Ker je ekonomija delitve razmeroma nov pojem, je v zvezi z njo potrebno nekoliko več pojasnil, še posebej, ker se pojavljajo zelo različne interpretacije. Sam sem besedno zvezo uporabil že leta 2003 v knjigi K ekonomiji delitve in kasneje v številnih drugih knjigah, člankih in blogih (večina teh je zbranih na spletni strani Ekonomija delitve). Osrednji pomen ekonomije delitve se vse od začetka ni spremenil in v osnovi pomeni organiziranje našega ekonomskega življenja na način, ki slehernemu Zemljanu omogoča vsaj zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, v širšem smislu pa mu zagotavlja zdravje in blaginjo.
Približno desetletje kasneje se je nenadoma pojavila popolnoma nova opredelitev oziroma interpretacija, ki je ekonomijo delitve (nekateri pa so, da bi povzročili še večjo zmedo, skovali nov pojem delitvena ekonomija) izenačila s platformami za najemniško ali mezdno in hkrati prekarno delo (npr. Uber, Glovo) ter s platformami za kratkotrajno profitno oddajo zasebnih nepremičnin (npr. AirBnB). Resda so se te platforme razvile iz nekaterih dobrih neprofitnih idej souporabe in izmenjave dobrin ter storitev, ki vsekakor vsebujejo elemente ekonomije delitve, vendar pa z resnično idejo ekonomije delitve nimajo prav nič skupnega.
Še več, te do skrajnosti skomercializirane poslovne ideje, ki jim nekateri pravijo ekonomija delitve (ali delitvena ekonomija), so dejansko popolno nasprotje resnične ekonomije delitve. Danes vidimo, da so ti poslovni modeli skrajno izkoriščevalski in da so povsem izmaličili stanovanjski trg ter s tem možnosti mlajših, mladih družin in slabše situiranih državljanov, da v času svojega življenja pridejo do svojega stanovanja. Nekateri zaposleni si niti plačevanja najemnin ne morejo več privoščiti, razen morda v kakšni zakotni stanovanjski »luknji«. Potem pa moramo poslušati »blesarije« dobro situiranih (predvsem moških) o večji rodnosti. »Za kozlat«!
Resnična ekonomija delitve
Ekonomija delitve seveda lahko in v nekaterih dobrih neprofitnih oblikah že deluje v lokalnem okolju, a vendarle je bistvenega pomena njena globalna dimenzija. Zato lahko rečemo, da je v samem bistvu, v samem »srcu« ekonomije delitve, poznavanje in razumevanje 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic (več o tem v knjigi Ekonomija delitve, uresničitev 25. člena v 21. stoletju), ki se glasi:
»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.
Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.«
Zakaj 25. člen? 25. člen povezuje osnovne človekove pravice z osnovnimi človekovimi (ekonomskimi) potrebami. Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb je osnovna človekova pravica! Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb pa je osnovna in izvorna naloga ekonomskega področja družbene skupnosti – od lokalne, državne do globalne. Pri tem je ekonomija delitve ekonomski okvir, ki se osredotoča na zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb – vseh ljudi na planetu!
Kako deliti dobrine
Namerno smo zapisali, da je ekonomija delitve okvir. Ekonomija delitve ni ideologija, ni teoretičen ekonomski model, niti ni ekonomski sistem, temveč je predvsem širok okvir, ki je odprt za številne pristope, rešitve, ukrepe, modele, politike, katerih skupni cilj je vsem ljudem na planetu zagotoviti zadovoljevanje osnovnih potreb in blaginjo.
Pri tem nam ni treba zrušiti tistega, kar že danes deluje dobro. Prav tako se lahko zgledujemo po nekaterih idejah in pristopih, ki so se že izkazali za uspešne, na primer Marshallov načrt, Brandtovo poročilo. Z vidika produkcije dobrin je današnji ekonomski uspešen. V globalnem smislu pridelamo dovolj osnovnih dobrin, da lahko vsakomur zagotovimo dostop do tistih dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb; na primer hrane, pitne vode, zdravil. Vendar pa se današnji ekonomski sistem (ki vsebuje tako elemente kapitalizma, neoliberalizma kot tudi socializma, socialne države ali družbe blaginje) osredotoča predvsem na en cilj – ustvarjanje presežne vrednosti oziroma dobička.
Ta cilj pa izključuje pravičnejšo distribucijo oziroma delitev osnovnih dobrin med vse prebivalce sveta in hkrati predstavlja vzrok za večino okoljskih in podnebnih problemov človeštva. Zato si moramo predvsem postaviti drugačne ekonomske cilje in se lotiti drugačnih ekonomskih pristopov.
Eden takšnih pristopov je globalni sklad dobrin za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, ki bi si jih države delile v skladu z načeli sodelovanja, pravičnosti, medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Več o tej ideji si lahko preberete v knjigi Predlog za globalno delitev dobrin.
Prav je torej, da resno začnemo razmišljati o ekonomiji delitve, ki v duhu 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic vsakomur zagotavlja »pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami …«
To in nič manj je pravi pomen ekonomije delitve.