ko njegove pomenske konotacije presegajo samo »bralno dejanje« oz. ko slednje učinkuje onstran ozkega pojmovanja branja, ko torej branje besedila postane drugačno branje bivanja in se torej besedilo začne »vpisovati« v samopremišljevanje oz. dialog bralke s sabo in njen premislek o življenju v skupnosti) ni rezervirano za specifično strokovno področje filozofije. Branje filozofskih besedil na način, ko je branje že praksa (k) čuječnosti, tako lahko postane zgled branja besedil (neko branje pod določenimi pogoji lahko postane čuječe in s tem filozofsko relevantno tudi ko imamo pred sabo besedilo, ki samo po sebi ni nujno kategorizirano kot filozofsko). Obenem pa velja, da so klasična filozofska besedila, o katerih smo pisali v prejšnjih poglavjih, »vgrajena« tudi v simbolne oz. idejne prostore, za katere uporabljamo skupno ime kultura. Učenje branja besedil s predlagane perspektive, kjer se bralka in bralec ne sprašujeta več preprosto, kaj naj bi besedilo pomenilo »sámo po sebi«, kateri pomeni naj bi bili nekako vsebovani v njem, ali tudi, kaj naj bi avtor hotel povedati z njim, temveč ključno postane vprašanje, kako se neko besedilo povezuje s prizadevanjem bralca, da bi spremenil svojo eksistenco v smeri čuječega bivanja.

Ukvarjanje z besedili, ki že sama razmišljajo o temah čuječnosti, pozornega ravnanja, meditativnega bivanja ipd. nam lahko pomagajo, da odkrijemo neki novi pristop k raziskovalnemu (znanstvenemu) delu – ko to ni več ločeno od naših etičnih prizadevanj spreminjanja eksistence v čuječe zavedanje. Ko se v šolah učimo brati, bi torej veljalo spodbujati k takšnemu branju besedil, da bomo z njim pripomogli k spremembi v povečanju pozornosti, kvalitete refleksije in senzibilnosti za medsebojne odnose (kar med drugim združuje v sebi pojem čuječnosti).

2.2 Didaktično-metodološka implikacija

Meditacija, poglobljeno razmišljanje ali refleksija, pogovarjanja v odprtem in zaupljivem okolju – vse to, kar bi lahko opisali z izrazom raziskovanje čuječnosti – bi morale postati bistveni del organiziranja pouka. Šele s tem bi šole lahko celoviteje začele opravljati svoje poslanstvo, ki ni zgolj seznanitev učencev z objektivnimi in vrednostno nevtralnimi dejstvi o svetu, temveč je tudi v vzgoji za vrednote in priprava za delo za boljši, pravičnejši svet, v katerem bo več medsebojnega razumevanja, pozornosti za skupno dobrobit, pravičnosti, solidarnosti, enakosti.

Takšen pristop k poučevanju bi nemara zahteval radikalne (strukturne) spremembe v šolskih praksah. (Morda pa je postopno uvajanje čuječega poučevanja, kjer so učenci spodbujani k refleksiji, poglobljenemu razmišljanju in raziskovanju skozi pogovarjanje,[46] že tudi pot k takšnim spremembam.) Za te je danes namreč značilna »storilnostna naravnanost«, kot se reče v žargonu. Z drugimi besedami, sodobna šola je pod silnim vplivom imperativa »uporabnosti« ali »aplikativnosti«, ki je samo drugo ime za to, da je šolanje postalo del usposabljanja delovne sile, ki se bo potem prisiljena podrejati zahtevam trga (in biti čimbolj konkurenčna na njem).

Kot zapiše sodobni mojster Jon Kabat-Zinn:

»Zame je [čuječnost kot nenehno učenje] neprekinjena lekcija o ponižnosti in ne-oklepanju, in to zelo zahtevna lekcija, takšna, ob kateri mi znova in znova spodleti. Na koncu koncev je lekcija o tem, da je vse v življenju vadba, ne samo stvari, ki so nam pogodu ali pa situacije, ko se nam vse izide, kot smo hoteli. Gre za nenehno povabilo, da zaupamo svojemu občutku in izkušnjam in da ostanemo odprti do nevedenja, tudi takrat, ali pa še posebno takrat, ko se soočimo z lastno slepoto in pomanjkljivostmi. Ob takšnih trenutkih je potrebno nekaj čisto drugega, nekaj popolnoma pogumnega in smelega, saj pomeni zapustiti področje, kjer so nam stvari udobne in znane, in oditi tja, kjer so stvari neznane, kar nam je še nepoznano in je onkraj obzorja tega, kar lahko vidimo, slutimo pa, da je pomembno za nas, da to obiščemo. Zelo verjetno je, da bo to delovalo kot nekaj strašljivega in ne prav lahkega za doseči. Pravzaprav ne obstaja nič težjega, kot je prav to.«[47]

