Zakaj otroci ne berejo

Krivi so računalniki, telefoni, internet, filmi, igrice in družabna omrežja. Res je, ampak krivi so drugače, kot mislimo …

Sam sem celotno šolanje odtrpel v obdobju, ko je bilo podatkov malo. Tisti, ki so nam bili na voljo, so bili v glavah pametnih ljudi in v knjigah. Dokumentarci na šestih televizijskih in ducatu radijskih postaj so bili bolj posladki kot glavne jedi.

Iskanje v knjigah je zahtevalo kup veščin, ki si jih lahko razvil samo z vajo. Iz naslova si moral razbrati, ali je knjigo vredno vzeti s police in odpreti. Nato si ugibal, ali tudi naslovi poglavij v kazalu obetajo, da boš našel, kar iščeš, ali pa se knjiga tvoje snovi loteva na način, ki ti trenutno ne ustreza. Naslove, ki si jih na hitro preletel, si moral prav tako hitro razumeti, da si odbral poglavja, ki so verjetno skrivala, kar si želel odkriti. Nekatera teh poglavij so bila obširnejša od tvojih potreb, zato si jih preletaval s pogledom, dokler nisi našel razdelka, ki te je zanimal. Šele takrat si začel zares brati.

Včasih si ugotovil, da piše le to, kar že veš. Drugič je bilo slabo napisano in si spet preklopil v preletavanje s pogledom in iskanje zlatih zrn; lahko tudi zaman. Če si naletel na zrna, si si jih izpisal. Če si naletel na zlato žilo, si si jo zabeležil in/ali zapomnil.

Danes so zlate žile vsega sveta oddaljene nekaj klikov. Veliko jih je, slikovite so, izčrpne, strežejo tudi z najnovejšimi spoznanji in se navezujejo druga na drugo. Lahko jih beremo, gledamo in poslušamo. Tudi pametni ljudje z vsega sveta so oddaljeni nekaj klikov; ni nam treba spraševati po njihovih naslovih, jim zvoniti na vratih in jih prositi, naj nam namenijo košček svojega dragocenega časa. Če nam ne zadoščajo njihove objave, posnetki, intervjuji in drugo, jim pišemo, jih pokličemo, in če se odzovejo, so nam ta košček namenili. Skoraj ničesar si nam ni treba zapomniti. Vedno manj si moramo shraniti. Potrebujemo predvsem veščino, kje in kako (ponovno) najti.

Tega ni bilo nikoli prej. Podatkov je bilo vedno malo, bili so težko dostopni in zastareli. V povprečju nisi bili nič bolj pravilni kot danes, le da jih danes dosti lažje razkrinkamo. Kar ni bilo v glavi, je bilo v knjigah. Če je knjižnica pogorela, če jo je poplavilo ali si moral oditi brez nje, ti je ostalo le, kar si imel v glavi.

Večina človeštva je večino zgodovine preživelo, ne da bi prišlo v stik z eno samo knjigo. Kjer so knjige bile, so se z njimi pečali predvsem svečeniki, učitelji in pisarji. Zgodbe in znanje so se prenašali ustno. Tudi knjige, ki so našle pot med 'navadne' ljudi, je nekdo 'nenavaden' bral naglas. Slišano je veljalo razumeti in si zapomniti.

Knjige za množice so se v Evropi pojavile šele po izumu tiska sredi 15. stoletja. A 'množici' knjig in beročih sta šteli le nekaj sto tisoč primerkov. Časopisi so se pojavili v začetku 17. stoletja. Preden je branje postalo kolikor toliko množično, pa je morala večina držav uvesti obvezno osnovno šolanje, kar se je zgodilo šele proti koncu 19. stoletja. Ja, naši najznamenitejši pridigarji, pesniki, pisatelji in dramatiki so pred obdobjem moderne svoje knjige pisali za premožne sladokusce, ki so jih – ali tudi ne – brali drugim. Kmetijske in rokodelske novice je v svojem času več ljudi poslušalo kot bralo (kar je bilo morda bolje kot danes, ko časopisov nihče ne posluša in skoraj nihče ne bere). Nekaj domov je premoglo kuharski in poljedelski priročnik, pratiko, Sveto pismo, kakšen molitvenik in pesmarico, ki so jih sami prebirali, in to je bilo to.

Knjige za osebno rabo, tiho branje, domače knjižnice pripadnikov srednjega razreda in otroški knjižni kotički so mlajši od najstarejše živeče Slovenke. Priljubljenost branja je dosegla vrhunec po 2. svetovni vojni. Maloštevilne, a močne založbe so načrtno ustvarile in vzdrževale ugodno okolje za nastajanje vrhunskih izvirnih domačih del. Kakovostni prevodi leposlovja, cenovno dostopni leksikoni in enciklopedije pa so bili naša okna v svet, v preteklost in v možno prihodnost. S knjigami smo tešili svojo radovednost, širili znanje in razumevanje. Vanje smo se umikali ali se o njih pogovarjali in tako iskali somišljenike – ki jih nikoli ni bilo več kot nekaj odstotkov prebivalstva …

Nato so prišli računalniki, telefoni, internet, filmi, igrice in družabna omrežja. Zakaj bi brali enciklopedije, če lahko gledamo dokumentarce? Zakaj bi brali leposlovje, če lahko gledamo filme? Zakaj bi brali učbenike, če nam internet vse to veliko bolje pokaže in pojasni? …

Zakaj bi pisali 'uspešnice' za nekaj tisoč bralcev in bili revni, če lahko za spodoben denar pišemo programe, ki berejo že napisane knjige in stotisočem šolarjev postrežejo s podatki, odlomki in povzetki? Ko najboljši pisci ne postajajo več pisatelji, najboljši bralci zgodb pač ne iščejo več v knjigah …

Dosedanje kolumne Gregorja Hrovatina po poglavjih

POGLAVJA

DIKTATURA VEČINE (30): Narodnozabavna telenovela (4);

GOSPODARSTVO: Domače (11), Svetovno (17), Delovni čas (11), Gospodarska rast (8);

LJUDJE S POSEBNIMI IZZIVI: Oni (11), Ljudje okoli njih (18);

MODROVANJE (27): Koronavirus (8);

NASILJE (6): Spolno (20), Družbeno (32), Službeno (5), Vojna (22);

NEDELUJOČA DRUŽBA (34);

NEPREMOSTLJIVE RAZLIKE (24): Vera (27);

ŠPORT (9);

UMETNOST (17): Glasba (3), Književnost (16), Uprizoritve (3), Presoje ustvarjalcev in umetniških del (23), Kratke zgodbe (12);

VLADANJE: Kaj je (39), Kaj bi lahko bilo (28);