Pred kratkim sem bil na rednem pregledu v psihiatrični bolnišnici Polje, kamor hodim vsak mesec, da dam bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Bil bi samo še en lep sončen pozno pomladni dan, če ne bi tam srečal nič manj kot celotno umetniško kolonijo!
Zunaj pred vrati čakalnice za občutljive duše, kot nam pravijo samozvani možganski inženirji, so se pričeli zbirati sami vrhunski pesniki, glasbeniki, slikarji, filozofi, ki so potrpežljivo čakali na svoj odmerek... "normalnosti". Situacija je bila več kot groteskna, izražala je stanje družbe, ki intelektualne elite ne pošilja več v gulage zaradi njihovega drugačnega prepričanja, tako kot v dobrih starih časih, ampak jih socialno izžame in psihično iztroši, da bi jih degradirala na pasivne odjemalce družbeno sprejemljivih drog, s katerimi vnedogled eksperimentira že leta in leta, in jih tako laže držala pod svojim nadzorom. Ljudje, ki bi v normalni družbi morali zasedati položaj družbene vesti in intelektualnega korektiva, ki bi se morali zaradi te svoje funkcije voziti naokoli z dragimi avtomobili in se kopati v bazenih pred svojimi razkošnimi vilami, ki bi morali oblikovati medijsko polje s svojimi prodornimi idejami, lucidnimi rešitvami, humanistično kapaciteto in kreativnim potencialom, so potisnjeni na rob družbene stvarnosti, socialno degradirani, izbrisani z družbene lestvice, na kateri kraljujejo neizobraženi, polpismeni, instrumentalizirani kvazipolitiki, ki se brez sramu udinjajo kapitalistični logiki, ki časti lik in delo gospoda Skopušnika iz Miki Miške, skratka, potisnjeni v sfero, ki je v kapitalističnih megalopolisih razervirana za klošarje, brezdomce, izbrisane, odpadnike in tujce. Nihče se več ne čudi temu, da je modernizirani fašistični sistem pod pretvezo demokracije pravzaprav obglavil celotno intelektualno elito, da bi lahko želodec nemoteno prežvekoval vse medijske odplake in pomije, ki nam jih servirajo tako desni kot levi mediji, in se vdinjal potrošniški mrzlici, ki edina še ohranja neoliberarno truplo pri življenju. Za vse, ki ne veste o čem govorim, vzemite v roke Trebuh Pariza Emila Zolaja, in v hipu vam bo jasno, v kakšen naturalizem se prebujamo vsak dan, medtem ko nam servirajo kavico skupaj s statistiko neproblematične stvarnosti. In naj se vam požirek ne zatakne v grlu!