Kultiviranje čuječnosti je v svetu neoliberalnega »uničevalnega kapitalizma« (ki sledi logiki profita pred ljudmi), kot ga imenuje Naomi Klein,[48] oblikovanje alternativne drže. Čuječnost namreč ne more biti zgolj eno od orodij za povečevanje učinkovitosti (kolikor se jo v šole uvaja kot neko novo metodo, namenjeno predvsem temu, da bo pripomogla k izboljšanju učnih rezultatov, je takšno razumevanje le-te že povsem v nasprotju z njenim izvornim pomenom). Čuječnost je vadba v ne-delanju (zamisel, ki ima svoje korenine v filozofiji daoizma, kjer je eden od poglavitnih konceptov wu wei, prehod od nepremišljenega delovanja k dobro-delovati-bivati). Vadba čuječnosti pa ima lahko samo en cilj, ki je čuječe bivanje. Kot takšna je izjemen primer učenja zaradi učenja samega, saj učenje v najširšem pomenu besede (učiti se živeti) že samo po sebi predstavlja nekaj dobrega – kar pomeni, da je etična razsežnost tukaj prioriteta.[49]

Učinki raziskovanja čuječnosti niso zanemarljivi, kot smo se trudili pokazati zgoraj: čuječnost je namreč sinonim za odprtost duha in medsebojnih odnosov, mnogovrstnost izkustva, razvijanje empatije ter skrbi za skupnost. Praksa čuječnosti torej pomeni tudi družbeno angažiranost: raziskovanje čuječnosti nujno vodi k delovanju za dobrobit skupnosti – za pravičnost, solidarnost, enake možnosti, mirno sobivanje, prijateljstvo in medsebojno razumevanje. Pedagoško delo, ki spodbuja čuječnost in jo kultivira, bi moralo spodbujati in kultivirati tudi družbeno delovanje takšne vrste.

Sklep

V našem sestavku smo razmišljali o filozofskih ozadjih vadbe čuječnosti. S tem smo potegnili nekaj vzporednic med filozofskimi razmišljanji in meditativnimi praksami, naš cilj pa je bil pokazati, da gre pri obeh za skupni cilj: raziskovanje življenje in spremembo v načinu bivanja. Nadalje smo poskušali pokazati, da je vsaka vadba za povečanje čuječnosti tudi intelektualno delo. Vadba čuječnosti torej ne more izključevati resnega in predanega razmišljanja o sebi in drugem, kar pomeni, da ima tako spoznavne kot etične razsežnosti. Za čuječnost kot proces samospoznavanja bi tako lahko rekli, da gre za ukvarjanje z vednostjo na eksistencialen način: ukvarjanje z vednostjo ne pomeni kopičenje informacij ali izdelave nevtralne zbirke podatkov, saj je raziskovanje vselej način, kako se zgodi neka temeljita refleksija o sebi v iskreni predanosti iskanja resnice. Tudi tukaj je filozofska disciplina ključnega pomena.

Čuječnost, ki ima za svoje ozadje filozofijo, združuje večjo pozornost do bivanja, samospoznavanje in kultiviranje skrbi zase in za drugega; zato lahko rečemo, da je hkrati spoznavni in etični proces. Dodati pa moramo še, da najbrž ni enega samega načina, kako prakticiramo čuječnost. V vsakem primeru je zanjo potrebno tudi veliko vaje v razmišljanju.

In še za konec: vadba čuječnosti vodi k drugačnemu razumevanju učnih praks in intelektualnega dela. Kot rečeno slednje ne pomeni več kopičenja informacij, ampak pomeni poglobljeno refleksijo, ki ima v svojem jedru prizadevanje, da bi z raziskovalno dejavnostjo in razvojem vednosti prispevali k blagostanju ljudi. Čuječe intelektualno delo ima torej globoke etične konotacije; v njem se zrcali – če parafraziramo vietnamskega budističnega meniha, misleca in aktivista za mir Thicha Nhata Hanha – »skrb za dobrobit tako sebe kot vsega, kar nas obdaja oz. česar del smo mi sami«.[50]

Tukaj pa postane očitno, da je spoznavno-etična razsežnost vadbe čuječnosti dopolnjena s politično razsežnostjo.[51] Drugače rečeno: z vadbo čuječnosti gre tudi družbeno delovanje oz. angažiranost. Politično je to delovanje zato, ker je v njenem jedru prizadevanje za skupno dobro. Čuječnost, kot jo razumemo tukaj, zaradi tega ni projekt posameznika na poti k »samouresničitvi« ali samozavesti ali pozitivni samopodobi (in kar je še izrazov iz sodobnih »instant« priročnikov za boljše življenje). Videli smo namreč, da čuječnost nikakor ne pomeni zgolj pozornosti do sebe, temveč gre z njeno vadbo tudi odpiranje (zavedanja) temu, kar presega partikularnost neke »osebnosti«. Ko se začne proces tega odpiranja, nastanejo tudi pogoji za drugačno tvorjenje vezi skupnosti. Zamišljamo si, da so čuječi posamezniki pripravljeni tvoriti vezi na temelju solidarnosti, egalitarnosti in skupnega interesa za pravičnost. Ta zadnja trditev je hipoteza, tako kot je tudi naslednja. Skupnost čuječih temelji na egalitarnosti in medsebojni skrbi ter prizadevanju za univerzalno dobro. Zaradi tega o politični razsežnosti vadbe čuječnosti razmišljamo skupaj z idejo komunizma.[52]

Viri in literatura:

Ančnik, Tone (2009), Tai chi chuan: izziv notranje igre, Dojo Ančnik & co., Ljubljana.

