Prometej je vedel, da v zemlji dremlje nebeško seme. To je nemogoče, bi lahko rekli. Prometej je vedel, da v zemlji dremlje bučno seme. To je bolj mogoče: bučno seme je bolj mogoče, kot nebeško seme. Toda tudi bučna semena v zemlji ravno ne dremljejo, ampak prej zgolj ležijo. Še bolj mogoče je, da v zemlji dremlje krt in da je Prometej to vedel. Mit o Prometeju očitno daje prednost nemogočemu pred mogočim. Aristotel je v svoji Poetiki zapisal izjemno zanimivo trditev; rekel je: »Temu, kar je prepričljivo, pa četudi nemogoče, je treba dati prednost pred tem, kar je neprepričljivo pa mogoče.«
Kapitalizem nalaga ljudem nove in nove naloge. Danes se morajo na primer nenehno usposabljati in izpopolnjevati, nenehno morajo presegati sebe in biti morajo ustvarjalni, uživajoč. Pa vendar je na tem nekaj patološkega, perverznega in celo absurdnega, kajti kapitalizem vse to nalaga ljudem natanko zaradi kopičenja profitov, ne zaradi njih samih. Tega zagotovo ne dela iz človekoljubnih razlogov, čeprav ustvarja prav tak vtis. Čemu ga torej ustvarja in za koga?
Kapitalizem temelji na proizvajanju predmetov ali dobrin in izkoriščanju delovne sile. Zanj so zato potrebni tudi odnosi med ljudmi, ki iščejo delo, in ljudmi, ki jim ga dajejo. Eni se imenujejo delodajalci, medtem ko so drugi delojemalci. A odnosi med njimi so vse prej kot odprti, odkriti in pošteni.
EGOIZEM MED POGORIŠČEM BITKE IN OGNJEM LJUBEZNI
»Od dne, ko človeško bitje začne izgovarjati 'jaz', prinaša svoje ljubljeno sebstvo na svetlo, kadarkoli mu je dopuščeno, in egoizem neustavljivo napreduje. Če tega ne dela odkrito (kajti egoizem drugih mu nasprotuje), to kljub temu dela prikrito in z navideznim zanikanjem samega sebe ter z lažno skromnostjo, da bi si v sodbah drugih še bolj zanesljivo pridobil večvrednost.«[1]
Tako začenjamo ta esej: s Kantovim zapisom o človeškem bitju kot bitju, ki nekega dne začne izgovarjati besedo »jaz« – besedo, ki je nekatera človeška bitja (avtisti) sploh ne izgovarjajo in ki se ji nekateri pisci (znanstveniki) v svojih razpravah dosledno izogibajo, kot da si je ne bi dopuščali ali dovolili zapisovati. Izhajajoč iz tega zapisa lahko zapišemo izhodiščno definicijo egoizma: egoizem je prinašanje sebe na svetlo z izgovarjanjem besed.
Življenje ni objektivna končno velika sestavljanka, ki jo moramo do smrti sestaviti tako, kot je prav, kot je ukazal nekdo, ki domnevno ve, kaj vse bi človek moral narediti v življenju. Ni igra, v kateri moramo ugibati, kakšni skrivni algoritmi jo omogočajo in kdo jih je napisal. In še najmanj je kapitalistično kopičenje dobrin ter sledenje politikom in oblastnikom, ki domnevno najbolje vedo, kako reševati objektivne probleme, ki pri tem nastajajo.
Nova dialektika znotraj absolutnega duha, problem, s katerim se je dolgo časa ukvarjal Hegel, je danes izjemno pomembna, kajti tradicionalno branje Heglovih del nam je največkrat postreglo s poenostavljenim razumevanjem absolutnega duha in dialektike.
Čarobna piščal, ki jo je Mozart napisal v obdobju razsvetljenstva, pripoveduje o človeškem odnosu do boga. Obstaja zelo dolga tradicija človekovega odnosa do boga oziroma bogov, zato ne moremo kar zamahniti z roko, češ da je moderni čas to tradicijo dokončno potisnil v preteklost.
Lahko se zgodi, kar se že dogaja danes. Ljudje se nenadoma znajdejo v slepi ulici. To pomeni, da ni več poti naprej. Ni poti, ker kratko malo ne obstaja. Ljudje se lahko trudijo ustvariti vtis, da kljub temu obstaja, vendar je realnost kruta in neizprosna: slepa ulica pač nima izhoda.
Paradoks kapitalizma je tudi ta, da njegovi zastopniki ves čas poudarjajo, da živimo v družbah znanja in informacijskih družbah, obenem pa ponujajo ljudem vedno enake ali zelo podobne informacije in podatke, do nekaterih informacij pa seveda sploh ni mogoče priti. Do katerih zlasti ni mogoče priti?
Za začetek tokratnega razmišljanja si lahko zastavimo preprosto vprašanje: Ali so današnje ideološke prakse uspešne in kaj njihov morebitni uspeh sploh pomeni?