Malokaj me gane, malokaj mi orosi oči,
a ko sprosti se kobra, ki jo cerebralec ima namesto roke,
ko s prsti, ki ne služijo ničemur, skoraj bi lahko igral klavir,
komolec pa se stegne kakor muca, samo da ne prede –
takrat, ko razgibovalci krčem cerebralcev vdihnejo življenje,
sem priča čudežem in čarovnijam. Ne, to ni bajka, to je res –
to so trenutki, ko sem živ, mi je lepo …
o
Zdravniki so mesarji, mehaniki in Baltazarji:
telo je zanje truplo – če miga, ga uspavajo, če misli, ga omamijo;
telo je stroj – pokvarjeno zamenjajo; petrijevka – kjer igrajo se boga.
Zdravnikov ne zanima vse, le to in ono;
samo da kos mesa, ki ga poznajo bolje od lastnika, dela po pravilih:
sam, še raje pa z dodatkom plastike, železa in predvsem tablet …
o
Maser pa ni mesar, razgibovalec ni mehanik.
Mnogi so res grobi, ker mislijo, da ni dovolj, če ne boli in škrta;
zdravstvo je pač vera, da pomaga le, kar spremeni, ne kar ne gre čez mejo.
V resnici pa udobna sila meje ne podre, ampak premakne –
to hitro ugotovi, kdor gnete, premetava tudi s srcem, ne samo z rokami.
Domet grobijanov je le to, da kobre zgrabi krč, če gibanje omeniš …
Crkljanje, ko za njim je znanje – to je vrt, kjer čudeži cvetijo …
o
Crkljač poklicni, srčni, dela z živim bitjem,
ki mu po žilah teče kri in diha,
ki je pri sebi in ki se na vse odziva;
crkljač pa vse zazna in se prilagodi.
Vsaka obravnava je drugačna:
crkljave roke vodi, kdor je z njimi voden.
Masaža, razgibavanje sta pesmi, njun obdelovanec je občinstvo;
skupaj so koncert brez glasbe, zgodba brez besed, obred brez vere …
Sam po sebi ni odnos zdravilo proti krčem, gnetenje pa komajda;
skupaj pa lahko rodita čudež …
o
… Čudež, ki je drag.
Zakaj država raje za tablete proti krčem, bolečinam da –
še dražje in s stranskimi učinki, ki počasi vodijo v grob?
Zakaj po njenem ni v crkljanju invalidov haska
in ga pri polnoletnih skoraj opusti?
Ker ni napredka – takšna je razlaga. Samo napredek šteje:
dokler crkljanec napreduje, ga crkljamo, potem pa naj zakrkne, koga briga;
samo da je uspeh države na papirjih (dali smo jih iz plenic, na noge …).
Ohranitev stanja ni na njenem spisku; težko se je hvaliti z njo;
kaj šele propada upočasnitev; ne gre je meriti in še turobno je …
Država raje vse to prepusti tabletam – dražjim, s stranskimi učinki
in brez čudežev …
o
Koliko čudežev bi se zvrstilo,
če bi masaža in razgibavanje bila obvezni predmet v šoli?
Vežba drobnih gibov in velikih in moči in nežnosti, občutka, ritma,
odnosi med sošolci – dobri – bi se okrepili,
počutje boljše bi bilo in gibanje pravilno, širši bil razpon bi gibov,
zato poškodbe manj številne, blažje in okrevanje hitrejše.
Znanje bi učenci nesli v življenje, k babicam in dedkom, komurkoli,
bolje bi opazovali sebe, se popravljali, se gibali, ker bi bilo prijetno;
križ, kolki in kolena bi boleli manj; na stara leta bi jih malokdo zamenjal …
o
Bili bi čudeži: brezplačni, brez učinkov stranskih, bilo bi jih dovolj za vse:
za takšne s kobrami namesto rok na vsakih nekaj dni in vse življenje;
za ohranitev stanja in propada upočasnitev.
Čudežev bi imeli dobesedno polne roke …