Badiou, Alain (1993), »Ples kot metafora misli«, Problemi, št. 7, str. 137–152.

Badiou, Alain (2010), L'hypothèse communiste, Lignes, Pariz.

Deleuze, Gilles (1998), Logika smisla, Krtina, Ljubljana.

Deleuze, Gilles (2011), Nietzsche in filozofija, Krtina, Ljubljana.

Descartes, René (1988), Meditacije, Slovenska matica, Ljubljana.

Epikur (1995), »Maksime«, Filozofija na maturi, št. 4, str. 6–10.

Foucault, Michel (2001), L'hermeneutique du sujet: Cours au Collège de France, 1981-1982, Seuil, Pariz.

Hadot, Pierre (1996), »Antična filozofija in duhovne vaje«, Filozofija na maturi, št. 3, str. 22–44.

Hadot, Pierre (2009), Kaj je antična filozofija?, Krtina, Ljubljana.

Hisamatsu, Shinichi in Heidegger, Martin (2002), »Umetnost in mišljenje: protokol seminarja z 18. maja 1958«, Phainomena, letn. 11, št. 39/40, str. 5–7.

Hume, David (1965), A treatise of human nature, Clarendon Press, Oxford.

Kabat-Zinn, Jon (2005a), Coming to our senses: healing ourselves and the world through mindfulness, Hyperion, New York.

Kabat-Zinn, Jon (2005b), Wherever you go, there you are, Hachette Books.

Klein, Naomi (2014), Doktrina šoka: razmah uničevalnega kapitalizma, Mladinska knjiga, Ljubljana.

Laumakis, Stephen J. (2009), An introduction to Buddhist philosophy, Cambridge University Press, Cambridge.

Lie Zi (2006), O praznini, Sophia, Ljubljana.

Miller, Jacques-Alain (2014), »Language: Much ado about what?« v: Ragland Sullivan, Ellie in Bracher, Mark, Lacan and the subject of language, Routledge, London, New York, str. 21–35.

Montaigne, Michel de (2009), »Philosopher, c'est apprendre à mourir« v: Essais I, Gallimard, Pariz, str. 117–136.

Nietzsche, Friedrich (1989), Somrak malikov, Slovenska matica, Ljubljana.

Nietzsche, Friedrich (1999), Tako je govoril Zaratustra, Slovenska matica, Ljubljana.

Platon (2003a), »Apologija«, v: Poslednji dnevi Sokrata, Slovenska matica, Ljubljana.

Platon (2003b), »Fajdon« v: Poslednji dnevi Sokrata, Slovenska matica, Ljubljana.

Platon (2009a) »Država«, v: Zbrana dela (3. knjiga), KUD Logos, Ljubljana.

Platon (2009b), »Menon«, v: Zbrana dela (3. knjiga), KUD Logos, Ljubljana.

Rutar, Dušan (2012), Komunizem, Za-misli, Škofije.

Sharples, R. W. (1996), Stoics, epicureans and sceptics: an introduction to hellenistic philosophy, Routledge, London, New York.

Suzuki, Shunryu (2002), Duh zena, duh začetništva, KUD Logos, Ljubljana.

Taylor, Charles (2002), The ethics of authenticity, Harvard University Press, Cambridge, London.

Watts, Alan (1989), The Way of Zen, Vintage, New York.

Williams, Mark in Penman, Danny (2015), Čuječnost: kako najti mir v ponorelem svetu, Učila international, Tržič.

Wittgenstein, Ludwig (1976), Logično filozofski traktat, Mladinska knjiga, Ljubljana.

Podrobnosti

Objavil(a) Dušan Rutar

Ustvarjeno 16 Avgust 2016

Zadetkov: 29350

Zakaj sem še vedno za subjekt pravičnosti, za emancipiranje javnih prostorov in proti inkluziji hendikepiranih ljudi? Razlogov za tako držo imam več, čeprav je zlasti inkluzija zelo popularna in se včasih zdi, da jo podpirajo prav vsi; pravzaprav jih imam veliko, a bom zaradi omejenosti prostora orisal zgolj tri.

Podrobnosti

Objavil(a) Dušan Rutar

Ustvarjeno 14 Avgust 2016

Zadetkov: 27091

Včasih kdo reče, da nam Stari ne morejo povedati ničesar novega, da je njihova filozofija zastarela, da jo je povozil čas, da štejejo le ideje, ki nastajajo v našem, modernem času. Poglejmo, če tako mnenje zdrži resen miselni preskus.

