Šola ali življenje

V teh mračnih časih nevihtnih zatišij pred naslednjimi nevihtami mi eno boljših zabav ponuja Facebook stran Društva za zaščito polpismenih. Tam redno objavljajo pol- ali še manj pismene izdelke domačega in tujega izvora, obiskovalci strani pa jih na podobno pismen način seciramo in s tem drug drugemu nudimo še dodatno zabavo. Stran je rajski vrt človeške neumnosti, vesoljni potop pameti in smisla, aleksandrijska knjižnica dokazov, da je šolstvo pogorelo do tal. Tako neizrekljivo hudo je, da ti niti ne more več biti hudo; lahko se samo še zabavaš …

Primer: »Sem nardila izpiiit !!! J ) Grema s kolegico na morje na Dalmacijo. Sem iskala internetno stran od amcs, tam so baje pravila vožnje v drugih državah sveta. Kupila sem navikacijo z ekrančkom, ki ve za vse ceste - baje tudi na Hrvaškem in v Dalmaciji. Zanima me pa predvsem, če imajo enake prometne znake, pa smer oz. stran vožnje. Kakšne so omejitve zgornje hitrosti za navadne cesti in avto-ceste ? Kakšna je omejitev hitrosti na trajektih ? Kakšna je širina trajekta, mislim ladje, ker ne vem ali naj obrnem ko grem gor ali naj obrnem gor preden grem dol ?? Je vzvratno dovoljeno ? Nisem najbolj izurjena v rikvercu nazaj peljat - ali se obrnete nazaj ali gledate skozi okno - jaz ponavadi odprem vrata mi je lažje«

Ste se odsmejali? Odlično! Zdaj pa poskusimo izreči neizrekljivo hudo!

To je napisala precej pismena oseba: uporablja velike začetnice, pikam in vejicam sledi razmak (klicajem in vprašajem žal tudi predhodi), občasno zna tvoriti daljše, smiselne in slovnično ustrezne povedi, predvsem pa izkazuje bogat besedni zaklad (»predvsem«, »vzvratno«, »izurjena«). Upam staviti, da ji branje ni muka; morda kdaj prebere celo kaj neobveznega v lastno veselje. Prisotne pravopisne in slovnične napake zato toliko bolj bodejo v oči. Še bolj pa bode v oči njena nerazgledanost: kot da je prištopala z drugega planeta, se za silo seznanila z razmerami v Sloveniji, zdaj pa jo zanima soseščina. »Hrvaška in Dalmacija«, »smer oz. stran vožnje«, »omejitev hitrosti na trajektih« … Boli!

Če gre na morje, je spisateljica tega umotvora šolo skoraj zagotovo zdelala brez popravcev. Glede na to, da ji starši dovolijo iti na izlet v tujino, ima najbrž običajno najstniško družabno življenje. Kupila je »navikacijo«, torej ne živijo iz rok v usta. Raba interneta ji ni tuja. A »internetne strani od amcs« kljub temu ni našla …

Kljub šolanju in odraščanju v dobi vseprisotne tehnologije ne zna poiskati želenih podatkov, ampak se pozanima. »Amcs« ji je nekdo priporočil, »Hrvaško in Dalmacijo« ter »navikacijo« prav tako. Nekdo ji je omenil tudi trajekte in ji dal misliti, kako bo zvozila vkrcavanje in izkrcavanje. Ima domišljijo, sposobna je predvidevati, ni ji vseeno, a kljub temu nima pojma o pojmu …

Gre za vse prej kot neumno in brezbrižno osebo. Kdo je kriv, da je kljub temu izpadla tako neizmerno trapasto? Ona sama prav gotovo ne … Starši? Dali so ji svobodo in ji vcepili samozavest, da samostojno odkriva svet. Kaj več lahko zahtevaš od staršev? … Družba? Njena družba so vrstniki. Zapis ne daje občutka, da je zašla v slabo družbo … Torej ostane šola …

Šola je ni naučila pisati. Šola je ni naučila poiskati, raziskati, obdelati in uporabiti želenih podatkov. In kar je najhuje: šola ji ni privzgojila zaupanja v vire. Zato sprašuje. Zato kupi nepotrebno »navikacijo«, čeprav jo ima že v telefonu. Čemu služijo desetine, stotine ur spoznavanja narave in družbe, zemljepisa, geografije, biologije in zgodovine, če na koncu za zemljevide v kakršnikoli obliki zgolj veš, da obstajajo, ne znaš pa med njimi izbirati, kaj šele jih uporabljati … Da o sposobnosti znajti se na neznanem območju brez pripomočkov sploh ne govorimo …

