Zakaj nismo postali druga Švica (Zablode Vesne V. Godina II)

Knjiga Zablode postsocializma je kmalu po izidu postala uspešnica. Bržkone zaradi razvpite piske, obetajočega naslova ter vznemirljivih povzetkov in obetajočih ocen, ki so jih spisali novinarji. Veliko ljudi je knjigo kupilo. Koliko ljudi jo je tudi prebralo?

Za razliko od Zablod feminizma, o katerih sem že pisal, Zablode postsocializma prinašajo dve res vrhunski poglavji. Če bi ju prebrali vsi, ki imajo knjigo doma, bi vsaj nekateri o slovenstvu, evropejstvu, družbi in zgodovini pričeli razmišljati drugače. Na srednji rok bi to moralo vplivati na razvoj slovenskega družboslovja, na novinarske prispevke ter na naše umevanje sebe in sveta, v katerem živimo.

Prvo nujno poglavje je: Živeti v preteklosti ali »Slovenci živimo z glavo v preteklosti« (str. 18-35). To poglavje izvrstno (bolje od moje tozadevne kolumne) pojasnjuje, kaj je narobe z razsvetljenstvom, kakšno razdejanje je povzročilo in ga še povzroča širom sveta ter kako trdovratno opredeljuje in usmerja mišljenje šolanih ljudi. Če bi Godina napisala knjigo »Zablode razsvetljenstva« na ravni obeh nujnih poglavij ter z njo vzpodbudila strokovno in javno razpravo, bi bila to ena temeljnih knjig zahodne družbe, po kateri družboslovje nikoli več ne bi bilo enako kot prej …

Drugo nujno poglavje – Slovenska zgodba, prvič: o odsotnosti socialnozgodovinskih pogojev za razvoj kapitalizma zahodnega tipa (str 182-255) – pa je vpogled v vsakdanje življenje tukajšnjih prebivalcev od časov priseljevanja do konca fevdalizma leta 1848. Ne ukvarja se z vladarji, vojnami, znamenitimi osebnostmi, tehnološkimi, umetniškimi in znanstvenimi dosežki, ampak z ureditvijo družbe, odnosi med ljudmi, načinom življenja, dobrobitmi in tegobami večinskega prebivalstva, torej tlačanov. Ti ljudje so naši predniki in to poglavje je naša zgodovina, o kateri smo v šolah slišali bore malo … Stoletja se potek življenja vnukinj in vnukov skoraj ni razlikoval od poteka življenja babic in dedkov. Po letu 1848 pa se je začel nenehen 'razvoj', ki so ga prekinjale in na novo poganjale redne krize. Vzpone in padce so doživljali posamezniki, družine, naselja, pokrajine in države. Razsvetljenski kapitalizem je prinesel napredek, ta napredek pa težave, s katerimi so se borili vrstniki Ivana Cankarja, Karla Destovnika in se še vedno borijo vrstniki Nike Kovač …

Naš duhovni ustroj naj bi po Godninem mnenju ostal na ravni teh tlačanov – v svetu, kjer je vse jasno in se nič ne spreminja. Obdobje med letoma 1945 in 1991 naj bi mu ustrezalo. Obdobje po tem ne. Obdobje med letoma 1848 in 1945 pa Godina povsem zanemari. Teh 97 let surovega kapitalizma, industrializacije in pomeščanjanja naj bi naši predniki duhovno malodane preskočili in se leta 1945 ponovno znašli v družbeni ureditvi, ki na ravni družbenih odnosov ni bistveno odstopala od domačega jim tlačanstva. Le koliko Slovencev, ki so se rodili kot tlačani in umrli kot partijci, je naštela Godina, da tako samozavestno govori o kontinuiteti? Morda pa si ni prislužila nobene bralne značke, ker ni brala vse tiste množice zamorjenih pisateljev in jetičnih pesnikov, ki so podrobno popisali, kako je predvojni kapitalizem uničeval družbo, ljudi pa preganjal v tujino, jih utapljal v vinu ali pehal v prezgodnje grobove …

Ne, tu se je treba skregati z njo! Slovenci – in veliko drugih Slovanov, ki naj bi trpeli za boleznijo neuspešnega prehoda v kapitalistično ureditev – nismo neka zaostala železnodobna ljudstva, ki bi do leta 1991 živela v plemenskih skupnostih, ampak nas je industrializacija že zdavnaj uspešno razbila, razstavila in na novo sestavila po svojih željah. Komunizem je bil odziv na kapitalizem, njegova posledica, ne pa poskus vračanja predindustrijskih odnosov v svet rudnikov, strojev, mest in tovarn. Leto 1991 je dočakalo na desettisoče Slovencev in na milijone Slovanov, ki so se jim v mladih letih na hrbtih ukrivljale težke tirnice kapitalizma. Za neuspeh postsocialističnega komunizma torej ne moremo kriviti pomanjkanja kapitalistične izkušnje. Kvečjemu lahko za uspeh komunizma krivimo bogastvo teh izkušenj …

Bolj pomembno vprašanje od: »Zakaj nam ni uspelo?« je: »Zakaj Zahodnjakom je uspelo?« Da bi lahko nanj odgovorili, pa se moramo prej nujno vprašati: »Kaj jim je uspelo?« in »Ali jim je res uspelo?« …