Podrobnosti

Objavil(a) Dušan Rutar

Ustvarjeno 07 Avgust 2016

Zadetkov: 23742

Ko skoraj vsak teden spremljamo prek medijev srhljive novice, kje na svetu je zopet udaril kak mladenič in pobil toliko in toliko ljudi, se lahko vprašamo, zakaj gre pogosto za najstnike ali mlade ljudi, stare nekaj več kot dvajset let, kaj se dogaja z njimi, v kakšnem svetu so se znašli, da se odločajo za tako dramatične poteze. Razmišljanje o empatiji nam je pri tem lahko v pomoč. Še bolje pa je, če razmišljamo o politiki empatije, ki ni zgolj stvar posameznika. Svet jo zagotovo potrebuje, kajti, kot pravi Badiou, brez zvestobe Dogodku oziroma Resnici razpademo kot etični subjekti. In ko razpademo, smo zgolj delavci in/ali potrošniki na globalnih trgih. Na voljo Kapitalu, da dela z nami, kar pač hoče. Nas fragmentira kot postmoderne jaze, ki živijo od arbitrarnih ali naključnih impulzov in zadovoljevanja le-teh. V tem je velika kapitalistična prevara sveta: da je človek na tem svetu zato, da zadovoljuje potrebe in želje, sledeč zgolj svojim interesom, kapitalizem pa mu pri tem na veliko in rade volje pomaga. Kot da bi bil kapitalizem v samem osrčju človekove narave.

Podrobnosti

Objavil(a) Dušan Rutar

Ustvarjeno 13 April 2016

Zadetkov: 26756

Naslov knjige: Killing the Host: How Financial Parasites and Debt Bondage Destroy the Global Economy. Avtor: Michael Hudson. Knjiga je izšla leta 2015. Pred kratkim torej. Prebral sem jo. In doumel: upor ljudi izravnava. Brez njega ni izravnavanja, to pa je zelo pomembno. Upor je nujen. Politika namreč v takem primeru, ko ni izravnavanja, končno doseže, da človeške eksistence odcvetijo, odmrejo, usahnejo in se posušijo, saj se širi čez vse meje. Pa vendar nam vsak dan servirajo pravljice, da bodo poskrbeli za nas in da bo vse cvetelo, če jih bomo le poslušali in ubogali. Obstajajo pa razlogi za njihovo početje, ki ga sami ne bodo nikoli omejili, zato je izravnavanje, kot rečeno, tako pomembno.

Podrobnosti

Objavil(a) Mare Štempihar

Ustvarjeno 21 November 2015

Zadetkov: 30599

Uvod

Filozofija je danes spet na bojišču. Njeni nasprotniki tokrat niso inkvizicija ali cenzorji represivne države, ki ne dopušča svobode izražanja, ampak so to novodobni sofisti, ki se (še zlasti v pedagoških ustanovah) neupravičeno kitijo z izrazom strokovnjaki za »kritično mišljenje«, v resnici pa izvajajo varianto pastoralnega despotizma. Živimo v času diktature »kritičnega mišljenja«: to je postalo zapovedano, pri čemer pa nam prav ti, ki veljajo za strokovnjake zanj, hitijo zatrjevati, da ne gre za nič takega, kar bi lahko razumeli kot spreminjanje sveta (z uporabo intelekta). Omenjeni strokovnjaki zviška gledajo na teorijo: kar imenujejo kritično mišljenje, je v resnici drugo ime za funkcionalno opismenjevanje oz. prilagajanje sistemu, in ker nikoli ne postavi pod vprašaj temeljih koordinat le-tega (kar bi vsako resno kritično mišljenje moralo početi) gre za obliko poneumljanja; ponosno je na to, da ne gre onstran danega (pragmatičnost ali »neutopičnost« je domnevno njegova kvaliteta). (Kot v posmeh tem, ki so v zgodovini za svoje kritično razmišljanje, ki si dejansko zasluži takšno ime, pogosto plačali visoko ceno: zadošča se spomniti Sokrata, Bruna, Spinoze, Clare Zetkin, Rose Luxemburg, Antonia Gramscija, Paula Freireja … Ti so namreč pokazali, da je vsako kritično razmišljanje zavezano etiki kot ustvarjanju pogojev pravičnejšega sveta.)

Kritično mišljenje brez resnega ukvarjanja s filozofijo je leseno železo in blef.

Filozofija, ki ni pozitivistična veda, je po definiciji razmišljanje onkraj danega. Filozofija je sila ustvarjanja, kot sta nas poučila Nietzsche in Deleuze (dva nevedna učitelja par excellence): s filozofiranjem se ustvarjajo pogoji možnosti novih, pravičnejših odnosov med ljudmi, nove možnosti življenja, odpirajo se prostori svobode. Kar ob ukvarjanju s filozofijo postane jasno, je to, da tisto razmišljanje, ki ničesar in nikogar ne spremeni, pomeni poraz mišljenja. Filozofija ima za temeljno predpostavko aksiom egalitarnosti, kot je zapisal Ranciere: filozofija je potrjevanje univerzalne enakosti inteligenc (filozofija se že sama po sebi nujno upira vsakemu poskusu dominacije). Kot takšna je na strani pravičnosti. Filozofiranje je pravičnost v praksi.

