Duševna bolezen ubija duha, norost ga poživlja. Duševna bolezen je institucionalni konstrukt, ki hoče v kali zatreti našo norost z namenom, pravzaprav celo z naklepom, da nas "obvaruje" pred samim sabo in tako laže nadzoruje.
Za institucijo smo duševni bolniki do svoje smrti, kar pomeni, da smo zanjo živi mrliči, hodeči mrtveci, dead men walking, lepo negovana trupla. Ideologija institucije ustvarja "vzorne" državljane, novodobne frankensteine, ki naj bodo "opravilno sposobni", hkrati pa povsem nesposobni odločati v svojem imenu. Pred našimi očmi se dogaja čisto pravi genocid nad našo dušo, ki je postala sinonim za norost, ki nima mesta v tem premočrtnem, funkcionalističnem, enodimenzionalnem svetu. Bitka za norost ima torej širše razsežnosti od ohranitve človeške integritete (katere bistveni sestavni del je pogosto namerno zamolčana pravica do norosti), saj pomeni upor proti svetu, v katerem se vedno velja sužnjelastniška logika, da "delo osvobaja" (zveni znano?), ki nas prestavlja v območje popolnega nadzora. Res mislite, da ste zdravi in svobodni? Če ste tako prepričani o tem, potem poskusite kdaj narediti res kaj po svoje ne glede na posledice. See you in mental hospital. To ni grožnja, samo nasvet: bojte se govoričenja o duševnem zdravju. Nič takega namreč ne obstaja.