Dipl. socialni pedagog, osebni asistent, prostovoljec, predavatelj in avtor knjige DENAR - Nedolžna prevara?
Kaj pa kovanci?
Pojav prvih kovancev ponavadi navajajo kot začetek denarja, vendar pa, kot smo videli, je denar obstajal že tisočletja pred tem v obliki obračunske enote oz. kredita. Kljub temu so kovanci pomemben del monetarne zgodovine. Pojavili so se okoli leta 600 pr. n. št. in to ne samo v Lidiji, kot ponavadi beremo v učbenikih, temveč na treh geografsko precej različnih mestih hkrati. Pojavili so se tako v Turčiji, kot tudi v Indiji in na Kitajskem. Graeber poudarja, da ni šlo za iznajdbo novih tehnoloških postopkov, saj so ti po eni strani obstajali že prej, po drugi pa so se med seboj uvedbe kovin v monetarni sistem razlikovale. Šlo je za družbeno transformacijo.
Kredit in država
Toda, kdaj se je v zgodovini sploh pojavil kredit? Klasična razlaga trdi, da je kredit nadgradnja kovinskega denarja, vendar zgodovinski dokazi pričajo, da je v resnici kredit obstajal tisoče let pred prvim kovanim denarjem. Najstarejši zapisi, ki so jih arheologi doslej uspeli izkopati, so Sumerske glinene tablice, na katerih najdemo zapise v klinopisu, ki so ga uspeli prevesti v 19. stoletju.
Socialne valute
Ekonomisti v svojih delih pogosto navajajo, da so preprosta ljudstva kot 'primitivni' denar uporabljala najrazličnejše predmete, npr. školjčne lupine. Vendar ta izjava temelji na ignoranci oz. na površnem opazovanju dejanskih družbenih odnosov med pripadniki posameznih plemen. Graeber razlaga, da so antropologi prišli do spoznanja, da v preprostih družbah obstajajo t. i. sfere izmenjave (spheres of exchange), torej polja, znotraj katerih je možno izmenjavati oz. pridobivati določene vrste stvari. Kot primer navede pleme Tiv iz Nigerije, informacije o življenju katerega so antropologi povečini pridobili v sredini 20. stoletja, ko je Nigerija še spadala pod britanski imperij.
Čeprav je denar vsem nam vsakodnevno na očeh, čeprav tako ali drugače stalno razmišljamo o njem in vlagamo svoje dnevne napore v to, da se znajde v naših denarnicah in čeprav se nam nekako zdi, da ga razumemo, je v resnici zavit v tančico skrivnosti in mitov. In morda eden največjih mitov, ki nam jih skušajo vbiti v glavo v šolah in ki jih najdemo tudi v ekonomskih učbenikih, predstavlja prepričanje, da denar zgodovinsko izvira iz predhodne blagovne menjave.
Pred kratkim sem si ogledal z oskarjem nominirani film The Immitation Game, v katerem odlični Benedict Cumberbatch igra britanskega znanstvenika in kriptologa Alana Turinga, ki je s svojim znanjem in idejami med 2. svetovno vojno bistveno prispeval k dešifriranju nemške kodirne naprave Enigma (prvotni Turingov stroj so sicer izdelali Poljaki, kar pa film prikladno zamolči). Toda kaj ima ta zanimivi, a delno zavajajoči film, sploh opraviti z Bitcoinom?
Nedavno je ameriški Senatni komite za proračun dobil novega člana. Ta je postal progresivni senator Bernie Sanders (Vermont), ki je znan zagovornik povečanja trošenja za socialne programe in zmanjšanja porabe za vojsko. Je prav tako proti zmanjševanju pokojnin in proti deregulaciji Wall Streeta. Prizadeval si bo za proračun, ki odseva potrebe delovnega srednjega razreda in ne privilegiranega 1 %.
V prvem delu članka sem govoril o tem, kako ekonomski alternativci pljuvajo v lastno skledo, ker v svojih akademskih člankih citirajo svoje akademske 'sovražnike' neoklasike, druge alternativne šole pa ignorirajo. V drugem in zadnjem delu pa se bom dotaknil ostalih dveh faktorjev samo-marginalizacije, ki jo v svoji študiji izpostavljata Dobusch in Kapeller: prevzemanje neoklasične metodologije in omejeno dostopnost znanstvenih člankov.
Zadnja finančna kriza je med drugim razgalila intelektualno in metodološko okostenelost trdnjave neoklasične ekonomske doktrine, ki ni bila sposobna predvideti bližajočega se kolapsa, in spodbudila kritike na strani heterodoksnih ekonomskih šol (ki so odrinjene na margino ekonomske vede) k večjemu pozivanju za spremembo paradigme v ekonomiji in za večjo pluralnost v ekonomski vedi. Tudi nekateri ekonomisti glavnega toka so postali kritični do dogmatičnosti in ozke usmerjenosti neoklasične doktrine, prav tako so se uprli študentje na nekaterih ekonomskih fakultetah in zahtevajo prenovo poučevanja in večjo pluralnost pristopov.
Pred časom sem v seriji treh člankov (tule, tule in tule) pisal o ustvarjanju denarja v bankah in o tem zakaj je klasična učbeniška razlaga, namreč da posojila izhajajo lahko le iz predhodnih depozitov in da se multiplicirajo na podlagi rezervne zahteve (t.i. multiplikacija denarja), napačna in zavajajoča.
Ekonomist Paul Krugman se v nedavnem zapisu na svojem blogu loteva vprašanja strokovnega poštenja in osebne integritete, še posebej znanih in priznanih ekonomistov. Slavnih, ki se redno pojavljajo v javnosti in imajo močan vpliv tudi na sprejemanje javnih politik.