»Kritično mišljenje« je treba ustaviti

Ironija podnaslova bo razvidna v nadaljevanju.

Kritično mišljenje je postalo zapovedano in je nasploh tisto, brez česar današnji človek ne more biti uspešen. Družba potrebuje uspešne ljudi, da bo dobro funkcionirala. Uspešni ljudje vodijo družbo k napredku, neuspešni jo zavirajo. Uspešni ljudje so dobro izobraženi in imajo solidne plače, neuspešni pa so tisti, ki opravljajo slabo plačana dela in so prekarni delavci, ali pa so del rezervne armade proletariata.

Svoje potem dodajo še psihologi in pedagogi. Kritično misleči človek je tudi učinkovit, saj je notranje motiviran in ve, da je znanje samo po sebi vrednota. Ne primerja se in ne tekmuje z drugimi, saj ima samozavest in je dobro prilagojen sistemu, v katerega ne dvomi, da je pač najboljši. Kritično mišljenje, kot je bilo predstavljeno pred kratkim delavcem in delavkam v prosveti na nekem predavanju, namreč ni način, kako spreminjati svet oz. družbeni sistem, ampak je zlasti način, kako posameznika pripeljati do tega, da se bo v njem povzpel čim višje. Kritično mišljenje je orodje, saj brez njega takšno vzpenjanje preprosto ni mogoče. Cilj kritičnega mišljenja je torej povzpeti se med družbene elite – iz sistema, ki nekaterim omogoča bajne zaslužke iztisniti nekaj zase (pri čemer je treba nekako pustiti ob strani, da taisti sistem večino drugih obsoja na garanje brez prave nagrade in brezperspektivno životarjenje, ki ga tu in tam popestri kakšna nova TV oddaja).

Vzemimo za primer Janeza in Metko (primer ni moj, ampak sem si ga sposodil pri predavateljici, ki nam je razlagala neko novo paradigmo v šolstvu, ki bo definitivno prinesla velike uspehe in bo iz te države naredila intelektualno supersilo). Oba sta naletela na določene ovire, kar pa ju ločuje, je njuno soočenje z le-temi. Janez vidi ključni problem v učiteljici in za prihodnje upa, da se bo nekako lahko prebil skozi sistem in se izognil prihodnjim nezgodam v šolskih prostorih. Metka pa je v svojem neuspehu prepoznala lastno napako, uvidela je, da bi se morala stvari lotiti drugače. Če bo le dovolj verjela vase in v to, da gre pri učenju v resnici za znanje, ji bo gotovo uspelo. Psihološka razlaga je bila potem tale: Metka je na dobri poti, saj njena motivacija prihaja iz njene najgloblje notranjosti, medtem ko je Janez problem – on je motiviran od zunaj, zato je njegova pot na precej slabšem terenu, kjer mu nemara lahko še spodleti. Ves štos je torej v tem, da v učencih spodbudimo notranjo motivacijo in jih spravimo na prava pota, čeprav se za Janeza zdi, da je že kar nekoliko pozno, če se bo sploh še pobral.

Problem je torej v učencu, ki mu ne gre, ker mu manjka notranje motivacije, medtem ko je učenka to že dosegla in mora le pridno slediti cilju, ki si ga je zastavila. (Je naključje, da sta bila kot primer izbrana ravno Janez in Metka? Mar ne gre potem pri domnevno strokovnem pojasnjevanju njunih učnih poti bolj ali manj za reciklažo onega stereotipa o pridnih učenkah in brihtnih, a nekoliko lenih učencih, ki jim manjka predvsem – pridnosti (problem kajpak nikoli ni v tistih učiteljih in učiteljicah, ki so tako nezanimivi in nezainteresirani za svoje šolsko delo, da je pravzaprav učenčev neinteres potem pač pričakovana reakcija na okolje, v katerem so se znašli)?)

Kritično mišljenje je postalo sinonim za funkcionalno pismenost. Nekdo naj bi mislil kritično, če se zna prilagajati sistemu in v njem uspeti. Tako nas poučujejo strokovnjaki za kritično mišljenje, ki se potem sklicujejo še na psihologijo in pravijo, da je uspešen danes tisti učenec, ki je notranje motiviran. Notranja motivacija pomeni neko zaslepitev, da na človeka ves čas že delujejo sile, katerih delovanja zainteresirano ne prepoznava in se ne ukvarja z analizo ali dekonstrukcijo polja, v katerem te delujejo. To bi utegnilo biti nevarno, saj bi pod vprašaj nujno postavilo tudi razmerja moči. Potem se za nekoga reče, da je »uspel«, ker je sam tako hotel, ker je imel močno voljo, samozavest in notranjo motivacijo. Kdor pa ni »uspel«, pa vsega tega ni imel. (Zasluge in krivdo za (ne)uspeh je torej mogoče pripisati predvsem posameznikom in njihovi (ne)motivaciji, pri čemer pa je prepovedano govoriti o tem, da je sistem, v katerem posamezniki tekmujejo za družbena mesta, narejen tako, da bodo nekateri po nujnosti neuspešni, izključeni, marginalizirani in obsojeni na životarjenje.)

