V psihoterapiji dobro poznamo pojav, ko pride do vmesnega hudega poslabšanja in krize, preden se vzpostavi nova življenjska pot. To je mučno obdobje, nevzdržno in vsi ga ne zdržijo. Človek takrat čuti, da se ne more prestaviti ne naprej in ne nazaj, kakor da bi bil ujet. Včasih se ljudje takrat prestrašijo in srečanja prekinejo ali pa se vrnejo na stare tirnice, dokler jih notranji glas ponovno ne pokliče nazaj. Včasih minejo leta, da so ponovno pripravljeni. To je čas, ko se lomijo stari vzorci z novimi, a v resnici je to prehod, dober prehod, ki ni videti kot dober in ki ga je potrebno potrpežljivo zdržati, da izzveni sam od sebe. Zdržati ga morata tako klient kot tudi psihoterapevt.
Ljudje bi včasih naredili vse, samo tisto kar bi zares mogli narediti, samo sprememba se jim nadvse upira ali pa ostane le navidezna, površinska. Bolj kot je človek normalen, več ima obramb in racionalizacij. Človek, ki bi se v drugi polovici življenja moral že davno razvezati, preizkuša vse mogoče hobije, samo konca ne naredi, ki bi ga bilo potrebno narediti. Ali pa posameznik, ki bi se moral že davno odpreti za bližino, še kar brodi po teorijah ali pa se seli iz kraja na kraj. Ženska, ki bi že davno morala zamenjati poklicno kariero, še vedno poskuša zaslužiti več in več, čeprav jo glas kliče na radikalno spremembo poklicne poti, ki je ne zmore. Mlad moški, ki bi se že davno moral odseliti od svoje mame in postati samostojen, še vedno živi tam, le službo zamenja vsake nekaj mesecev in tako nevede vztraja razvojno v resnici na istem. In tako se ljudje žulimo, trpimo, čakamo in vztrajamo na istem, čeprav življenje od nas zahteva iskren razvoj. Ljudje poskusijo tisoč in eno stvar, a se v resnici v svoji notranji dinamiki še vedno ponavljajo in vrtijo v začaranem krogu, zato ostajajo globoko nezadovoljeni. Poanta je v spremembi globinske dinamike, ne v spreminjanju simptomov in prestavljanju iz enega simptoma v drugega. Odpor do spremembe je hudo zapečaten in ga je včasih težko preglasiti. Pogosto se ljudje na psihoterapijo zglasijo na koncu, ko so poskusili že vse novodobne usmeritve in te niso zares pomagale. In tudi ne morejo pomagati, saj dajejo le več istega v drugi, zapakirani obliki. Ljudje bi včasih naredili vse, le odnosnih in poklicnih sprememb ter koncev ne, ki pa so ključna za vstop v novo življenje. Brez vmesne praznine in negotovosti, ki ob tem nastane in je lahko resnično nevzdržna, se ne ustvari prostor za nekaj novega. Že če pogledamo na to iz logične perspektive, brez večjega znanja o človeku, nam postane jasno. Da se lahko nekaj ponovno napolni, mora biti nekaj časa prazno in se najprej dobro izprazniti. Šele tako lahko odpiramo prostor, ga praznimo in hkrati polnimo z novimi, neznanimi, nepoznanimi pojavi. Z lepšim, novim življenjem, do katerega gre le preko bolečine in ni vidno takoj. Globoka radost ni mogoča brez globoke žalosti. Kdor zna izkusiti eno, zna izkusiti tudi drugo.
Nadomestki imajo svoj smisel. Včasih pomagajo preživeti. Lahko so koristni v vmesnem obdobju, za lažji in blag prehod v naslednje obdobje, kot ima otrok plišastega medvedka za nadomestni objekt, niso pa končni cilj globinske in resnične transformacije človeka. Če predolgo trajajo in jih je preveč, se človek počuti bolj in bolj ujet v stagnacijo in čuti, da se ne more premakniti ne nazaj in ne naprej. Včasih se pojavijo tudi bolezni kot zadnje opozorilo, da nas življenje kliče v svojo resnico. Nadomestki so lahko marsikaj. Od kajenja cigaret do afer in obsedenosti z duhovnostjo.
Vsako obdobje življenja terja svoj davek in zahteva od nas nove, drugačne naloge. Če se še kar oklepamo nečesa, kar je že propadlo, zamujamo sebe. Prvo odraslo obdobje življenja je običajno usmerjeno bolj navzven, v grajenje statusa, poklica, družine in drugo obdobje v bolj iskrene odnose in iskreno preizpraševanje o samemu sebi. Končno obdobje je namenjeno mirnemu spuščanju in modrosti. To je tisto, ko človek v srednji letih reče: »Dosegel sem vse, imam vse, a nisem srečen.« To je znak, da staro več ne deluje, je odslužilo svoje, se dokončno izpelo, novo je neznano in samo še vprašanje časa je, kako dolgo se bo staro še obdržalo, saj nima več pravega mesta. Obdobja, ki smo jih zamudili, se želijo nadoknaditi kasneje v bolj trdovratni obliki in kličejo, da jih slišimo, ponovno odpremo in nagovorimo. Človek lahko zbeži pred marsičem, pred samim seboj in svojimi življenjskimi nalogami pa zelo težko, če sploh. Za začetek si priznajmo, kje zares smo.
Ines Majcen
Mag. socialnega dela
Specializantka psihodinamske psihoterapije
