Bajke in povest o psihoterapiji in evtanaziji

Časi so težki. Človek je človeku volk. Tisti drugi človek je v stiski. Rad bi se pogovoril, a se nima s kom ali se ne zna. Potreboval bi strokovno pomoč. Na recept jo dobi čez nekaj mesecev ali let – ko je že razmesarjen in pogosto v povsem drugi stiski zaradi povsem drugega volka. In ko jo dobi, je to pomoč v obliki tablet. Po njihovi zaslugi otopi, tako da ga ugrizi volkov skoraj ne bolijo več. Lahko pa si takoj iz lastnega žepa plača duševnega terapevta, ki se bo pogovarjal z njim in mu pomagal iz stiske. A ta žep mora biti nadpovprečno globok, sicer nastane stiska zaradi revščine.

Klinični psihologi in psihiatri vztrajajo, da so po zaslugi devetletnega izobraževanja edini primerni strokovnjaki za celjenje duše. Vse, kar je manj, naj bi bilo premalo. In vsi svetovno uveljavljeni psihoterapevtski postopki, ki so jih oni v tem študijskem maratonu s plašnicami na očeh prešpricali, naj bi bili šarlatanstvo. Briga jih, da jih je premalo. Ljudje v težavah naj pridejo k njim ali pa naj s težavami crknejo!

A kakšni strokovnjaki so oni? Med študijem sem imel dva predavatelja psihologije: nekega kliničnega psihologa in psihiatra Gorazda Mrevljeta. Psihologija I. in II. nista bila pomembna predmeta, in temu primerna so bila tudi njuna predavanja; enkrat tedensko sta prihajala predavat izključno zaradi denarja.

G. Mrevljetu se niti na izpit ni ljubilo priti, zato je vse študente mojega letnika naročil v svoji ordinaciji na drugem koncu mesta. Izpitno temo – evtanazijo – je določil zadnjo uro predavanj; predtem o njej nismo spregovorili niti besede. Tisti bolj študiozni smo odprli kak leksikon ali enciklopedijo, ostali nič; internet je bil takrat še v povojih.

Med sprehodom na izpit smo se pogovarjali. Jaz sem bil odločno za, bodoči slovenski premier in obrambni minister je bil odločno proti, ostali pa so se medlo nagibali v eno ali drugo stran ali bili brez mnenja. V ordinaciji smo posedli v krog. Vsak je povedal svoje mnenje ali da je brez njega, in to je bilo dovolj za oceno, kajti marsikdo do konca izpita ni več odprl ust. Nato je veliki psihiater odprl prostor za razpravo med tistimi, ki smo hoteli razpravljati. Ni bil nevtralen; vešče, sprva neopazno, nato pa vedno bolj izrazito, je vzpodbujal nasprotnike in pridigal zagovornikom evtanazije. Spreobrnil je vse razen mene, ki sem še naprej vztrajno izpodbijal njegove protiizgovore. To ga je tako razjezilo, da me je pričel zmerjati: da sem povsem brezsrčen, brez spoštovanja do umrlih in do staršev, katerih ostanke bi najbrž odvrgel kar v smetnjak. Na koncu nam je vsem v indeks vpisal desetice, in izpit je bil zaključen. Dosegel pa je, da so me sošolci nazaj grede gledali postrani, kot da sem priznal, da sem okužen z AIDS-om.

A tako ravna strokovnjak? Je to univerzitetni nivo predavanj in izpitov? Je to strokoven odziv na drugačno mnenje? … Sam bi na podlagi osebnih izkušenj s tem strokovnjakom za psihoterapijo vsakomur toplo odsvetoval, da pred njim izlije svoje čustvene, miselne in razpoloženjske težave. Še tega mu ne bi zaupal, kako sem se imel na dopustu. In prepričan sem, da bi večini ljudi dosti bolje dela pijača s prijatelji kot draga strokovna ura pri tem dolgoletno izšolanem gospodu.

Za delo z ljudmi si ali nisi. Če si, ti je vsaka izobrazba, ki te uči pravilnih in učinkovitih postopkov, silno v pomoč. Če nisi, ti nobena izobrazba ne pomaga, da bi postal. Navsezadnje šteje Človek na drugi strani, ne Papir.

Kar je ta človek takrat počel z gručico študentov, zdravniki in svečeniki ves čas počnejo z vsemi nami.