Kritično mišljenje, kot ga promovirajo strokovnjaki za kritično mišljenje, ni zasnovano za to, da bi učenci izoblikovali vednost o sebi in svetu, da s tem pridobili orodja za spreminjanje le-tega na temelju idej solidarnosti, enakosti in demokracije. Dotični strokovnjaki pač hočejo biti čimbolj »praktični« in cinično poudarjajo, kako je to dobro, saj »teorije pač ne maramo«. (Kot pljunek v oko ljudem, ki so snovali kritično pedagogiko in se borili za njene ideje v neprimerno zahtevnejših in nevarnejših razmerah, kot jo poznajo današnji kritični intelektualci, ki jim je precej udobno postlano.)

Zadeva nikakor ni nedolžna. Priče smo namreč boju za hegemonijo.[1] Ko bo kritično mišljenje, kakor ga promovirajo ideologi in demagogi, postalo uveljavljena praksa oz. metoda, s katero se bo učence naredilo pasivne in politično nevedne, ko se bo uveljavilo prepričanje, da misli kritično že vsakdo, ki razmišlja divergentno ali out of the box, ki svoje zamisli dobro unovči in ki v sebi goji podjetniško žilico, potem bodo klasične oblike kritičnega mišljenja (filozofija, humanistika, družboslovje) dokončno odveč. Zanje ne bo več potrebe, saj bodo kritično mislile namesto njih ekonomija, podjetništvo, instrumentalizirana različica znanstvenih panog in strok, ki bodo vse imele en sam cilj: servisiranje in popravljanje, vzdrževanje obstoječega sistema in »reševanje« kriz, ki jih bo ta nujno generiral tudi v prihodnje.

Obračanje v desno in usoda filozofije

Zakaj se nam danes lahko upravičeno zazdi, da se vse (ponovno) obrača v desno?[2] (Pri čemer desnica ne pomeni več toliko neke politične usmeritve, kot izganjanje politike (ki je bila v filozofski tradiciji opredeljena skrb za skupno dobro vseh članic in članov občestva) iz javnega prostora: le-to v privatizirani javni sferi nadomešča dvojica bebavega entertainmenta in menedžerskega diskurza, ki naj bi bila matrika vseh družbenih relacij in njihov ultimativni smisel.) V čem je prepoznati ta zasuk in kako je s tem povezana usoda filozofije?

Militarizacija družbe: vedno večje poudarjanje varnosti, grajenje žičnatih ograj, ki preprečuje prosto gibanje ljudi; delitve ljudi glede na premoženje – vsi ljudje danes niso (več) enakovredni, ločijo se po dohodkovnih razredih; ideologija »preživetja najmočnejših« v porastu: vsak naj poskrbi predvsem zase, o solidarnosti ne gre več zgubljati besed, saj je v časih, ko naj bi bilo »vse relativno«, ideja o univerzalnem dobrem razglašena za dokončno mrtvo, izvotljeno, brez vsakega pomena; enako velja za idejo resnice in globalne pravičnosti; namesto tega se govori o sebičnosti kot vrlini, o samorealizaciji pa kot o najvišjem dobrem. Reklo, da »družba ne obstaja«, da obstajajo samo posamezniki, ki sledijo svojim posamičnim interesom, postaja aksiom, splošno sprejeto pa je tudi to, da se beseda »politik« nanaša predvsem na moralno izprijenega in manipulatorskega osebka.

Zakaj torej nujno potrebujemo filozofijo?

Filozofija ne pozna delitev ljudi na tiste, ki naj bi bili primerni ali zmožni, da se ukvarjajo z dobrim, resnico, pravičnostjo in kar je še najvišjih vrednot, in tiste, ki naj tega ne bi bili zmožni. Obstaja aksiom: »Ljudje so zmožni za razmišljanje, zmožni so za resnico in dobro.« Filozof kajpada ni idealist – ne misli, da se bo vsak človek kar spontano odločal za razmišljanje, da bo resnicoljuben in da se bo usmeril k dobremu. Za vse troje se je treba šele potruditi in – tako kot je Aristotel rekel za vrlino – to pomeni vajo, ki je vseživljenjska.

