Dan mladosti, nekoč najpomembnejši praznik naše države, je do zdaj praktično že utonil v pozabo. Še več, zdi se, da se ga nekateri celo sramujejo in ga primerjajo s podobnimi dnevi v Severni Koreji, na Kubi in drugih z neoliberalističnega vidika totalitarnih državah. Toda tisti, ki to počnejo, se sramujejo svoje lastne preteklosti in samim sebi odrekajo lastno identiteto.
Biti Jugoslovan je bilo del naše identitete in tega se ne da zbrisati. Res je, da je bilo za marsikoga z nasprotnimi, recimo kapitalističnimi in nacionalističnimi nazori težko obdobje, ljudje so bili preganjani, zapirali so jih na Goli otok, nekateri pa so se, predvsem zaradi sodelovanja z okupatorjem med drugo svetovno vojno, morali celo preseliti. Toda biti Jugoslovan je takrat pomenilo sodelovati pri največji uresničujoči utopiji v novejši zgodovini! Imeli smo najboljše košarkarsko moštvo, jugoslovanski hollywood, kot danes pravimo jugoslovanskemu filmu, je bil za cel razred močnejši od originalnega, ameriškega, ameriške filmske zvezde so se prihajale učit na jugoslovanska tla, jugorock je postal glasbena znamka, ki je v temelju zaznamovala sodobno glasbeno sceno, pa tudi jugoslovanski teater je imel v Evropi in svetu posebno težo in renome. Biti Jugoslovan je takrat pomenilo prisegati na bratstvo in enotnost, na pozabljene vrednote francoske revolucije, ki pa zaradi nacionalizmov in neoliberalnega sebičnega individualizma niso bile nikoli realizirane v stvarnosti. Ljudje so se prvič v moderni zgodovini počutili kot eno telo, ki pripada vodji, ta pa je bil poosebljenje vseh njih, vsi za enega, eden za vse, je bilo geslo jugoslovanskih mušketirjev. Zaslepljenost? Kolektivna psihoza? Ustvarjanje Velike iluzije, metanje peska v oči? Mogoče, toda ali je to sploh tako zelo pomembno, kot poudarjajo novodobni trobilci neoliberarne paradigme, Formalno mogoče totalitarna struktura je bila vsekakor mnogo bolj učinkovita kakor današnji pluralistični sistem, ki pod pretvezo dopuščanja enakosti, sprejemanja drugačnosti, enakih možnosti za vse ter podobnih floskul uvaja nevidne fašistične ukrepe, podprte s celotnim birokratskim aparatom, ki se napaja iz Bruslja, ter z vdorom javnega v sfero zasebnega na eni in privatizacijo javne sfere na drugi strani zabrisuje mejo med javnim in zasebnim, s tem pa si ustvarja možnosti za vse večje nadzorovanje in kaznovanje. Živimo v svetu, kjer solidarnost nima več nobene veljave, kjer človek ni več človek, ampak samo še nepotreben strošek v produkcijskem sistemu, živimo v svetu, kjer otroke učimo, da sta imeti in imetje, skratka svojina, edini legitimni obliki preživetja in mnogi še danes živijo v tej (samo)prevari. Pozaba zgodovine, preteklosti, izguba zgodovinskega spomina je izguba samega sebe, določenih stvari resda ne bi naredili še enkrat, ampak kar je bilo je bilo, in tega se ne da spremeniti. Pravzaprav ob spominjanju na dan mladosti ne gre toliko za nostalgično obujanje spominov na izgubljeni raj, ki naj bi ga nikoli ne bilo, ampak za primerjave, ki se ponujajo kar same od sebe, z našim sistemom, z našo sedanjostjo, in iz katerih lahko sklepamo, da je naša preteklost kljub vsemu ponudila mnogo bolj človeško sliko od današnje, ko človek počasi izginja z obzorja zmanipulirane kapitalistične zavesti. Totalitarnost ne pomeni rdečih rutk in štafete