Trdijo, da se lahko človek, ki je na smrt bolan in trpi neznosne muke, ubije sam. Kljub temu, da jih je Janko Pleterski postavil na laž, vztrajajo, da lahko človek v takšnem stanju izvede samomor, ne da bi mu skušali 'strokovnjaki' to na vsak način preprečiti. Trdijo, da nihče, ki je na smrt bolan in trpi neznosne muke, noče umreti. Kljub temu, da jih je Alenka Čurin Janžekovič postavila na laž, vztrajajo, da v svojih dolgoletnih praksah takšnega človeka še niso srečali. Srh me spreletava ob misli, kako so se vedli do vseh tistih, ki so jih srečali. So jih preslišali? So jim solili pamet? Ali so jih ozmerjali, da niso pri sebi in da blodijo? … In zakaj lažejo: da uveljavijo svoj prav, čeprav vedo, da nimajo prav?

Drugi izgovor zagovornikov evtanazije so zlorabe. Ti ljudje sploh ne vidijo evtanazije kot orodja za pomoč določenim ljudem v določeni stiski, ampak samo možnosti zlorab. Očitno so prepričani, da je Slovenija polna ljudi, ki bi se radi znebili starih in invalidnih ali zgolj nekoliko samosvojih družinskih članov. Po njihovem mnenju očitno samo čakajo, da se sprejme zakon o evtanaziji, da bodo lahko svojce spehali v roke zakonitih morilcev, ki jim bodo po kratkem postopku globoko v grlo zatlačili ubijalsko tabletko.

Od kod njihov strah pred zlorabami? Zakaj imajo tako neznosno slabo mnenje o ljudeh?

Klinični psihologi in psihiatri pri svojem delu prav gotovo naletijo na srhljive primerke družin. Mnogi ljudje, ki jih obravnavajo, imajo družinske člane, ki so jih spravili v stisko in jih držijo v stiski. Najbrž ni redko, da je obravnavana oseba še najbolj priseben družinski član, ker se vsaj zaveda, da družinski odnosi in lastno ravnanje niso v redu …

Duhovniki pa se čudnih družinskih zgodb naposlušajo pri spovedih. Tudi oni se ne ukvarjajo s tem, kar je v medčloveških odnosih dobrega, zdravega, prijetnega, vzpodbudnega, povezovalnega, ljubečega in izpolnjujočega. Zanima jih izključno, kaj so ljudje počeli slabega, bolnega, neprijetnega, zaničevalnega, razdiralnega, sovražnega in uničujočega.

Delovne izkušnje teh ljudi pač ne bi smele biti merilo za sprejemanje zakonov. Še zdaleč nismo tako grozna skupnost, kot oni mislijo, da smo. Morda pa bi kliničnim psihologom, psihiatrom in drugim zdravnikom, ki delajo z umirajočimi, dobro delo, če bi se šli spovedat zaradi lastnega napuha, sebičnosti, odrekanja pomoči in laganja o neobstoječih pacientih, ki si želijo smrti. Duhovnikom pa bi dobro del pogovor s psihologi ali psihiatri o celibatu, lastnem odnosu do spolnih zlorab v cerkvi in njenega odziva, pa tudi o trdnosti lastne vere v boga in posmrtno življenje. Naj se ukvarjajo s svojimi težavami in pustijo na smrt bolnim umreti, ko to želijo sami – in ne, ko to želijo svojci ali ko se za konec njihovih muk odločijo bogovi v belem in jih ubijejo s paliativno sedacijo!

Dosedanje kolumne Gregorja Hrovatina po poglavjih

POGLAVJA

DIKTATURA VEČINE (30): Narodnozabavna telenovela (4);

GOSPODARSTVO: Domače (10), Svetovno (17), Delovni čas (11), Gospodarska rast (8);

LJUDJE S POSEBNIMI IZZIVI: Oni (11), Ljudje okoli njih (18);

MODROVANJE (26): Koronavirus (8);

NASILJE (6): Spolno (20), Družbeno (32), Službeno (5), Vojna (21);

NEDELUJOČA DRUŽBA (32);

NEPREMOSTLJIVE RAZLIKE (24): Vera (26);

ŠPORT (9);

UMETNOST (17): Glasba (3), Književnost (15), Uprizoritve (3), Presoje ustvarjalcev in umetniških del (23), Kratke zgodbe (11);

VLADANJE: Kaj je (39), Kaj bi lahko bilo (28);