V odnosu do resnice smo vsi enaki in enakovredni. To sledi iz aksioma. Kar še sledi, je to, da je za dobro, ki je v samem jedru razmišljanja, treba skrbeti. Ker je filozofija vključujoča (saj se naslavlja na vsakogar, kot je izvrstno pokazal prav filozof, ki se mu danes poklanjamo – Sokrat), pomeni skrb za duha tudi skrb za drugega, za druge, za skupno življenje. Filozofija pomeni upiranje sebičnosti in zlu, ki je njen nasledek, saj v središče zanimanja postavi resnico oz. dobro, ne pa posameznika z njegovimi ali njenimi ozkimi interesi. Ustvarja neko posebno občestvo, ki ne poenoti, ampak vztraja v razlikah. Ne gre za razlike med mnenji, ampak za pluralnost, mnogovrstnost same resnice. Resnica pomeni pristnost, dogodek eksistence, ki je vselej ta (posebna) eksistenca, je njen trenutek trajanja.

Filozofija je sama po sebi že politična. Kritično mišljenje, ki je danes postalo zapovedano, bo nujno potrebovalo razmišljanje, ki ni funkcionalno, saj je za filozofsko razmišljanje pot tudi že cilj, cilj pa je pot. Filozofija potrjuje vrednost razmišljanja. Razmišljati zaradi razmišljanja samega – in ne na primer za to, da bomo proizvajali uporabne ideje, ki jih bo moč dobro prodati na trgu, in tako unovčiti znanje (za novodobne sofiste je prav unovčljivost znanja tista, ki naj bi temu naposled šele podelila vrednost).

Kritično mišljenje brez filozofije je poneumljanje, saj mišljenje zapira v modele, ki morajo biti strogo regulirani s procesi v realnosti, ki so naddoločeni z razmerji moči oz. zapovedmi trga: ta je ena sama – več dobičkov ali presežne vrednosti (danes se raje uporablja izraz »dodana vrednost«, saj ta zveni prijazneje in bolj domače).

Strokovnjaki za kritično mišljenje zato danes poudarjajo, da kritično mišljenje nikakor ne pomeni poskusa spreminjati svet, ampak je pripomoček, s katerim se kritično misleči posamezniki bolje prilagodijo »sistemu« in so v njem uspešnejši. Teorija jim je pri tem lahko samo v napoto, saj si je zanjo potrebno vzeti čas, ki ga danes nimamo. (Pritiski trga so namreč preveliki, preveč razmišljanja nujno pomeni zapravljeni čas, ta pa zamujeno priložnost za zaslužek. Konkurenca nas bo prehitela, hitijo razlagati, četudi z dobro premišljenimi zamislimi, bo nekdo potem klavrno izpadel iz tekme kot poraženec – tega pa seveda nihče ne želi.)

Obračanje v desno vidimo v vztrajnem izključevanju ljudstva iz procesa političnega odločanja. S tem se vodi sistematičen boj zoper demokracijo, katera je lahko samo proces demokratizacije, kot je pokazala Rosa Luxemburg. Demokracija je obljuba demokracija, demokracija-ki-bo-prišla, obljuba, ki zavezuje, da se zanjo zavzemamo z vsemi močmi. Tako je govoril Derrida.

Obračanje v desno nujno pomeni tudi zaton demokracije: za današnji »sistem« (kot družbeno-politično-ekonomsko ureditev) postaja značilno, da daje prednost elitam in njihovemu dobremu, medtem ko so ostali vse bolj pogrešljivi. Zlasti se to opazi na primeru mladih ljudi, ki ne pomenijo več tistega dela prebivalstva, ki ima poseben pomen za družbo, saj naj bi predstavljal njeno prihodnost. Ne samo, da mnoge danes prizadevajo t. i. varčevalni ukrepi (zaradi katerih visoko izobraženi mladi ljudje težko pridejo do službe, če pa že, so obsojeni na prekerno zaposlitev, v negotovih razmerah, premalo plačani, najeti za določen čas). Nastaja družba, ki se potaplja v vulgarni hedonizem in idiotizem zabave, ki jo ponujajo popularni tv kanali, osamljeni potrošniki pa potem iščejo nekaj, kar bo zapolnilo tisto nekaj časa, ki jim ga ostane, ko se jim ni treba prodajati na trgu.

Mladi ljudje (in ne samo oni) so danes nagovorjeni zlasti kot sebični posamezniki, družbene vloge so skrčene na dihotomijo med delavcem in potrošnikom (v drugem primeru – kot potrošnik – je posameznik nekdo, ki naj konzumira neskončne količine potrošnega blaga ali izdelkov, v prvem primeru – kot delavec – pa je sam obravnavan kot potrošno blago [kar je še zlasti očitno v primeru prekernih delavcev, katerih pravice so pogosto le navidezne]).

Povečuje se nadzor, ki zavira inteligenco in ljudi odvrača od javne rabe uma. Z nadzorom se ustvarja vzdušje sumničavosti in rivalstva. Ideologija zasebnosti promovira moralo »vseh proti vsem«. Nadzor se kaže zlasti v tem, da se v javnih prostorih zainteresirano ne govori več o idejah, ampak ti služijo bolj ali manj reciklaži mnenj. Tiranija mnenj oz. zasebnosti v kulturi, v kateri za družbene avtoritete ali pomembne ljudi veljajo celebrities, slavni posamezniki, katerih glavna vrlina je pač ta, da so slavni – druge vrline (če obstajajo) so malo pomembne.