Karkoli šola že uči, je v resničnem življenju skoraj v celoti neuporabno. To vedo učenci, dijaki in študentje, to vedo njihovi starši in to ve marsikateri učitelj, a vsi se pretvarjajo, da temu ni tako … Kaj – razen branja, pisanja in morda računanja – pa lahko učenci uporabijo, ko počnejo reči, ki niso povezane s šolo? Skoraj nič … In izobraževanje za katerikoli poklic ti skoraj nič ne pomaga v službi. Pomaga ti praksa – torej reči, ki jih počneš, ne reči, ki jih poslušaš, bereš, gledaš in odgovarjaš na vprašanja o njih. V vsaki službi moraš pridobiti nekaj bistvenih znanj, ki so ti jih v šoli iz neznanega razloga prikrili. Kupa znanj, za katera si bil prepričan, da ti bodo prišla prav, pa ne moreš uporabiti ali to ni zaželeno …

Učenci se ne učijo za znanje in veščine, ampak za točke, ocene in uspeh. Kar počnejo v šoli, vestno in uspešno ločujejo od preostalega življenja, ki zahteva druga znanja in veščine ter predpostavlja druge načine, kako jih pridobiti. Kar se učijo za življenje, se učijo iz radovednosti, z veseljem in se naučijo trajno. Kar se učijo za šolo, je dolžnost. Veselja jim ne nudi znanje, ker je neuporabno, ampak dobre ocene, pohvale in nagrade. Znanje pa izpuhti takoj, ko ni več potrebno …

Kako je prišlo do tega? Preprosto: večina učiteljev je teoretikov. Na področju, ki ga poučujejo, so delali malo ali nič drugega kot – poučevali. Tudi raziskovalci niso: tega, kar poučujejo, niso odkrili ali ustvarili. To velja tudi za večino visokošolskih učiteljev: njihove 'raziskave' so predvsem povzemanje, preverjanje in primerjanje že opravljenih raziskav, tu in tam pa naredijo kakšno 'izvirno' – predvidljivo in na premajhnem vzorcu, da bi bila zares merodajna. Le malo boljša je, kot so seminarske, diplomske in magistrske naloge …

Teoretiki, ki niso nikoli učili otrok, poučujejo teoretike, kako naj poučujejo otroke o nečem, kar oboji poznajo samo iz knjig in člankov. Tudi sami pišejo knjige in članke, v katerih navajajo druge knjige in članke. Posebna vrsta teh knjig so učbeniki. Napisani so, kot da je znanje vanje prišlo naravnost od boga. O raziskavah in poskusih, ki so privedli do podatkov, ni ne duha ne sluha. Izvirni viri so v najboljšem primeru navedeni kot zanimivost. Edino kar je pomembno, so gore podatkov, ki se jih je treba naučiti, ponoviti in pozabiti. Vsak nov pisec učbenikov še kakšnega doda, tako da je vsakemu novemu rodu učencev težje. Za nameček pa še vsak drugi šolski minister zaukaže kaj nepomembnega dodati in kaj bistvenega odvzeti. Učbeniki so posledično vedno bolj naphani z vedno težje berljivimi besedili, v katerih je utopljeno, kar je treba znati za oceno …

Učbeniki so učencem vzor za uradne vire. Vedo zanje, a izkušnja jih uči, da si z njimi težko pomagajo. Zato jim, tudi ko odrastejo, ne zaupajo, in 'prave' podatke iščejo drugje. Zato sprašujejo drug drugega, starše in sorodnike, znance in neznance na družabnih omrežjih – kogarkoli, ki ni tvorec uradnih virov. Sprašujejo torej ljudi, ki vedo približno toliko, kot vedo sami. Pogosto izberejo odgovor tistega, ki zveni najbolj prepričan, da ima prav. Kam to vodi? V teorije zarot, kam pa naj? …

Dosedanje kolumne Gregorja Hrovatina po poglavjih

POGLAVJA

DIKTATURA VEČINE (30): Narodnozabavna telenovela (4);

GOSPODARSTVO: Domače (10), Svetovno (17), Delovni čas (11), Gospodarska rast (8);

LJUDJE S POSEBNIMI IZZIVI: Oni (11), Ljudje okoli njih (18);

MODROVANJE (26): Koronavirus (8);

NASILJE (6): Spolno (20), Družbeno (32), Službeno (5), Vojna (22);

NEDELUJOČA DRUŽBA (32);

NEPREMOSTLJIVE RAZLIKE (24): Vera (27);

ŠPORT (9);

UMETNOST (17): Glasba (3), Književnost (16), Uprizoritve (3), Presoje ustvarjalcev in umetniških del (23), Kratke zgodbe (11);

VLADANJE: Kaj je (39), Kaj bi lahko bilo (28);