Kako beležiti delovni čas: učbenik za osnovno šolo

»Kako beležiti delovni čas za poklic x, ki ima naslednje značilnosti …?« je naloga iz računstva in logike za učence nižjih razredov osnovne šole. Ne glede na “značilnosti” bi jo rešili brez težav. Tega pa žal ne moremo reči za učitelje. Nedavno sem razpravljal z učiteljico, ki je zatrjevala, da tozadevno beleženje pri njenem delu ne pride v poštev, ker opravi kup dela, ki ga ni v razvidu njenih del in nalog, ki ga nihče ne beleži in tudi ne plača, čeprav gre pogosto za nadure. Sočasno se je torej repenčila čez svoje delo, ki ni ustrezno beleženo in ovrednoteno, ter čez uredbo, ki bo to stanje vsaj izboljšala, če že ne popravila. Razumi, kdor more! …

Rešimo torej nalogo: »Kako beležiti delovni čas za poklic učitelj_ica, ki ima naslednje značilnosti: pouk, priprave, uradniški posli, ocenjevanje, priprave in izvedba športnih in kulturnih dni, prireditev, krožkov, šole v naravi, roditeljski, delovni in sestanki aktiva, izobraževanja in priprava učilnice (to zadnje je 'moja' učiteljica izrecno izpostavila kot primer nebeleženega in neplačanega učiteljevega dela, težkega nekaj deset ur na leto) …?« Odgovor: »Ob pričetku opravljanja kateregakoli službenega opravila zabeležim čas 1! Ko je delo opravljeno, zabeležim čas 2! Izračunam “čas 2 – čas 1”! Ure, opravljene v posebnih pogojih dela (nočno, nedeljsko, izmensko, praznično, v deljenem delovnem času ipdb.), ter v neenakomerno razporejenem ali v začasno prerazporejenem delovnem času, vpišem v posebna okenca! Ob koncu tedna, meseca in leta seštejem opravljene ure!«

Skratka: delo za službo opravljaš v času, ko delaš za službo. Če te šef kliče v nedeljo ob 2. uri zjutraj, gre za nočno in nedeljsko delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, ki traja od trenutka, ko te klic zbudi, do trenutka, ko po izvedenem opravilu zaspiš nazaj, ker se v tem času prav gotovo ukvarjaš skoraj izključno z blesavim šefom in s svojo prekleto službo.

Kadar delodajalci in delavci tulijo v isti rog, da jim država dela krivico, nekdo od teh treh močno tolče mimo. Težko je verjeti delodajalcem, da bodo podjetja bankrotirala zaradi še enega papirja, ki ga je treba izpolniti … Ali bo država po zaslugi teh papirjev poskrbela za boljše in pravičnejše delovne razmere, je odvisno od kupa ljudi in dejavnikov. Namen je. Bomo videli … Nazadnje pa so tu še ustne in pisne izjave delavcev, ki prav tekmujejo med seboj, kdo ima bolj nemogoče in hkrati nemerljive delovne razmere. Zame ni dvoma, kdo si v tej vojni za delovni čas zasluži zlato medaljo za neumnost …

Na facebooku sem se vključil v eno od mnogih tozadevnih razprav: »Zakaj pa ne bi tudi s.p.-ji štempljali samih sebe? Tudi oni morajo imeti dolžnost zagotavljati si delovne razmere skladne z zakonodajo o delovnih razmerjih.« Neka samozaposlena oseba mi je skoraj digitalno izpraskala oči: »wtf? Če delam sama zase in sama tudi plačujem vse prispevke ga ni razloga pod soncem da kdorkoli kontrolira kdaj in koliko delam. Lahko delam 23 ur na dan ali pol ure, se popolnoma nikogar ne tiče. Če bom zbolela zaradi preveč ali neprimernega dela itak nimam plačane bolniške, če ne bom delala dovolj da zaslužim bom mogla zapreti SP. Prosim podajte zdaj en razlog, zakaj bi nekdo ki dela zase sam (ne govorim o SPjih ki imajo zaposlene ljudi) in izpolnjuje vse svoje dolžnosti do države, mogel voditi evidenco svojih delovnih ur?« Odvrnil sem ji: »Ja, tudi bolniška je problem in vse ostalo, v čemer ste s.p.-jevci v slabšem položaju kot delavci v običajnem delovnem razmerju. Moje mnenje je, da bi bilo edino pravilno, da bi vsi delavci, 'navadni', s.p.-jevci, pogodbeni, … imeli enake oz. primerljive delovne razmere, pogoje in pravice. In delovni čas je vsekakor med njimi. To, da te nekdo v petek ob 16.55 pokliče, da do ponedeljka ob 9.00 nujno rabi tvojo storitev in oba smatrata, da je normalno, da jo bo dobil, je narobe.« Potrdila je, da zdaj razume, kaj sem želel povedati. Ne vem pa, koliko se je strinjala …

Težko uveljaviš ustrezno ceno za svoje storitve, če niti sam ne veš, koliko časa si jo opravljal. Če ti je poleg tega španska vas tudi ovrednotenje vloženega znanja, materiala, amortizacije pripomočkov, prostora, uradniških opravil, oglaševanja ter dogovarjanja s poslovnimi partnerji in strankami, pa si sploh nasankal.