Pesimizem razuma, optimizem volje – takšen je bil znameniti Gramscijev moto. Danes imamo mnogo razlogov za oboje.

Filozofija vztraja pri spoznanju, da obstaja resnica, ki je ločena od mnenj. Obstaja univerzalnost onkraj partikularnosti. Filozofija je učenje misliti onkraj partikularnosti (ega). Če ego misli zlasti v koordinatah koristi zase, potem se s filozofiranjem učimo misliti v pojmih interesov človeštva. Pravičnost, kot nas je poučil zlasti Platon, je lahko samo univerzalna kategorija – ne more biti nekaj pravično za nekoga, medtem ko je za nekoga drugega krivica. Pravičnost kot (univerzalna) ideja je lahko samo to, kar je, in ne more biti še nekaj nasprotnega.

Kako pa vemo, da obstaja ideja (resnica) onkraj mnenj?

To je hipoteza, s katero se začne filozofija. Filozofija v svetu mnenj je nekoristna oz. nepotrebna – tako jo klevetajo sofisti že od Platonovih časov, danes pa ni dosti drugače. Kdor je zadovoljen z mnenji, nima nobene potrebe po filozofiji, ali pa je vsaj v to prepričan.

Danes se ljudi vzgaja za (ubogljive) delavce in sebične potrošnike. V javnih prostorih smo priče vojni proti razumu (politika kot zabava z drugimi sredstvi, show, entertainment). Poneumljanje je del množične demokracije: potrošniki so nagovorjeni kot zaprti v svoje svetove zasebnosti, skupnost potrošnikov ni mogoča. Politika kot del entertainmenta je brez vizije, saj je zgolj serviserka kapitala in njegovih interesov.

Kako v takšnem svetu gojiti pedagogiko upanja, tj. vzgajati za idejo, da ima prihodnost pomen? (Kako se upirati splošnemu enoumju, malodušnosti, cinizmu, v optiki katerih prihodnost ravno nima pomena, saj naj bi bilo nanjo treba zgolj počakati, pa šta bude, bude?) To se kaže kot poglavitna naloga pedagogike danes.

Ideja aktiva šole za demokracijo

Filozofiranje je kritično mišljenje v akciji. Potrebujemo šole za demokracijo. Alternativna pedagogika bo edina pripeljala do demokratizacije družbe.

Učitelj kot intelektualec (ali nevedni učitelj) je družbeno angažiran, kar se kaže v tem, da (se) uči misliti politično (nevedni učitelj kot učitelj za emancipacijo, ki je mogoča samo kot učenje v skupnosti).

V šolah obstajajo strokovni aktivi, do sedaj pa še ni bilo aktiva za demokracijo, zato ga ustanavljam tukaj in sedaj.

Aktiv šole za demokracijo si bo prizadeval narediti šolo za prostor demokracije, s tem da bo šola opravljala svoje razsvetljensko poslanstvo: šole kot prostori javne rabe uma, prostori ustvarjanja vednosti, idej, prizadevanja za globalno pravičnost.

Alternativna pedagogika je pedagogika upora (ali kar je Adorno imenoval vzgoja za upor in protest).

Aktiv šola za demokracijo je samoorganiziran, vključuje razmišljujoče posameznice & posameznike, ne glede na njihov družbeni status, je nehierarhičen in deluje kot družbeno gibanje (eksperiment in improvizacija v sledenju ideji sta njegov sestavni del).

Odpiranje prostorov javnih razprav, oblikovanje kritične javnosti: prostor mišljenja zaradi mišljenja samega (po Kantu: »Razmišljati o čemerkoli, na katerikoli način, kolikor časa je nekdo voljan …«).

Filozofija ima pri tem ključno vlogo, saj ni kritičnega mišljenja brez radikalnega spraševanja (kar je filozofija po definiciji, saj zanjo samoumevnosti ne obstajajo).

Podrobnosti

Objavil(a) Dušan Rutar

Ustvarjeno 21 September 2015

Zadetkov: 4476

Jutri začenjam z letošnjimi predavanji v Celju. Razvijal bom teorijo subjekta. V letošnjem šolskem letu se nameravam posvetiti dvojni naravi subjektivacije: ljudje v vsakdanjem življenju postajajo subjekti in se podrejajo, vendar največkrat ostajajo podrejeni znotraj imaginarijev, v katerih ne morejo nikamor napredovati; obstaja tudi možnost, da se človek spremeni in preoblikuje tako, da se v simbolnem polju na novo rodi, potem pa ostaja zvest resnici in ima vero. Novo rojstvo pomeni, da reprezentira ali predstavlja samega sebe (na primer sebi) na nov način, ki ga sam izumi. Poetika ima pri tem pomembno vlogo; filozofija tudi.