Domen Mezeg

Po izobrazbi sem geograf in polonist, pisanje pa je moj hobi. Začetki segajo v otroška leta, ko sem napisal nikdar objavljene pravljice. Najstniška leta so bila čas bloganja in besednih spopadov na forumih. Leta 2004 je Za in Proti, Zavod za kulturo dialoga, objavil razpis za esej z naslovom “Postal sem evropski državljan”. Moj esej je bil izbran med deseterico najboljših in nagrajen z obiskom evropskega parlamenta v Strasbourgu leta 2005. Po tem obdobju je sledilo nekajletno zatišje, vendar pa so se po letu 2010 moje objave pričele pojavljati v različnih tiskanih, še zlasti pa spletnih medijih.

1. Nekaj besed o prvem delu sage in nadaljevanju ...

Spomladi 2020 je izšel prvi del literarnega dela Ilonika, Saga o cesarju Feliksu, pisatelja, novinarja in publicista Domna Mezga. Gre za delo s fantazijsko tematiko. Prvi del je bil namenjen predstavitvi fantazijskega sveta, ki se imenuje “dežele”. Glavna oseba je cesar Feliks, prozno delo pa edinstveno zlasti s slogovnega vidika in kompleksne gradnje domišljijskega sveta. V nasprotju z mnogimi drugimi tovrstnimi deli fantazijski svet ne predstavlja zgolj okvira dogajanja, ampak pred očmi bralca pričara edinstveno pravljično panoramo, ki zahteva kanček domišljije. Gre za izvirno delo z literarno vrednostjo.

Ko nekdo omeni besedno zvezo fantazijska književnost, običajno pomislimo na slovita knjižna dela iz anglosaksonskega sveta, kot so Igra prestolov, Gospodar prstanov, Zgodbe iz Zemljemorja, Njegovo temno tvar itd. Le malokdo pa pomisli, da si je ta literatura že izborila domovinsko pravico tudi na slovenskih tleh. K ožigosanju tovrstnega leposlovja za manjvrednega, neresnega in drugorazrednega, nas verjetno sili kompleks majhnega naroda in prepričanje, da je v ustvarjanju klasike, potrebno tekmovati z velikimi narodi. Vsem »odklonom« pa ni vredno posvečati pozornosti.

Pred dnevi je Trst pretresla novica o smrti zasluženega zamejskega Slovenca Aleša Lokarja, ki je jesen svojega življenja preživljal v domu za starejše v mestu Bergamo v Italiji. Svojo življenjsko pot je zaključil v 85. letu starosti. V času svojega življenja se je posvečal različnim področjem, med drugim ekonomiji. Odlikoval se je kot univerzitetni profesor in politični delavec. Še zlasti v 80. letih 20. stoletja je imel ključno vlogo kot član stranke Slovenska skupnost v občinskem svetu svojega domačega kraja. Bil je tudi odbornik v tamkajšnji upravi mesta. V Lombardiji pa je preživel le zadnja tri leta, in sicer po srčni kapi. Najprej je v Milanu živel pri svojem mlajšem sinu Marku, pred letom dni pa ga je življenjska pot zanesla v Bergamo.

Zdi se, da pretežni del javnosti nima realne predstave o novinarski oziroma publicistični svobodi. Pred leti so novinarji protestirali zaradi domnevnega vmešavanja politikov v novinarstvo na nacionalni televiziji. Tudi v zadnjem času slišimo kritike glede vmešavanja vlade v delo novinarjev. Govori se, da naj bi koalicija posegala v njihovo avtonomijo, kar je po svoje smešno in daje misliti. Ker stvari malce poznam tudi z druge, torej novinarske/publicistične strani, lahko trdim, da je novinarska svoboda mit. No, vsaj do neke mere.

Piše se zgodovina. Najbrž čez čas ne bomo govorili »po koronskem štetju«, zagotovo pa »pred« in »po« korona krizi, podobno kot »pred« in »po« drugi svetovni vojni. Nekateri napovedujejo tektonske družbene in gospodarske premike. Trenutno je glede tega težko karkoli napovedati, zagotovo pa je marsikaj odvisno od tega kako hitro bomo dobili zdravilo ali cepivo in koliko valov epidemije bo še sledilo.

V svetu obstajata vsaj dva koncepta varnosti v družbi. Eden, recimo mu »evropski« je uveljavljen tudi pri nas. Govora je o socialnih pravicah, še zlasti o socialni pomoči, ki mnogim državljanom lajša preživetje ob izgubi službe.

Prepričanja so kot navade – železna srajca. Težko jih je spreminjati, že pri sebi, kaj šele pri drugih. O tem sem se prepričal kot bloger v najstniških letih. In četudi nam nekdo pojasni, zakaj so naša prepričanja zmotna, ta pogosto ostajajo nespremenjena.

Medtem ko se knjižne police šibijo pod težo tujih del s področja fantazijske književnosti, še zlasti iz anglosaksonskega sveta, se zdi slovenski literarni prostor na tem področju dokaj podhranjen.

V zadnjem času je sicer izšel domišljijski roman z naslovom Ekvorna in Ivana v dveh delih, avtorjev Dušana Enove in Vanje Osterca. Dela sicer še nisem utegnil prebrati, a zdi se da gre za svetlo izjemo v slovenskem literarnem prostoru. Čemu je temu tako?

Odkar obstaja človeštvo, obstaja tudi potreba po samoobrambi. To, kar se spreminja so okoliščine. Če so bili meč, kopje in buzdovan, še pred 200 ali 300 leti del vsakdana, so dandanes nekaj, kar najdemo le še v kakšnih ljubiteljskih viteških klubih, pri zbirateljih starin in v muzejih.

Gradnjo piramid, svetišč, katedral in pagod je tisočletja dolgo gnala skupna sila. Lahko bi jo imenovali človekovo hrepenenje po združitvi s Presežnim, želja po zbližanju z Nadnaravnim. S temi veličastnimi spomeniki preteklosti, je človek skušal preseči minljivost, ovekovečiti spomin na mogočneže, vladarstva in dogodke ter si odgovoriti na vprašanja po smislu.