Gregor Hrovatin

Pred štirimi leti sem napisal kolumno Delo osvobaja, ki letos iz meni neznanega razloga kraljuje na lestvici priljubljenih portala Za-misli. Čudna so pota internetova … Tudi tokratno »Delo osvobaja« ne govori o Auschwitzu, ampak o začetku poti, ki je človeštvo privedla do izgradnje in zagona tega 'orodja' …

Nekoč smo bili opice. Še vedno smo, a se delamo, da smo nekaj boljšega. Po svoje smo. Če izvzamemo bližnje sorodnike v živalskih vrtovih, laboratorijih, domačih kletkah in drugih zaporih za živali, smo edina vrsta opic, ki se je uspela razširiti po vsem svetu. Tako po številu kot po skupni masi nas je več kot vseh ostalih opic skupaj. Zgodba o uspehu? Kot vedno bolj spoznavamo, prej zgodba o propadu, v katerem se nam bo poleg nič dolžnih in nič krivih soopic pridružil še marsikdo (v človeščini »marsikaj«) …

Smo torej zavozili že na samem začetku, ko smo nehali spolno občevati s pripadniki sosednjih plemen (v človeščini »krdel«), iz katerih so se kasneje razvili šimpanzi in bonobi, ki so še danes povsem dostojne opice? Kaj se je odtlej dogajalo z nami, da smo postali tako krute in pogubonosne opice, svojim kosmatejšim in manj lasatim sorodnikom v neizmerno sramoto?

Kaj določa razvoj vrste? Lastnosti osebkov, ki ustvarjajo plodne potomce. Da jim to uspe, morajo najprej kaj pojesti. »Kaj jesti in česa ne?« »Kako priti do tega?« »Ali to prebavljam?« – To so pomembna vprašanja. Vsak osebek si jih mora postaviti in nanja odgovoriti. Temu služijo možgani … Služijo tudi izogibanju težavam oziroma presoji, kdaj se jim splača ne izogniti. »Boj, beg ali zmerna brezbrižnost?« Nismo samo mi misleci. Če damo ob stran živila, ki so na voljo, in dejstvo, da mora telo čim bolje prestati poškodbe in bolezni, je skoraj vse ostalo odvisno od možganov. »Naj seksam z nasilnim, prijaznim ali lepim?« »Naj jo tepem, naj se tepem zanjo, naj bom pozoren ali naj se afnam okoli nje?« …

Kar zagotovi več potomcev, se skozi več rodov v precejšnji meri prenese nanje. Če si imel dober želodec in si lahko jedel evkaliptusove liste, so tvoji potomci sčasoma postali koale. Če si imel raje bolj užitno hrano, čeprav se je bilo treba z njo tepsti, so tvoji potomci muce. Ti je morda teknilo grenko ščavje, ki ga ni treba tepsti, ter si rad skakal po skalah in sokrajanom stiskal čelne udarce, namesto da bi jih grizel? Najverjetneje si prastarš kozam. Če si raje skakal z drevesa na drevo in na vsakem jedel kaj drugega, so nekateri tvoji potomci skakali še dlje, drugi so bili lažji, tretjim se je zlahka nategnila koža, četrtim je zrastlo daljše perje in po mnogih rodovih so postali albatrosi, ki niti ne znajo več udobno pristati …

Neka opica se je odločila metati kamne, vihteti palice in se igrati z ognjem. Njeni potomci smo postali mi. Počnemo lahko skoraj vse, kar počnejo druge živali, in nekaj malega reči, ki jih ne more nobena od njih. Malokatera žival živi nekje, kamor ne moremo priti, ob tem pa lahko pridemo marsikam, kamor nobena žival ne more …

… A za vse to potrebujemo sodobne različice kamnov, palic in ognja, ki jih moramo tovoriti s seboj. Goli in bosi se lahko zgolj sončimo in delamo potomce. Živali hodijo brez čevljev in spijo brez odeje. Krenejo lahko kadarkoli, ne da bi si morale oprtati culo. Orodje, ki ga potrebujejo, je del njihovih teles. Ne rabijo ga izdelati, kupiti in na njem se ne nabira prah. Namesto kamnov imajo zobe, kremplje in pljunke. Namesto palic imajo kljune, rilce in repe. Namesto ognja imajo dobro prebavo surove hrane, tople kožuhe in odpornost na hlad … Ne morejo iti kamorkoli, gredo pa lahko, kamor hočejo – če jim ne postavimo ograje

A ograje smo postavili predvsem sebi. Povprečen medved v življenju prepotuje večji kos sveta kot povprečen človek. Mi moramo v šolo in službo, imamo obveznosti … Nekateri občasno potujemo, a smo v manjšini. Povprečna ptica selivka prekaša povprečnega popotnika. A njena šola je letenje, njena služba, da nauči leteti potomce, njena obveznost, da gre dvakrat na leto na veliko potovanje …

Ne, uporaba kamnov, palic in ognja – delo rok – nas ni osvobodilo. Šimpanzi in bonobi, ki niso v naših kletkah, so bolj svobodni … Zavozili smo!

Smo zato jezni na ves svet in ga skušamo uničiti – zgolj iz zavisti do vseh teh čudovitih bitij, ki se svobodno gibljejo po njem? …

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži