Aleš Praprotnik

Dipl. socialni pedagog, osebni asistent, prostovoljec, predavatelj in avtor knjige DENAR - Nedolžna prevara?

Glavni ekonomist agencije Standard & Poor's (S & P) Paul Sheard je pred kratkim objavil dober tekst z naslovom Repeat after me: Banks cannot and do not 'lend out' reserves, v katerem na razumljiv in zgoščen način ovrže mit o multiplikaciji kredita in razčiščuje nejasnosti glede tega, kaj ustvarjajo centralne banke, kaj posojajo banke in pomen kvantitativnega sproščanja (QE). Sam sem pred časom že pisal o tej temi, kjer sem navedel citate številnih centralnih bankirjev in ekonomistov (tudi z Banke za mednarodne poravnave) o vlogi centralnobančnih rezerv in ustvarjanju kredita v bankah. Sedaj se njim (ter regulatorjem, kot je npr. bivši šef FSA Adair Turner) pridružuje še glavni ekonomist S & P. Poglejmo si nekatera njegova ključna opažanja.

Paul Krugman je dobra dva tedna nazaj objavil blog, ki govori o tem, kako so ekonomisti, ki so uspeli zaznati nepremičninski balon (kot npr. Janet Yellen, kandidatka za novo predsednico Fed), zgrešili oz. podcenjevali pomen velikega zasebnega dolga, ki ga je spremljal. V svojem blogu z naslovom What Janet Yellen – and everyone else – got wrong piše:

Financializacija in sprememba korporativnega obnašanja

Ekonomist Thomas I. Palley v svoji študijiFinancialization: What is it and why it matters piše, da je veliko korporacij s financializacijo privzelo interese in mišljenje finančne industrije. Praksi odkupov in prevzemov podjetij s finančnimi vzvodi (in izdajanje 'junk bonds', ki se jih lahko zamaskira v kolateralne dolžniške obligacije - CDO) sta postali običajni, saj se je (tudi v akademski sferi) verjelo, da to povečuje učinkovitost trgov, obenem pa nagrajuje delničarje z večjimi dobički. Korporacije so privzele mišljenje, da tovrstno zadolževanje ni problematično. Po drugi strani pa so se ciljna podjetja v neizprosnem ozračju prevzemov začela zatekati k taktikam obrambe (oz. izboljšanja pogajalskega položaja), ki pogosto prav tako vključujejo zadolževanje.

Bančna koncentracija in vpliv na investicije

Deregulacije pa so finančnemu sektorju omogočile tudi prevzeme in združevanja (‚Mergers & Acquisitions‘ - M & A), s čimer se je število finančnih institucij zmanjšalo in bolj monopoliziralo. Kot dokumentira Stephen A. Rhoades, član sveta guvernerjev sistema Federal Reserve, se je med letoma 1980 in 1999 v ZDA zgodilo približno 8000 združitev bank (420 na leto). V vodilnih razvitih državah je v finančni industriji med letoma 1990 in 2001 prišlo do približno 10 000 prevzemov, pišejo Amel in ostali. Podobni proces se je (in se še) dogaja tudi drugod po svetu.

V zadnjih 40-ih letih smo bili v finančnem svetu (in širše) priča pojavu financializacije - posledici neoklasične tendence po odpravi regulacij v tem (in drugih) sektorjih gospodarstva. Verjelo se je, da bo ‚manj države‘ naredilo trge bolj učinkovite, kar naj bi podpiralo tudi inovacije in s tem doprinašalo k družbenemu napredku. Velika recesija 2007 – 09 je te domneve odpihnila, vse več pa je dokazov, da ta proces v svojih različnih manifestacijah neposredno in posredno ubija realno gospodarstvo. V treh delih si bomo na kratko pogledali vpliv in posledice financializacije trgov dobrin, bančne koncentracije in spremembe korporativnega vedenja.

Tako v finančnemtisku kot tudi v običajnih dnevnih časopisih je moč zaslediti kar nekaj člankov, ki pričajo, da slovenske banke ne opravljajo dobro svojega najpomembnejšega poslanstva – financiranja gospodarstva. Oteženi pogoji pridobitve posojil, višje garancije in visoke obresti so razlogi, da podjetja vire financiranja iščejo drugje, med drugim tudi pri drugih podjetjih ali celo pri oderuških posojilodajalcih.

»... we owe it to ourselves to understand the fundamentals of this technology called money in order to be effective participants in the economic transformation that is happening around us...”

Očitno ne. Novica sicer ni nova, vendar je pomembna: nekaj tednov nazaj je v določenih medijih odjeknila vest, da naj bi mega ‘too big to fail’ (TBTF) banke prirejale tudi referenčno obrestno mero ISDAfix za zamenjave obrestnih mer ('interest rate swaps'), katerih trg naj bi bil vreden okoli 380 bilijonov dolarjev. Dober članek o tem je v reviji Rolling Stone napisal Matt Taibbi, ki med drugim pravi:

Sodobno monetarno teorijo (Modern Monetary Theory – MMT) sem v svojih prispevkih že večkrat omenil. V resnici ne gre za novo teorijo kot tako, temveč za integracijo znanj in uvidov različnih ekonomistov ter uvidov v dejanske centralnobančne in zakladnične operacije. Čeprav obstaja že okoli dve desetletji, sta šele zadnja kriza in blogosfera razširili njeno popularnost (bolj podrobno jo bom morda opisal v kakem drugem prispevku). Kljub temu, da je deležna napadov s strani celega spektra drugače mislečih ekonomistov, pa je zanimivo, da 'mainstream' ekonomisti prihajajo do podobnih spoznanj. Eden takšnih je Paul Krugman.

Carmen Reinhart in Kennnethu Rogoffu (R-R) je kljub vsej škandaloznosti njune napake in kritike na njun račun vseeno treba priznati, da sta v svojem drugem odzivu na kritike v NY Timesu precej iskrena.