In zakaj bi moral imeti s.p. ali katerikoli drug delavec pravico delati 23 ur na dan? To je v nasprotju z delovno zakonodajo, ni zdravo, je slabo opravljeno, neodgovorno do sodelavcev, naročnika in kupca ter je lahko nevarno. Deloholizem ni pravica, ampak duševna motnja …

Delovni čas je torej možno meriti. Službenega opravila, pri katerem ga ne bi bilo možno meriti, preprosto ni.

»Kaj pa luknje brezdelja med eno in drugo stranko v delovnem času obrtnikov?« Dolžnost delodajalca je, da zagotovi delo v predvidenem in dogovorjenem delovnem času. Če tega ne zmore zagotoviti niti sebi niti svojim zaposlenim, naj pač zapre 'štacuno' in se zaposli nekje, kjer so tega sposobni! …

»Kaj pa umetniško ustvarjanje?« Delovni čas, potreben za katerikoli ustvarjalni ali drugače težje opredeljiv posel, se lahko izračuna na podlagi povprečja. Tako lahko vnaprej izračunamo in zakoličimo ne le vrednosti umetniških del, ampak tudi raznoraznih “ekspertiz”, preko katerih se pretaka denar iz javnih v zasebna podjetja ali se pere nezakonito prislužen denar …

»Kaj pa šole v naravi, taborniki, počitniški tabori in obnovitvene rehabilitacije?« Zanje bi morala veljati podobna merila, kot veljajo za voznike in osebje na vozilih in plovilih, ki so na svoja delovna mesta prav tako vezani 24 ur na dan več dni zapored. Biti edini (in pogosto strokovno neusposobljen) skrbnik trumi otrok in mladostnikov ali posameznikom s posebnimi izzivi, včasih več kot teden dni brez predaha, je nezakonito, nezdravo, neodgovorno in nevarno … in vendar se množično odvija, ker so zaradi nadnaravne predanosti skrbnikov prekrški, kazniva dejanja, poškodbe in smrti varovancev dokaj redke. Prav tako je neodgovorno, da ti ljudje delajo zastonj ali za žepnino, ker ustanove, ki izvajajo te dragocene programe, niso voljne ali sposobne pridobiti dovolj sredstev za dostojna plačila …

In nazadnje bi dosledno merjenje delovnega časa slejkoprej vodilo tudi v merjenje vrednosti opravljenega dela: koliko izdelkov je kdo izdelal, koliko storitev opravil, koliko je vredno sodelovanje s poslovnimi partnerji, ki jih je pridobil, in koliko so kupile stranke, ki jih je pripeljal v podjetje. Vse to je težje izmerljivo kot delovni čas, a brihtnejši srednješolci bi tovrstne naloge še vedno rešili z lahkoto … Tako bi bilo končno jasno ne le, koliko direktorji, člani uprav in nadzornih odborov zares delajo (tudi na “poslovnih potovanjih” po Ibizi, “delovnih sestankih” v golf klubu in “poslovnih kosilih” pri Ani Roš), ampak tudi, koliko je njihovo delo zares vredno. Res me zanima, ali njihove nedojemljivo visoke plače in osupljive “bonitete” odsevajo njihov prispevek …

Morda pa se vsi, delodajalci in delavci, bojijo, da bi kdorkoli natančno izračunal (in nato temu primerno plačal) vrednost njihovega dela. Mnogi neupravičeno, nekateri pač ne …

Dosedanje kolumne Gregorja Hrovatina po poglavjih

POGLAVJA

DIKTATURA VEČINE (30): Narodnozabavna telenovela (4);

GOSPODARSTVO: Domače (11), Svetovno (17), Delovni čas (11), Gospodarska rast (8);

LJUDJE S POSEBNIMI IZZIVI: Oni (11), Ljudje okoli njih (18);

MODROVANJE (26): Koronavirus (8);

NASILJE (6): Spolno (20), Družbeno (32), Službeno (5), Vojna (22);

NEDELUJOČA DRUŽBA (33);

NEPREMOSTLJIVE RAZLIKE (24): Vera (27);

ŠPORT (9);

UMETNOST (17): Glasba (3), Književnost (16), Uprizoritve (3), Presoje ustvarjalcev in umetniških del (23), Kratke zgodbe (11);

VLADANJE: Kaj je (39), Kaj bi lahko bilo (28);