Ko danes skušamo opredeliti vodilno ideologijo oziroma sistem idej, ki »poganjajo« sodobno družbo, še zlasti njen politični in ekonomski sistem, naletimo na težave. Uporabljamo cel kup izrazov – neoliberalizem, kapitalizem, nekateri omenjajo kulturni marksizem, celo neofašizem in tako naprej – pa vendar ne najdemo pravega izraza, ki bi nam lahko pomagal razumeti »idejno zasnovo« današnje družbe. Kajti kot lahko opazimo, je skorajda vseeno, katera politična stranka ali koalicija je v posamezni državi na oblasti, njeno politično in ekonomsko delovanje se ne razlikuje od vseh drugih, razen morda v odtenkih. To lahko vidimo v ZDA, kjer tako demokrati kot republikanci delujejo zelo podobno; podobno pa lahko opazimo v večini svetovnih držav in seveda tudi pri nas. Iz tega sledi zaključek, da pravzaprav vsi delujejo po enakih ideoloških izhodiščih.
Katera je torej vodilna ideologija današnje globalne družbe? Najprej odgovorimo na vprašanje in potem razmišljajmo naprej. Odgovor je komercializacija. Za komercializacijo bi sicer težko rekli, da je ideologija, čeprav deluje kot taka. Večina ideologij oziroma »izmov« se je razvila iz osnovnih idej, ki so jih predstavili oziroma zasnovali posamezni misleci ali filozofske šole. Iz Marxovih idej se je npr. razvil marksizem, iz Leninovih leninizem, pri kapitalizmu med drugimi pogosto omenjamo Adama Smitha itd. Komercializacija pa nima resne teoretične strukture in je bolj ko ne ideologija, ki se je vsi držimo, pa nikjer ni zapisana oziroma strukturirana.
Pa vendar lahko najdemo ključni trenutek, ki je sprožil današnjo uničujočo ideologijo komercializacije, ki prežema življenje mednarodne skupnosti, držav, organizacij, podjetij in posameznikov. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja sta britanska premierka Margaret Thatcher in ameriški predsednik Ronald Reagan na globalnem »odru« začela udejanjati sicer že prej prisotne ideje prostega oziroma svobodnega trga, čim manjše vloge države (kar pomeni predvsem deregulacijo gospodarstva in finančne industrije) in individualizma (vsaj je sam odgovoren za svojo usodo). In kocka je padla.
Komercializacija (commerce – trgovina) v osnovi pomeni prevlado trgovske miselnosti v družbeni skupnosti. Trgi in trgovina sicer obstajajo že tisočletja, a so bili vselej podrejeni kraljevskim, cesarskim, mestnim, državnim interesom; torej tako ali drugače so bili regulirani. S thatcherizmom in reaganizmom pa je duh ušel iz steklenice. Svobodni trg dejansko pomeni, da korporacije in finančne ustanove počnejo, kar želijo. In postopno so preoblikovale svet po svoji podobi. Družbeni odnosi so postali trgovski in finančni, trgovska miselnost pa je prevladala v družbi in to je srž komercializacije ali po slovensko trgovinizacije.
Vse je posel, vse je denar
Komercializacija pomeni, da je trgovska miselnost prežela praktično vse človeške dejavnosti in celo medčloveške odnose. Poglejmo samo zdravstvo. Zdravje ljudi nikakor ne bi smelo biti podrejeno trgovski in podjetniški miselnosti, ki vselej sledi dobičku. Podobno je z izobraževanjem, z dostopom do hrane in vode, stanovanj. Zdravje, izobrazba in osnovne dobrine so v velikem delu sveta danes odvisni od kupne moči posameznika. Človekove osnovne potrebe nikakor ne smejo biti odvisne od denarja, ki ga imamo oziroma nimamo. Komercializaciji ni nič sveto: gozdovi, vode, zemlja, živali, ljudje – vse je mogoče spremeniti v tržno blago ter prodati/kupiti, da bi »skovali« kar najvišji dobiček.
Celo politika je postala tržno blago. Volitve vodijo strokovnjaki za marketing. Politiki vseh »barv« z le redkimi izjemami postajajo apologeti korporacij, ne pa interesov svojih državljanov. Tudi vojna je postala komercialna – vodijo jo orožarske korporacije, ki iz tragedij ljudi kujejo izjemne dobičke. Zakaj politiki ne govorijo o miru? Ker jih financirajo orožarske korporacije. Zakaj novinarji ne pišejo o miru? Ker jih financirajo ta-iste korporacije. Morda ne neposredno, pa vendar.
Morda boste rekli, da tudi prej ni bilo dosti drugače. Kar je res, a komercializacija ima danes tako širok »domet«, da ji preprosto ne morete pobegniti. Velik »dosežek« komercializacije je ravno v tem, da je prežela miselnost celotne družbe. Zato je tako težko videti te mehanizme, ki vodijo naše življenje. Poglejte katero koli področje sodobne družbe in povsod boste našli »zakone« komercializacije: pohlep, tekmovalnost in dobiček ne glede na ceno ter posledice. Vse je samo še trgovanje. Vsi si prizadevamo za uspeh, bogastvo, dobičke, čeprav vemo, da zato trpijo in umirajo milijoni. In to je še en dosežek komercializacije: da smo samozadovoljni in brezbrižni do usode velikanskih množic ljudi po svetu. Nam gre dobro, za druge pa … nam je vseeno. Tisoči umirajo zaradi lakote, tisoči beguncev se utapljajo v morjih sveta … Pač. Tako je. (To je samozadovoljstvo in brezbrižnost.)
De-komercializacija
Seveda je težko spremeniti nekaj, česar niti vidimo ne; težko je spremeniti nekaj, kar prežema naše misli in čustva. Pa vendar lahko vsepovsod okoli sebe vidimo rezultate delovanja komercializacije: neenakost (obsežna revščina na eni strani, ekscesno bogastvo na drugi), vojne, družbeni konflikti, velika poraba drog, depresija, splošno nezadovoljstvo … Ozrite se samo v Francijo. A tudi drugje ni dosti bolje. Komercializacija je rak sodobne družbe.
Komercializacija je temeljito uničila družbena veziva kot so: solidarnost, sodelovanje, sočutje; medsebojno spoštovanje in razumevanje; medsebojno delitev dobrin; skupnostno pomoč itd. In ko vidimo, kaj je uničila komercializacija, smo že na pravi poti, da ponovno uveljavimo te temelje sleherne družbene skupnosti – od družine, lokalne, državne do globalne skupnosti.
Zato moramo politiko ločiti od korporacij (popolna prepoved financiranja strank in volitev s strani korporacij), okrepiti moč države nad gospodarskim sektorjem (regulacija in primerna obdavčitev finančne industrije in velikih korporacij) ter okrepiti demokratični vpliv ljudi na delovanje države. Države morajo skupaj delovati (so-delovati) pri reševanju globalne revščine in lakote ter uvesti trajni mehanizem delitve dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov. Prav tako lahko samo z resničnim mednarodnim sodelovanjem – v okviru Združenih narodov – začnemo reševati okoljsko in podnebno problematiko ter zagotoviti svetovni mir.