Luka Hrovat

V enourni predstavi Žiga Čamernika z naslovom Gospod predsednik se pred nami odvije življenje sodobnega politika. Ko rečemo sodobnega, mislimo dandanašnji čas, čas, ki ga živimo v sedanjiku, se pravi prav zdaj. Kraj dogajanja je globalen, saj imamo pred seboj človeka, ki ga z lahkoto postavimo na katerikoli konec sveta (Rusija, Kitajska, EU, Amerika). Gre za svojevrstno pripoved, ki izrablja vse prvine drame, komedije in tragedije, da nam spregovori v jeziku ideologije, ki je prvovrstno lepljivo jedro vsake globalne politike in politikov. Mono-gledališko dramo-komedijo (dramomedijo kot je zapisano v podnaslovu predstave) igra gospod predsednik sam. On nas nagovarja in hkrati razlaga, poučuje, analizira, interpretira nori vsakdan volilke in volilca, visoke politike, zgodovine, rasizma, finančnega kapitala, bank, obrestnih mer in rumene intime, ki jo tako radi beremo in sledimo v najrazličnejših medijih takega kova. V izjemnem loku interpelacije predsednik svoje volilce spreminja iz posameznikov v subjekte politike. In to naredi na enkraten način.

Mnenje večine ljudi je, da so pravljice namenjene izključno otrokom. Lahko bi se našel tudi kdo, ki bi trdil, da so izvrstno gradivo za raziskovalce, kot so na primer etnologi, da jih zapišejo in prikažejo pestrost etnografskega in ustnega izročila. Obstajajo pa tudi entuziasti, ki pravljice uporabijo za najrazličnejše tako lingvistične, antropološke in družboslovne analize. Na žalost je teh, vsaj v knjižni obliki, izredno malo. A to naj nas ne odvrača od poskusa, da podamo naš skromni prispevek in pobliže pogledamo, kaj vse nam pravljice ponujajo.