Danes, ko praktično vsak dan obhajamo dan starosti, ko nas mučijo bolečine v križu, ko sopihamo proti koncu svojih let različnih hitrosti, ko stremeč k čim bolj zdravi smrti vztrajno zanikujemo lastno preteklost, kot bi se je sramovali, ko nas od vsepovsod označujejo za jugonostalgike, v bistvu pa sploh ne gre za to, saj je Titova Jugoslavija del naše identitete, pomembno poglavje naše življenjske zgodbe, pa če si to priznamo ali ne.
Mnogi so danes, ki bi radi za nazaj prikazali svojo bivšo domovino v karseda črnih barvah, kot bi šlo za svinčeni sovjetski socializem ali kruto komunistično diktaturo, ne pa za tampon cono med dvema sprtima blokoma, ki je preprečila povsem verjetno tretjo svetovno vojno. Dan mladosti je najlepši praznik na svetu, ker stavi na mladost duha, ne fizično starost, ampak na vse, ki so po duhu mladi, mladostni, polni idealov in brbotajoči od življenja. Nasprotniki tega praznika ne pozabijo poudariti, da so se vsi veliki diktatorski režimi sklicevali na svoj "Jungend", na svojo mladino ali, če hočete, podmladek. Pa vendar nikoli ni dobro metati vsega v isti koš oziroma mešati hrušk in jabolk. Taki pač smo, da radi posplošujemo in obsojamo, preden bi se utegnili zazreti vase in ugotoviti, da smo čisto vsi, ama prav čisto vsi krvavi pod kožo, le da nas je sram lastne golote in groza lastne krvi. A to so že druge teme, to, kar sem v bistvu hotel povedati, je ugotovitev, da smo tri četrt svoje preteklosti z zavidljivo lahkoto vrgli v smeti, da smo lahko mladostnega duha zamenjali za samoumevno dejstvo, da se pač staramo, čeprav vemo, da je telo samo karoserija z relativno kratkim in zelo varljivim rokom trajanja. In zato danes ne praznujemo več dneva mladosti, tako kot v tistih zanesenih časih mladostniškega duha bratstva in enotnosti, ampak samo še en dan starosti, žalosti, depresije, tesnobe, jadikovanja, poniževanja, deskreditacije človeškosti, ki vztrajno izhlapeva s tega poblaznelega materialističnega sna duha kapitalizma, ki ne priznava ne duše, ne duha, ne uma, ne Resnice, ne srca, saj mu je edino poslanstvo kovanje dobička na račun tuje krvi in tujega znoja. Tito je bil, pa naj si to priznamo ali ne, najmarkantnejša figura svoje politične dobe, kar dokazuje med drugim tudi vsem dobro znan najveličastrnejši predsedniški pogreb v povojni politični zgodovini Evrope. Tako tipično slovcensko na žalost je, da se sramujemo lastnih zgodovinskih dosežkov, ki jih, to vsi vemo, ni malo, namesto da bi gradili na dosežkih prejšnjih generacij, pa čeprav so živeli v drugem in drugačnem sistemu. Ne me basat, da smo živeli v diktaturi, živeli smo v morda edinem socializmu tistega obdobja, ki je ohranil človeški obraz ali vsaj dostojanstvo. Ravno za to je bil v napoto velikim postkolonijalnim imperialističnim silam Vzhoda in predvsem Zahoda, ki so zavzele svet z neoliberalistično politiko postopnega, a vztrajnega izčrpavanja svetovnega prebivalstva na račun peščice premožnih. Zatorej predlagam naslednje: sprejmimo znova dan mladosti v svoje urnike praznovanj in vsaj za hip pustimo mučno zavest o staranju pri miru. Kar ima priti, bo itak prišlo, in ne bo nikogar zaobšlo, pa naj se še tako upiramo temu edinemu in dokončnemu dejstvu. Dan mladosti pa je forever young!!! Živel 25. maj, dan mladosti!
Komentarji