Vid Sagadin Žigon

Vid Sagadin Žigon je Don Kihot slovenske literarne scene. Obdan s samimi sanchi pansi se že vrsto let (brez)uspešno bori z mlini na veter. V čast mu je, če lahko njegova besedila v srcu razmišljujočih ljudi vzbudijo vsaj iskro upora ali kljubovanja v teh razčlovečenih časih. Njegov moto je, da je treba braniti resnico svoje eksistence z umetniškimi sredstvi, mentalno potenco in iskrenostjo do samega sebe. Poleg esejev piše tudi (ali pa predvsem) pesmi, pred njim je izid nove zbirke (Metamorfoze), prvi dve (Drevored 2010 in Špilunga 2015) pa sta že razprodani. Strinja se s Castanedovo definicijo bojevnika, ki se odreče vsemu razen svoji nadzorovani norosti, zato zlepa ne bo odložil meča v borbi za Resnico, Lepoto, Dobroto in kar je še takih zarjavelih artiklov v zaprašeni ropotarnici Idej. Njegovi eseji govorijo o vsem, kar ste si želeli vedeti, pa si niste upali niti vprašati.

Dan mladosti, nekoč najpomembnejši praznik naše države, je do zdaj praktično že utonil v pozabo. Še več, zdi se, da se ga nekateri celo sramujejo in ga primerjajo s podobnimi dnevi v Severni Koreji, na Kubi in drugih z neoliberalističnega vidika totalitarnih državah. Toda tisti, ki to počnejo, se sramujejo svoje lastne preteklosti in samim sebi odrekajo lastno identiteto.

Pred kratkim sem bil na rednem pregledu v psihiatrični bolnišnici Polje, kamor hodim vsak mesec, da dam bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Bil bi samo še en lep sončen pozno pomladni dan, če ne bi tam srečal nič manj kot celotno umetniško kolonijo!

Dan Osvobodilne fronte je najpomembnejši praznik v novejši zgodovini iz vsaj dveh razlogov. Prvič se nam je uspelo poenotiti proti zunanjemu sovražniku, ki je hotel potujčiti našo domovino, stopiti skupaj in preseči tradicionalni dualizem na rdeče in črne, leve in desne, liberarne in klerikalne.

Težko je živeti v okolju, kjer homoseksualnost še vedno velja za bolezen in kjer bi homoseksualcem najraje sekali glave, tako kot v Savdski Arabiji. In to v svetu, kjer lahko spol zamenjaš prektično čez noč in torej ni več toliko biološka danost, kot je stvar osebne odločitve.

Duševna bolezen ubija duha, norost ga poživlja. Duševna bolezen je institucionalni konstrukt, ki hoče v kali zatreti našo norost z namenom, pravzaprav celo z naklepom, da nas "obvaruje" pred samim sabo in tako laže nadzoruje.

Edina razlika med mano in mojim doktorjem je v tem, da se njegova norost skriva pod plaščem norosti tistih, ki jih zdravi. In tudi njegova "normalnost" je definirana zgolj per negationem: s tem, da nima vseh tistih izmišljenih simptomov, ki jih lepi na svoje bolnike.

Neprestano je treba nekaj delati. Če ne delaš, nisi človek. Če nisi človek, potem crkni kot potepuški pes. Kdor ne dela, naj ne je. Delo namreč krepi človeka. Za božjo voljo, kam pa bi prišli, če bi človek tako svobodno in neobremenjeno kot kak razvajen otrok lahko tekal naokoli brez odgovornosti in moralnih obveznosti do raznoraznih bogov, ki mu neprestano vcepljajo občutke krivde, ker hoče biti to, kar je, in to, za kar se je rodil. Bodite no pametni, to vendar ne gre.

Medtem ko delajo cel cirkus z velikonočnimi jajčki in zajčki, otrokom v šoli ne povejo, da praznujemo dan Osvobodilne fronte proti okupatorju, ki je skoraj pogoltnil našo domovino, in praznik vseh delavcev, ki jih ne druži nobeno onostranstvo, ampak jih družita skrb za preživetje in želja po boljšem življenju. Želja po spremembi tega sveta, ne beg v drugega. Kakšen potencial! Kakšna moč! In otroci nič ne vejo o tem.

V naši prelepi podalpski deželici gojimo tri kulte. Prvi je kult zdravja. Drugi je kult dela. Tretji je kult matere. Živeti zdravo je postal kategorični imperativ. Pri čemer ni čisto jasno, kaj to pomeni. Vsi bomo enkrat umrli. To je dejstvo. Nekateri prej, drugi kasneje. Živeti zdravo v tem kontekstu pomeni živeti dlje. Zdi se, da vsi sodelujemo v mrzlični tekmi, kdo bo koga preživel. To nam bo uspelo samo, če bomo živeli zdravo. Toda kaj to zares pomeni? Nekateri menijo, da je pri tem bistveno, da je naše telo v dobri fizični kondiciji. Da so vsi deli našega fizičnega stroja v brezhibnem stanju. Da ni potrebe po menjavi delov. Zato svetujejo redni letni remont in sprotno vzdrževanje. Njihov moto je zdrav duh v zdravem telesu. Toda če je približno jasno, kaj je zdravo telo, to je brezhibno delujoči telesni stroj, pa se zatakne pri tem, kaj je to bolni duh. In tu se začne ideologija! Duh na žalost vseh propagandistov zdravega življenja namreč ni noben stroj, ki ga popraviš in s tem rešiš problem. Pravzaprav je tako razmišljanje lahko zelo nevarno, saj ločevanje zdravega od bolnega na tem področju tako kot ločitev na koristne in nekoristne na področju dela ustvarja stigmo, negativno diskriminacijo na podlagi vprašljivih kiterijev zdravja in vdor javnega v prostor zasebnega, ki je prvi pogoj za nadzorovanje in kaznovanje. V čem je moje življenje bolj zdravo od tvojega? Kdo lahko resnično razsoja o tem? Kdo si lahko jemlje to pravico? Bog? Država? Zdravnik? Je bolno tisto, kar se razlikuje od stanja večine? Kdo in kaj je ta večina? Zdravje na področju duha je izrazito subjektivna kategorija. Znanost nima tukaj kaj praskati, saj ta razpolaga z dejstvi, tukaj pa se nahajamo na območju sodb, mnenj, prepričanj in interpretacije.

Biti človek nikakor ni samoumevno. Človek je neko nebogljeno bitje, ki nam je prepuščeno na milost in nemilost. Lahko ga križamo ali negujemo v sebi. Lahko ga tudi malikujemo ali zanikamo, kot je sveti Peter zanikal Kristusa. Lahko ga izdamo z Judeževim poljubom. Človek je bitje brez predikatov. Karkoli rečemo o njem, pove več o nas samih kot o njem. Človek je nekaj, kar nam je dano z rojstvom, in nekaj, kar presega naše rojstvo, saj zadeva našo bit, ki ni od včeraj, ampak od zmeraj oziroma vse od takrat, do koder seže človeški praspomin.