Nekaj dni nazaj sem po lepem človeškem srečanju zapisala tole misel.

»Kreiranje idej je že samo po sebi užitek. Če se to dogaja v sočutnem sodelovanju, pa je to že skoraj plemenitost.«

Ljudje pridejo običajno po pomoč z globoko željo po boljšem življenju. Siti so starega, siti so tega, da ne čutijo, siti so tega, da je vse isto in zaprto, siti so svojega odlašanja, siti so navodil drugih ljudi, siti so trpljenja. Ta težnja je sprva skrita, nevidna. Včasih si najprej želijo le preživeti in kmalu za tem tudi živeti. Upam si trditi, da je človek v iskanju tega neustavljiv. Mogoče vmes preneha, se preusmeri, išče na napačnih koncih in krajih, se opeče, zboli, se odmika in ustavlja, a globoka želja po boljšem življenju ostaja. Dokler je človek živ, ostaja. V nekem radikalnem smislu ostaja nedotakljiva. In če ta ni sprejeta, slišana, priznana sebi, človek slej kot prej zboli. In želja je še vedno tam.
Kaj pa je to, boljše življenje? Kaj to sploh je?

Tega odgovora ni, ni deset navodil do sreče, saj se mora vsak podati na svojo pot odkrivanja in vse skupaj šele raziskati. Človek, postani kar si, so vedeli že stari misleci. Prav tako nihče ne more iti na mojo pot in jaz ne na njegovo, lahko le najdeva presek ali pa ga ne. Odgovori tudi niso dokončni. Kar je bilo leto nazaj za nas dobro življenje, mogoče danes ne vzdrži več realnosti. Kar se nam je zdel dober odnos še mesec nazaj, je mogoče danes ugledan kot patološki. Mogoče nas realnost vabi, da kaj izpustimo. Ob tem je neizbežno potrebno vzdržati praznino, a v praznini se pojavi še nekaj nepoznanega. Nekaj, kar nas radosti. Nikoli ne vemo kdaj kakšna iluzija odpade in kdaj pride druga na plan.

Pa vendar si upam trditi tudi tole. Čeprav je vsaka pot posameznika individualna, izvirna, unikatna, je v nekem splošnem pomenu univerzalna. Vsi lahko začutimo boljše življenje, ko z nekom doživimo resničen stik. Ko smo sprejeti in slišani. Ob srečanju, ki ga mogoče doživimo prvič. Ko rečemo, waw, s tem človekom sem res lahko to kar sem! Prav tako doživimo izkušnjo boljšega življenja, ko se srečamo s smiselnim delom, plačanim ali neplačanim. Občutki sreče se ob tem nekoliko povečajo, naša plemenitost naraste, notranje zadoščanje se poveča. Prav tako si prepuščanju kreativnosti upam pripisati visoko vrednost boljšega življenja. Vendar kako priti v stik z njo, ko pa so notranje vsebine zatrte, utesnjene, ko telo ne diha in duša pripada zaporu namesto prostosti? Upam si trditi, da je boljše življenje povezano s čutenjem, čutiti in še enkrat čutiti. Ni nujno, da je tako lažje, je pa bolj izpopolnjeno. Naše uživanje se poveča tudi v estetsko urejenih krajih, stara mestna jedra, mestne galerije, ob gledanju lepote in spremljanju umetnosti. In potem je tu še moralna strahopetnost, manjšati svoje strahove. Prej pa jih zagledati, jim dati dovoljenje, jih priznati in se čuditi, koliko teh živi v naših telesih, pa se jih sploh ne zavedamo. Ko človek uspe svoje strahove narediti manjše in manjše in manjše, se poda na pot življenja, ki je mnogo bolj svobodna, radostna, živa. In seveda – tudi ranljiva. Počasi začenjam razumeti kaj to je. Moč ranljivosti. In človek tako odpre pot tudi ljubezni. Takšni, nepredvidljivi in ne-ukalupljeni. Na enkrat zagleda svet varen in podporen, ne več hudoben in škodljiv. In ko se te izkušnje kopičijo, se kopiči tudi notranja varnost. In ta se slej kot prej začne kazati in izražati tudi navzven. Ženska, ki je bila še nekaj let nazaj žrtev nasilja, na enkrat zagleda sebe v drugi luči in poroča, da privlači drugačne moške in drugačni moški privlačijo njo, sprašuje se, kako je to mogoče. Je mogoče. Duševni zapis se spremeni, zajadra v drugo smer, nepoznano smer. In v tem je vedno znova nekaj navdihujočega. Nekaj odprtega. V tem je upanje.

Kvalitetna psihoterapija v resnici išče ravno to. Univerzalno. Skupno in univerzalno. In opogumlja človeka, da zaživi. Zaživi življenje. Zaživi odnose. Zaživi – SEBE.

Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije

Dodaj komentar