Tudi zahodnoevropske družbe so bile nekoč plemenske in tlačanske, le da njih po glavi ni udarila šele industrijska revolucija, ampak že kolonizacija. Ta je – začenši s križarskimi vojnami – nekaterim skupinam ljudi omogočila neverjetno bogastvo. To bogastvo so morale braniti, kajti druge skupine so se ga skušale polastiti. Zahodnoevropske družbe so se stoletja spopadale ne le zaradi nasledstva prestolov in prestoličev, ampak tudi zaradi čezmorskih ozemelj. S tamkajšnjimi prihodki pa so plačevale krvave verske vojne doma, ki so opustošile cele pokrajine in so se končale 'po naravni poti' – ko ni bilo ničesar več, kar bi se še dalo uničiti, in nikogar, ki bi bil sposoben uničevanja …

In nato je prišla industrija – v družbo, ki je ni bilo več. Domorodcem, ki niso mogli kmetovati, ker so bila polja požgana, sadovnjaki posekani, živina pa pojedena, je omogočila zaslužek, s katerim so si kupili hrano iz kolonij. Preostalim kmetom je omogočila, da so z manj rokami pridelali hrano za več ljudi. Pusto-lovcem, ki so na drugih celinah uničevali tamkajšnje družbe in civilizacije ter na ruševinah gradili svoje, je nudila orožje, stroje in gradivo. Trgovcem in tovarnarjem pa je omogočala, da so oboje oskrbovali in pri tem mastno služili. To je zahodnoevropski uspeh. Bogastvo Zahodne Evrope je premo sorazmerno z revščino v 'bivših' kolonijah. Vzhodnoevropejci pa – z izjemo Rusov – v teh opustošenjih ostalega sveta nismo tako dejavno sodelovali. Zato smo revni, ne zato, ker bi bili družbeno zaostali ter zato slabši izvajalci in uporabniki kapitalizma …

Verniki kapitalizma trdijo, da nam ni uspelo, ker nismo dovolj dosledno uvajali kapitalizma. Godina trdi, da nam ni uspelo kljub temu, da smo dosledno uvajali kapitalizem. Nič od tega ni res. Postosocialističnim družbam je kapitalizem uspel, ker smo ga skrajno dosledno uvajali. Pozasebili smo vse, kar se je pozasebiti dalo. Še dandanes, ko so posledice tega početja jasne in vsem na očeh, se kapitalisti trudijo polastiti preostankov družbenega premoženja, vladarji jim pri tem pomagajo, velik del ljudstva pa to plenjenje podpira. Težko bi bili še bolj kapitalistični, kot smo … A po drugi strani nekaterih ključnih sestavin kapitalizma nismo uvedli. Vrhunsko izšolani, dobro plačani in spočiti delavci na zahtevnih delovnih mestih so v Vzhodni Evropi izjema, v Zahodni pa pravilo. In težko me bo Godina prepričala, da so za to krivi ostanki plemenske družbe ali tlačanske miselnosti. Tlačani – razen morda v času setve in žetve – niso delali toliko, kot dela povprečen vzhodnoevropski delavec. Poleg tega so tlačani večino dela opravili zase, kapitalistični delavci pa lahko imajo zasebne opravke izključno v prostem času, od katerega so odšteli dolge vožnje na delo in nazaj.

Če bi dosledno uvažali sestavine kapitalizma, bi uvozili tudi večjo samostojnost šol in učiteljev. In ko bi se študentje vpisali na to ali ono univerzo, bi na eni ali večih vključenih fakultetah obiskovali predavanja in vaje po lastni izbiri. Noben profesor ne bi mogel samovoljno ovirati študentov pri napredovanju. Če bi jih dosledno metal na izpitih, bi opravili kak drug izpit pri kom drugem, in kljub temu postali npr. antropologi. Vsak antropolog bi tako imel edinstven krog strokovnih tovarišev in lasten nabor znanj, ker bi obiskoval različne predmete. Zdaj pa smo vsi diplomiranci kloni drug drugega po kalupu najbolj sitnih profesorjev. Godina bi bila na univerzi po zahodnoevropskem vzoru težko boljša predavateljica, kot je, ker je odlična. Toda, a bi bila bolj ali manj dostojna ocenjevalka znanja? In ali bi lahko tako vztrajno blodila o lenobi, neumnosti in permisivnovzgojenosti študentov? …

Izvirni zahodnoevropski kapitalizem te izčrpa dostojno. Postsocialistični te izžame grobo. Kolonizacijski pa te ubije neopazno. Zabloda je vsak kapitalizem, ne le postsocialistični …

Dosedanje kolumne Gregorja Hrovatina po poglavjih

POGLAVJA

DIKTATURA VEČINE (28): Narodnozabavna telenovela (4);

GOSPODARSTVO: Domače (9), Svetovno (17), Delovni čas (11), Gospodarska rast (8);

LJUDJE S POSEBNIMI IZZIVI: Oni (11), Ljudje okoli njih (16);

MODROVANJE (26): Koronavirus (8);

NASILJE (6): Spolno (20), Družbeno (32), Službeno (5), Vojna (21);

NEDELUJOČA DRUŽBA (32);

NEPREMOSTLJIVE RAZLIKE (24): Vera (26);

ŠPORT (9);

UMETNOST (17): Glasba (3), Književnost (15), Uprizoritve (3), Presoje ustvarjalcev in umetniških del (23), Kratke zgodbe (10);

VLADANJE: Kaj je (39), Kaj bi lahko bilo (28);