Vid Sagadin Žigon je Don Kihot slovenske literarne scene. Obdan s samimi sanchi pansi se že vrsto let (brez)uspešno bori z mlini na veter. V čast mu je, če lahko njegova besedila v srcu razmišljujočih ljudi vzbudijo vsaj iskro upora ali kljubovanja v teh razčlovečenih časih. Njegov moto je, da je treba braniti resnico svoje eksistence z umetniškimi sredstvi, mentalno potenco in iskrenostjo do samega sebe. Poleg esejev piše tudi (ali pa predvsem) pesmi, pred njim je izid nove zbirke (Metamorfoze), prvi dve (Drevored 2010 in Špilunga 2015) pa sta že razprodani. Strinja se s Castanedovo definicijo bojevnika, ki se odreče vsemu razen svoji nadzorovani norosti, zato zlepa ne bo odložil meča v borbi za Resnico, Lepoto, Dobroto in kar je še takih zarjavelih artiklov v zaprašeni ropotarnici Idej. Njegovi eseji govorijo o vsem, kar ste si želeli vedeti, pa si niste upali niti vprašati.
Vedno bolj mi je kristalno jasno, da živimo v času, ki je pogoltnil človeka, mu izmaknil dušo, ga obral do kosti in mu nazadnje ukradel še dostojanstvo.
Pred kratkim je moj najboljši prijatelj padel v manijo, natanko pred enim letom se je enako zgodilo nekemu drugemu mojemu prijatelju, pa pred nekaj leti še nekomu, ki mi je bil zelo blizu, vsi so sami vrhunski umetniki in intelektualci, najboljši na svojih področjih, kulturniki, družboslovci, misleci, slikarji, filmarji, pesniki filozofi ... Sprašujem se, ali je to res samo naključje, morda boste zamahnili z roko in rekli, bolezen je pač bolezen, nikogar ne špara, pa vendar so njihove zunanje karakteristike in okoliščine tako podobne, da bi težko govorili samo o bolezni, prej o neki zunanji strategiji sistema, ki v svoji uniformnosti in ukalupljenosti težko prenaša odklone in odstopanja, ki jih z njegovega stališča predstavljajo samostojno misleči ljudje, ljudje, ki radi povejo to, kar mislijo, ki jih ni sram, da so to, kar so, ki bi radi spreminili stvari, ki jih motijo, še več, o groza, ki bi radi svet spremenili na bolje.
Prenehal bom objavljati poezijo na spletnih omrežjih! Čas je denar, kot pravite! Se grem raje vdinjat kot prostovoljec na Karitas za 85 evrov extra, ki bodo zagotovo odrešitev za mojo familijo, čeprav bi za eno lekturo, ki bi mi vzela dva tedna časa, dobil desetkrat več. Če bi obljube, ki jih dobivam od vsepovsod, postale realnost, potem sploh ne bi bilo nobenega problema več.
Danes, ko praktično vsak dan obhajamo dan starosti, ko nas mučijo bolečine v križu, ko sopihamo proti koncu svojih let različnih hitrosti, ko stremeč k čim bolj zdravi smrti vztrajno zanikujemo lastno preteklost, kot bi se je sramovali, ko nas od vsepovsod označujejo za jugonostalgike, v bistvu pa sploh ne gre za to, saj je Titova Jugoslavija del naše identitete, pomembno poglavje naše življenjske zgodbe, pa če si to priznamo ali ne.
V teh dneh smo priče dvema pomembnima dogodkoma, ki ju vsaj zapriseženi levičarji ne bi smeli spregledati. Na današnji dan smo v bivši državi praznovali dan republike, najpomembnejši praznik tedanjega sistema, pred dnevi pa nas je kot strela z jasnega doletela novica o smrti voditelja najdaljše revolucije nove dobe, ki se je je prijelo ime kubanska revolucija.
Začenjamo z osrednjimi vprašanji današnjega časa: Je sploh kaj mogoče spremeniti? Ali sploh obstaja kakšna alternativa? Koliko časa bomo to še tako mirno prenašali? S temi vprašanji se ne strinjam, ker so pesimistična, porojena iz istega strahu, ki diktira tempo izgubljenega človeka v labirintu njega podcenjujočih pravil in omejitev.
„Življenje je znotraj, ne zunaj nas!" zapiše Dostojevski v pismu bratu. Res pa je tudi, da samo to dejstvo ne zadostuje, potrebno je namreč pogledati čez svoje sebične, materialne, postvarele, grabežljive, posesivne privatne interese. Potrebno se je udeleževati javnih soočanj, debat, sodelovati pri javnih odločitvah, imeti jasno oblikovano in argumentirano stališče do javnih zadev onstran nepreverjenih mnenjskih polresnic, ki prevladujejo tudi v naši politični družbi. Potrebno se je odzvati na krivico, na trpljenje, na bolečino, potrebno se je postaviti nekomu v bran, biti nekomu v oporo v najhujših trenutkih, kar izkazuje, če že ne pristnega javnega interesa, pa vsaj občutek za sočloveka in Človeka v sebi.
Kdo pravzaprav je idiot in kaj je idiotizem? V vsakdanjem družbenem življenju se ta termin uporablja sinonimno z butec, tepec, teslo, bebo, kreten, debil, itd., skratka nekdo z izjemno nizkim inteligenčnim kvocientom. Če naredimo kakšno napako, se često obmetavamo z idioti. Ali pa rečemo, da je neka stavba ob parku totalni idiotizem, kar pomeni, da verjetno kvari njegov videz, idiot pa je tisti, ki se je tega spomnil, itd.
Za nami je bil vremensko naporen, vlažen in vroč dan, ki se je moral končati z nevihto. V zraku pa sta bila poleg sopare še dva državotvorna dogodka: obhajanje 25. obletnice nastanka nove države in ustanavljanje neodvisne države Rog. Na prvi pogled med dogodkoma ni nobene povezave, pa vendar se povezave ponujajo kar same od sebe.
Pred kratkim sem prijatelja v šali vprašal, ali ve, kakšna je razlika med kočevskim in ljubljanskim Rogom. Rekel je, da imam smisel za črn humor. Pa vendar tisti, ki častijo, objukujejo, malikujejo, kakorkoli, kočevski Rog, živijo v preteklosti, medtem ko je ljubljanski Rog čista sedanjost. Iz zgolj prostora, v katerem se je zbirala ljubljanska alternativa, umetniki, intelektualci ali preprosto svobodno misleči ljudje, je dobesedno čez noč postal poslednja barikada svobode, osvoboditve izpod krempljev neoliberarne paradigme deli in vladaj, izpod pristajanja na novodobno izkoriščanje v imenu kapitala, ki ima povsod svoje lovke in je botroval tudi županovi odločitvi, da Rog zravna z zemljo in s tem dokončno zaduši javni prostor kot fizično, ne virtualno točko srečevanja, debat, razstav in drugih oblik kreativega komuniciranja.