Tibor Rutar

Študent novinarstva

Podrobnosti
Zadetkov: 5924

Prebiranje refleksij tako in drugače usmerjenih medijskih gurujev, finančnih analitikov, ekonomskih ideologov in drugih bolj nenavadnih osumljencev, ki brez repa in glave govorijo o sedanji ekonomski krizi kot krizi vrednot, morale, človeške narave ali politike, navdaja človeka s prav specifičnim občutkom brezupa in profundne žalosti.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 7943

Prejšnji teden je desničarski kandidat za predsednika republike Milan Zver dejal, da se lahko iz krize rešimo zgolj z ustvarjanjem novih delovnih mest in da je ravno to tisto, za kar si bo sam prizadeval, če bo le prišel na oblast. Izjava je zares zanimiva iz vsaj treh razlogov: (1.) zdi se, da skoraj ni vladnega uradnika na svetu, ki se ne bi oklepal prav tega demagoškega klišeja (to velja za celoten politični spekter, nikakor zgolj za desnico – trenutno v ZDA, denimo, potekajo kampanje predsedniških kandidatov, kjer favorita demokratov in republikancev Obama in Romney ubirata identično pot: krizo bomo prebrodili z ustanavljanjem novih delovnih mest in pravičnejšimi mezdami in plačami); (2.) očitno je tudi, da predsedniški kandidati te in one države ne premorejo drugega kakor patetičnih zdravorazumskih floskul, ki nimajo ničesar skupnega z resničnim svetom, vsaj kar se tiče ekonomije; (3.) če je kaj razvidno iz kandidatove obljube, je to že staro prepričanje, da lahko v družbi, ki je osnovana na kapitalističnem produkcijskem načinu, s političnim dekretom premostimo notranje zakone tega produkcijskega načina – ideja je privlačna in preprosta, vendar če se posvetimo nekoliko podrobnejši analizi sistema, v katerem živimo, ali če se vsaj bežno zanimamo za zgodovino (in torej vemo, kakšna usoda je dočakala Sovjetsko zvezo, v kateri se je s političnimi zakoni dokaj neučinkovito odločalo o naravi produkcijskega načina) lahko relativno hitro ugotovimo, da je takšno prepričanje neosnovano in zmotno.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 6437

Običajna zgodba gre nekako takole: zlobni in pohlepni 1%, ki ga domnevno predstavljajo veliki kapitalisti, bankirji, politiki in še kdo, stoji nasproti ubogim in izkoriščanim navadnim ljudem, na plečih katerih si prvi gradijo svojo fantazijsko pravljico neskončnega ugodja, neovrgljive oblasti in predajanja užitkom. 99% se mora prebuditi postaviti po robu 1% ter vzeti nazaj tisto, kar je pravzaprav njihovo; oblast, denar in delo. Dokler bodo s tem upravljali (in to določali) izprijeni in oportunistični bogataši, ki bi jih morali zapreti že davno nazaj, ter njihovi omejeni interesi, bo 99% ljudi trpelo in živelo mizerno eksistenco.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 6484

Profesor Richard Wolff je pred par dnevi za Guardian spisal tekst z naslovom »Da, obstaja alternativa kapitalizmu: Mondragon kaže pot«, v katerem – kdo bi si mislil – poizkuša pokazati, da obstaja alternativna organizacija podjetji, ki je neprimerno bolj demokratična in pravična kot prevladujoča, in da ta organizacija (!) predstavlja alternativo samemu kapitalističnemu produkcijskemu načinu (tega zadnjega sicer ni eksplicitno zapisal, vendar ko omenja kapitalizem, upravičeno sklepamo, da govori o kapitalizmu kot produkcijskem načinu). Nekoliko čudno se sicer zdi (a mogoče za današnje dni zelo simptomatično), da v besedilu radikalnega (marksističnega) ekonomista, ki kritizira kapitalizem in zanj že v naslovu napoveduje alternativo, ni niti besede o socializmu oziroma komunizmu, a vendar nadaljujmo.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 7776

V tem toku misli je smiselno razumeti popularen in skoraj vedno napačno razumljen in napadan Marxov izrek iz Prispevka h kritiki politične ekonomije, tj. da produkcijska razmerja (baza) 'določajo'[1] ideološko raven (nadzidava) v družbi. Vulgarni interpreti (ki jih je nemalo tudi, ali celo predvsem, v akademski sferi) bi nas radi prepričali, da je takšna izjava neizpodbiten dokaz Marxovega naivnega ekonomskega determinizma oziroma redukcionizma in da zato vsaj ta del njegove teorije vrednosti preprosto ni uporaben. Tu trdimo nasprotno. Ne le, da je takšna neodgovorna površinska kritika fneprimerno prehitra in zato tako zavajajoča kot tudi zmotna, temveč je predvsem nasprotna tistemu, kar je Marx sploh zapisal.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 7336

»Oblika vrednosti, katere gotova podoba je denarna oblika, je zelo brezvsebinska in preprosta. Vendar se je človeški um več kot dva tisoč let zaman trudil, da bi jo doumel […],« pravi Marx v predgovoru k prvi izdaji Kapitala (1986) in nadaljuje: »Zakaj? Zato, ker je izoblikovano telo laže proučevati kakor telesno celico.« Kaj točno je s tem mislil in zakaj je ravno oblika vrednosti tako silovito pomembna za pravilno in celostno razumevanje njegove prodorne teorije vrednosti, bomo ugotovili v nadaljevanju.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 7599

Vrednost blaga v kapitalizmu ni sopomenka cene blaga in je popolnoma drugačna od vrednosti, kot so jo poznali v fevdalizmu in ostalih družbah s takšnimi ali drugačnimi produkcijskimi načini. Vrednost blaga v kapitalizmu, ne glede na to, kar pravijo neoklasični ekonomisti, ni naravna in univerzalna kategorija – vrednost je odvisna od organizacije posameznega načina proizvajanja blaga.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 6648

Včeraj sta na konferenci Subversive Festivala v Zagrebu predavala Renata Salecl in Michael Hardt. Govorila sta predvsem o kapitalizmu, krizi in zadolževanju, kar je trenutno pravzaprav več kot aktualno. Prav tako aktualen je tudi govor o levici oziroma o njeni neprisotnosti – češ da nima vizije, da nima dobre alternative kapitalizmu.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 6135

Kapitalizem ni pravičen. To je vse, kar moramo o kapitalizmu vedeti, da smo lahko prepričani, da se ga moramo znebiti. Do tega spoznanja pa dejansko sploh ni tako lahko priti, kot se morebiti zdi na prvi pogled. Marx je za to krivil blagovni fetišizem in prav je imel. Vsi namreč »vemo«, da je kapitalizem nepravična družbena ureditev, ki je v svojem jedru izkoriščevalska.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 26762

Sprva naj zgolj opozorim, da to ni nikakršna teološka ali filozofska razprava o (ne)obstoju boga oziroma bogov, niti ambiciozen zagovor ateizma ali teizma. V tekstu se ne bom ukvarjal s takšnim ali drugačnim moraliziranjem, saj sem prepričan, da je to pri razpravah o (ne)religioznosti v večini primerov popolnoma neproduktivno, jalovo in obsojeno na propad že v samem izhodišču. Pustimo torej bolj kompleksne in manj enoznačne teme za kasnejši čas in se tokrat raje posvetimo pričevanju, ki temelji na logiki in definicijskem rezoniranju.

Dodaj nov komentar