Vero sem že zdavnaj odpisal kot vir česarkoli uporabnega ali smiselnega. Se pa včasih kljub temu rad spustim v razpravo z verniki. Ne pričakujem, da mi bodo dokazali uporabnost in smisel vere, kaj šele da me bodo spreobrnili v vernika. Ne, moj sveti gral, do katerega se skušam dokopati s pomočjo teh razprav, je dojeti, zakaj in kako so ljudje verni. Verska občutja so mi namreč povsem tuja. Znam verjeti, sklepati, predvidevati, domnevati in zaupati, ne znam pa verovati. Nimam potrebe, da bi se taga naučil, si pa želim doumeti, kako ta miselni postopek poteka. Le tako si bom lahko odgovoril na vprašanje, zakaj večina ljudi posveča velik del svojega časa, denarja in truda nečemu, kar se mi zdi v najboljšem primeru odveč, v najslabšem pa grozljivo. Le tako se mi bo vsaj približno sanjalo, zakaj je človeška družba takšna, kakršna je …
Spolna vzgoja je zanič. Tudi pred tretjino stoletja, ko smo je bili nekaj ur deležni jaz in moji sošolci, je bila zanič. Tako takrat kot danes je bilo strokovnjakom in odločevalcem jasno, kaj je z njo narobe. Ni se spremenila … Tako takrat kot danes je bilo učiteljem in staršem jasno, kaj otroke zanima … Še vedno jim nočejo ali ne znajo povedati …
V Frankfurtu so odprli knjižni sejem … in na otvoritvi govorili o vojni … med Izraelom in Palestino. Eni so povedali svoje, Slavoj je povedal svoje, in zdaj iz Frankfurta beremo in poslušamo skoraj samo o tem …
Poteka v Frankfurtu sejem knjig ali sejem vojaške opreme? Kaj ima sejem česarkoli v Frankfurtu opraviti z vojno, ki v času njegovega odprtja poteka na drugi celini? In če že, zakaj prav in samo s to vojno izmed 54, ki se letos odvijajo širom sveta? …
Lahko je pametovati o vojni z domačega kavča … Prav tako smiselno je, kot na kavču pametovati o potezah nogometašev na svetovnem prvenstvu … Nekaj se nam sanja, v resnici pa nimamo pojma, kako je biti tam ter nositi odgovornost za lastno prihodnost in prihodnost države, za katero streljaš in krvaviš …
So bili praljudje ljudje ali živali? Kdaj so nehali biti živali in postali ljudje? Antropologi imajo s tem težave. Kot da je njihov glavni cilj ločiti naše prednike od naših prednikov. Vsaka malo drugače oblikovana prazgodovinska kost je po njihovem znak, da ni pripadala 'pravemu' človeku. A kje postaviti mejo?
Kdaj smo najbolj razgledani? Na dan, ko opravimo zadnji izpit v srednji šoli. Kasneje se lahko naše znanje poglobi, obzorja pa se nezadržno ožijo. Študij ne pomaga; iz nas dela fahidiote. Služba iz nas naredi nekaj-postopkov-idiote. Študija in službe, ki bi nas ohranjala razgledane, ni. Razgledanost v odrasli dobi je izključno na naših ramenih, odvisna od naše radovednosti in časa.
Časi so težki. Človek je človeku volk. Tisti drugi človek je v stiski. Rad bi se pogovoril, a se nima s kom ali se ne zna. Potreboval bi strokovno pomoč. Na recept jo dobi čez nekaj mesecev ali let – ko je že razmesarjen in pogosto v povsem drugi stiski zaradi povsem drugega volka. In ko jo dobi, je to pomoč v obliki tablet. Po njihovi zaslugi otopi, tako da ga ugrizi volkov skoraj ne bolijo več. Lahko pa si takoj iz lastnega žepa plača duševnega terapevta, ki se bo pogovarjal z njim in mu pomagal iz stiske. A ta žep mora biti nadpovprečno globok, sicer nastane stiska zaradi revščine.
»Na tem svetu sem zato, da se prebudim, odprem čakre, osvobodim duha in um, doživim razsvetljenje, se duhovno prečistim in razstrupim, presežem materialno in se odprem božanskemu.« – Družabna omrežja so polna takšnih in podobnih zapisov. Pišejo jih ljudje, ki se večino odraslega življenja poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo točno s tem: s prebujanjem, odpiranjem čaker, osvobajanjem duha in uma, stremljenjem k razsvetljenju, duhovnim prečiščevanjem, razstrupljanjem telesa in podobnimi new age dejavnostmi, ob čemer ostajajo ves čas trdno vpeti v materialno, kajti tečaji so božansko dragi … Iz vrst tečajnikov prestopijo med izvajalce tečajev, iz učencev se povzdignajo med Učitelje. Njihove želje, namere stremljenja in cilji pa ostajajo nespremenjeni – tudi po desetletjih duhovnega 'napredovanja' niso nič bliže cilju, kot so bili na začetku … Kljub temu poučujejo druge o tem, kako se prebuditi, odpreti čakre, osvoboditi duha in um, doživeti razsvetljenje, se duhovno prečistiti in razstrupiti, preseči materialno in se odpreti božanskemu – ter za to računajo … Materialno gor ali dol; račune je treba plačati in od nastavljanja soncu se ne da živeti …
Raje delam z odraslimi kot z otroki s posebnimi izzivi. Pri otrocih bi se dalo narediti marsikaj, kar bi jim olajšalo, polepšalo in izboljšalo življenje. A veš, da starši tega ne delajo in ne bodo delali. Tudi v ustanovah, kamor so mnogi izmed njih zaprti velik del odraščanja in šolanja, teh reči ne delajo, čeprav jih – boleče, a resnično – pogosto naredijo več kot starši, ki imajo otroke doma. Fizioterapij in gibanja, miselnih in ustvarjalnih vzpodbud je premalo in so preveč omejene, da bi otrokom omogočale postati najboljša možna različica sebe. Sam pa v kratko odmerjenem času z njimi tudi ne morem delati čudežev. To boli. Zato raje delam z odraslimi, ki so že 'zafurani'. Njihovih sposobnosti ni več mogoče bistveno izboljšati. Lahko jim pa pomagam izkoristiti te, ki jih imajo. To ne boli, ampak je nekaj najboljšega, kar lahko v življenju počnem …
V šolah slišimo, da sta bila Aristotel in Galilei pametna kot šus. V gostobesednih učbenikih morda zasledimo, da sta obstajala Ibn Rušd (po evropsko Averroes) in Russell (ki sta bila prav tako pametna kot šus). In morda moramo za oceno našteti, na katerih področjih sta bila kot šus pametna Valvasor in Zois. A kako so postali tako pametni? Kako jim je uspelo delovati tako vrhunsko na toliko različnih področjih? In zakaj danes takšnih ljudi ne delajo več? Tega nam pa ne pove nihče …