Študent strojništva, avtor knjige Za pest esejev.
Vrhovno sodišče je razveljavilo referendum o drugem tiru.
Ali je to dobro ali slabo ne bomo zanesljivo vedeli nikoli, saj bi to lahko izvedeli le tako, da bi vzeli kakih deset enakih Slovenij, zgradili v vsaki drugo traso ob drugem času in potem stvar opazovali kakih sto let. Kljub temu se osebno nagibam k mnenju, da je to slabo.
V slovenskem šolstvu se godijo najrazličnejše peripetije. Tiste, ki vključujejo večje količine davkoplačevalskega denarja ali kake pikantne podrobnosti včasih pridejo pred oči javnosti. Še več, tudi takih, ki bi Kafki delale nočne more in pogosto vodijo do nočnih mor še živih, pa ostane skritih, pač zato ker se tičejo tiste manjvredne oblike življenja, ki sliši na ime »mladostniki« ali pa zato, ker so tako pogoste, da se o njih ne bi splačalo poročati. A včasih se le v javnost prebije kaj, česar človek ne vidi vsak dan. Ravno na mednarodni dan spomina na Holokavst in obletnico začetka sojenja Giordanu Brunu ter Dantejevega izgona iz Firenc (usoda ima smisel za ironijo), je Večer tako recimo sporočil, da so voditelji Prve gimnazije Maribor ukazali modifikacijo in nato prepoved predstave Generacije, ki jo je pripravila gledališka šola Prve gimnazije. Razlog? Igralci so v predstavi poimensko »nagovorili« določene člane profesorskega zbora, kar naj bi predstavljalo »možnost žaljivega govora«.
1.
Nasprotniki sprememb zakonika trdijo, da so za kulturo življenja, za otroke, človekove pravice, demokracijo in te stvari. Toda spolna morala, ki jo prodajajo pravi, da je vsak spolni odnos zunaj zakonske zveze greh, tisti, storjeni znotraj zakonske zveze, vendar ne z zakoncem (kar seveda vključuje tudi vsa spolna občevanja po civilni razvezi) pa še posebej. So torej nekaj neprimernega, nezaželenega, nekaj, česar ne bi smelo biti. Toda heteroseksualno spolno občevanje je »naravno usmerjeno k otroku« kot sami radi pravijo in včasih se tako zgodi, da tudi greh pripelje do rojstva. Ampak kdo ne odobrava spolnega akta, ne more odobravati življenja, ki je v njem nastalo, mar ne? Če meniš, da bi bilo bolje, če neki par ne bi spolno občeval, potem meniš, da bi bilo bolje, če ta par ne bi spočenjal novega življenja. In ker življenja ni brez spočetja, mora ta, ki si želi, da ne bi bilo spočetij v grehu s tem nujno želeti tudi to, da ne bi bilo tistih, ki so spočeti v grehu. Spolna morala podpornikov kulture življenja torej ne želi, da bi znaten delež slovenskega prebivalstva (mogoče kaka tretjina) sploh kadarkoli živel. Smrtno resna, ta kultura življenja.
V Sloveniji je ponovno prišlo do politične zadrege. Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost zakona o davku na nepremičnine, vlada, ki je nekoč na davek vezala zaupnico, je ugotovila, da sodišče glavnega problema ni našlo v zakonu o davku, temveč v predpisih o popisu nepremičnin, ki pa jih ona ni pripravila, ampak le uporabila, zato ne more in ne bo odstopila. Hkrati se je že začela razprava, komu in koliko bi se dalo vzeti drugače. Ker protestnikov, ki bi bili pripravljeni braniti do danes še prazne besede, da ne bomo plačali vaše (oz. njihove) krize tudi (še) ni na spregled, bomo torej znova potisnjeni v višje davke in nižje prejemke. Sam bi, z ozirom, da nalaganje davka običajnim državljanom ni posebej koristno za izhod iz krize, predlagal uvedbo sledečih dodatnih obdavčitev:
Ko smo se Slovenci pripravljali na vstop v EU in NATO so nam iz Bruslja postavili cel kup pogojev, med katerimi so nekateri zahtevali določene popravke naše ustave, od katerih se je eden manifestiral kot novo vstavljeni člen 3a. Glede na njegovo birokratsko dolgočasnost me ne bi presenetilo, če bi se izkazalo, da ga birokracija naših (takrat še bodočih zaveznikov) ni le zahtevala, temveč tudi narekovala.