mladosti, čeprav z vidika segmentizirane individualne neoliberarn paradigme ustvarjajo videz enoumnja, v bistvu pa delujejo kot eno telo, živ organizem, katerega deli pripadajo celoti, totalitarnost ni parada na stadionu kot poklon Velikemu vodji, totalitarnost je ko te zbrišejo z vseh socialnih registrov, da lahko "svetemu sedežu" v Bruslju prikazujemo fiktivno sliko skonstruiranega napredka s ponarejenimi zaposlitvenimi statistikami. Jugoslavija je imela svetovno znane in priznane osebnosti z vseh področij človeškega delovanja od umetnosti in znanosti do politike, navsezadnje je ustvarila Neuvrščene kot odrešujočo tampon cono v obdobju hladne vojne med Vzhodom in Zahodom, Ameriko in Rusijo. Celotna ameriška politika zadnjih štirideset let je bila usmerjena v razrušitev tega gibanja, ki je poleg Amerike in Evrope ter Rusije postal četrta svetovna velesila. In to jim je z razpihovanjem nacionalizmov v arabskem svetu tudi uspelo. Zdi se, da današnji sprogramirani mediji, tudi na levem polu, sploh ne vedo, ali nočejo vedeti, ali pa bi radi, pa si ne upajo, kakorkoli, kaj se v resnici z nami dogaja. Obglavili smo intelektualno elito, jih poslali na rob družbe ali pa jih nafilali z "družbeno sprejemljivimi drogami", da lahko želodec kapitalističnega sistema mirno prebavlja naprej. Obglavili smo vertikalo, nihče več ne omenja odsotnega Boga, razen ko je govor o odpustkih in (večinoma osebnemu) odrešenju, celo človek in duša sta izpadla iz slovarja kot nekaj patetičnega, pojavili so se bioplitični pamfleti, ki skrbno negujejo truplo telesa kot orodje neskončnega užitka, kar naj bi bil edini domet človekovega prebivanja na tem planetu. Nekrofilija, incestuoznost in kanibalizem so, metaforično rečeno, osnovne značilnosti te iznakažene družbe, ki ne premore niti trohice skupne zavesti, ki je prevevala jugoslovansko zgodbo, ne glede na to, kar si posameznik misli o njej. Ljudje smo itak vajeni, da za svoje frustracije okrivimo kar cel kozmos, pa tudi država nam pride prav kot dober alibi za lastno nedelovanje. Da ne dolgovezim, zdi se, da je osamosvojitveni dan začetek konca, pa ne totalitarne države, ki naj bi prešla v demokracijo, ampak začetek konca velike ideje o možnosti sobivanja drugačnosti, različnosti, nasprotij, ki je prinsla s sabo tudi leto 1968 kot največjo intelektualno revolucijo, pa seksualno osvobajanje, baby boom itn. Vse, kar se je dogajalo po osamosvojitvi, je bilo nazadovanje v vseh pogledih, socialnem in človeškem, korupcija, podrejanje kapitalu, kraja javnega premoženja, ropanje državnih blagajn, klientelizem in nepotizem ljudi na oblasti, zdi se, da je ta sistem povsem zgubil vsako vizijo in da se vrti samo še okoli sebičnih in egoističnih interesoiv tistih, ki so se preko trupel dokopali do oblasti. Zato mi ne govorit o totalitarizmu ob dnevu mladosti, ker ti ne bom verjel, da misliš resno in v skladu s samim sabo, verjetno si postal samo pijon, ki ga vleče tja, kamor slučajno zapiha veter, nevreden sebe in drugih, brez pozicije in prepričanja, brez osebnosti itd. Skratka, postavi se proti totalitarizmu sedanjosti, če si upaš, in nehaj že sanjati o tem, kakšen bo novi model iphona, in kje bi še kaj potrošil za potešitev lastnega strahu in duhovne praznine. Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo! Smrt fašizmu, svoboda narodu!