Predsednik Pahor je pred časom nagovoril evropski parlament (http://www.europarl.europa.eu/ep-live/en/plenary/video?debate=1370944944651) in se zavzel za tesnejše povezovanje Evropske unije, skupno evropsko vlado, evropsko centralno banko in novo evropsko ustavo. To naj bi pomenilo edino možno pot razvoja Evrope (oz. naše skupne domovine, kot jo je imenoval) in Slovenije.
Pred kakim tednom sem v Večeru bral, da OZN pripravlja neko novo resolucijo ali deklaracijo, ki naj bi dodatno definirala in zaščitila pravice žensk: dostop do izobrazbe, svobodno rabo kontracepcije, ločitev, zaščito pred ekonomskim, telesnim in spolnim nasiljem, tudi s strani zakonskih partnerjev itd., dokument pa naj bi omenjal tudi zaščito in emancipacijo homoseksualcev. Isti vir je navajal, da so Egipt, Vatikan, Iran in menda tudi Rusija že protestirali proti takim ukrepom in napovedali, da bodo storili vse, da se njihov sprejem prepreči in sicer zato, ker naj bi bile tako razširjene pravice žensk v neskladju z njihovo vero in kulturo, ki naj bi bila zaradi vsiljenih »zahodnih« idealov ženske svobode, nezatrte spolnosti in vsega ostalega celo ogrožena. S tem sta se nepreklicno dokazali dve stvari:
2.12.2012 se je začela zadnja faza kraje slovenske države. V naslednjih 2-3 letih nam bodo pred nosom demontirali in nato na naše stroške odnesli še vse tisto, kar je od Slovenije danes ostalo. Ne verjamete?
Ljudje so na ulicah, kričijo, protestirajo, razbijajo, zahtevajo, da jih začne oblast poslušati; da se začnejo stvari spreminjati. No, vse kaže, da jim bo oblast zahteve izpolnila, vendar na način, da se ona sama ne bo spremenila. Kaj je dejal Janez Janša takoj po izvolitvi Boruta Pahorja? Da bo potrebno ukiniti nedotakljive poslanske, županske in še kake mandate.
Ker znameniti Marxov citat ponavljajo, obračajo in upogibajo skoraj vsi današnji pisci sem se mu do sedaj skušal izogibati, toda dejanja Nobelovega komiteja me silijo, da še sam posežem po njegovi parafrazi. Nobelovo nagrado za mir namreč že desetletje obkrožajo čudaškosti in kontroverzije, od nominacije Stalina zanjo, pa do njene podelitve Henryju Kissingerju in kasneje Barracu Obami. Toda letos so odgovorni šli še dlje in najvišjo nagrado za mir podelili Evropski uniji, s čimer so tragično ponovili zgodovinsko farso iz ne tako davne preteklosti.
Lahko pa da je zgodba o pomanjkanju intelektualnih sposobnosti v resnici obrnjena. Morda smo vsi na začetku enaki v potencialu za razvoj intelektualnih kapacitet, vendar jih lahko zaradi finančnih, družbenih in drugih okoliščin (kamor štejem tudi zahtevo po ubogljivosti) razvijejo le nekateri. Kot je nekoč zapisal Miha Mazzini: » Dajmo jasno in glasno povedati, da tisti, ki z odliko preživi 20 let šolanja, dokaže le, da je sposoben vegetirati brez ustvarjalnega in smiselnega dela.« Šolstvo namreč temelji na ubogljivosti in pomnjenju na ukaz, kar z razvojem kreativne, kritično misleče osebe pač v rahlem nasprotju. No, zdaj si pa predstavljajte, da bi bil sedanji šolski sistem »oborožen« še z orodji za tlačenje mladine iz polpreteklih časov in razložite, kako naj izvirnost in samostojnost rasteta v takem okolju.