Jesen in novembrski čas je čas, ki prikliče iz človeka spomine na smrt, ob katerih se znajde vedno tudi drugi pol, želja po življenju. Ob umiranju je vedno tudi življenje, ob življenju so vedno tudi izgube in slovesa. Brez tega tveganja ne moremo živeti ne ljubezni, ne življenja, lahko pa se ukalupimo in odrečemo vsemu kar je živo, novo, neskončno, odprto. Cena tega je pogosto bolezen. Freud je bolezni pripisal največjo potrato življenja, poleg neumnosti. Jung je o duševnem zdravju razmišljal, da vedenje srca lahko pridobiš le tako, da polno živiš svoje življenje. Polno živiš svoje življenje tako, da živiš tudi to, česar še nisi nikoli doživel in kar si samo prepustil drugim, da so živeli in razmišljali.
November je lahko čas odpadanja, spuščanja, stika s potrtostjo in žalostjo, lahko pa je le še en mesec v letu, ki ga poskušamo le preživeti ali čakamo, da mine in je tukaj že naslednji mesec, v katerem zopet čakamo, da le mine, življenje pa se odvija mimo nas, kakor da nismo njegovi akterji. Freud je zapisal, da jaz ni gospodar v njegovi hiši, čeprav se zdi, da je. Naše življenje poganja v večji meri nezavedno. Nezavedno je brezčasno. Zato se zdi, da se vedno znajdemo na istih mestih in koncih. Ob istih ljudeh, z istimi reakcijami, z istimi zgodbami in istimi pogledi na težave. Dokler nezavedno ne postane zavedno. Takrat pride do prelomov, nekaj v človeku se spremeni. Spremeni se notranja dinamika, ki se odzvanja tudi navzven. Čustven, telesni in miselni uvid skorajda slej kot prej prisili človeka, da vendarle naredi nekaj drugače in bolje kot do sedaj.
Zdi se, da je zunanji svet ves čas v pogonu. Potrebno je biti vsestranski. Svet, poln nesmiselnih opravkov, nalog, ki so same sebi namen. Dajanje vtisa, da nekaj delamo, četudi ponavljamo isto in v tem ni nič kaj kreativnega. Dajanje občutka, da je potrebno ves čas delati, biti aktiven, predvsem zelo hiter in pač nekaj početi, ne glede na našo čustveno odsotnost ali pristnost. Nekaj nalog je res takšnih, ki jih moramo urediti in opraviti, saj so del realnosti, veliko teh pa bi ob temeljitem premisleku lahko opustili ali zamenjali za naloge, ki nam prinašajo blagostanje, veselje, zdravje, izpolnitev, radost, povezanost. Potem se ob takšnih drvečih dnevih tu in tam zgodijo srečanja, ki se nas dotaknejo, ki nas ustavijo, premiki, v katerih ugledamo smisel, ki nam ga ponuja življenje. Srečanja, ki nekaj v nas razširijo. Včasih se odločimo, da gremo v to smer, drugič priložnost izpustimo iz rok. Včasih se ta priložnost ne pojavi nikoli več, bila je izgubljena, ena in edina. Mogoče je bila velika priložnost za nas. Včasih izpustimo priložnost zaradi zahtev družbe, morale, ki niti ni plod etike in naših vrednot, je zgolj vezanost na podobo o nas samih, ki je ne zmoremo izpustiti. Vezanost na našo masko včasih prevlada nad resnično željo, ki pritiska na nas, da jo slišimo in nato uresničimo. Ne glede na okolico. Ne glede na pritiske nadjaza.
Včasih človek vstopi na psihoterapijo. Tam na enkrat uvidi, da si lahko vzame čas. Uvidi, da ima želje, ki so lahko povsem drugačne od pričakovanj okolice. Uvidi, da je lahko temeljit. Da se mu v resnici nikamor ne mudi in da pred seboj ter nalogami, ki jih od njega zahteva življenje, ne more zbežati. Včasih so ti glasovi šibki, skriti, nejasni. Lahko jih sicer utiša z alkoholom, prenajedanjem, tabletami, deloholizmom, neustavljivim zapravljanjem. A kljub temu brbotajo in poznajo resnico srca. Življenje tam zunaj ni temeljito, pa vendar človek potrebuje to. Uzreti. Temeljito. Se nečemu zares posvetiti. Predati. Vzljubiti. Zagledati sebe. In prenehati bežati pred seboj.
Ines Majcen
Mag. socialnega dela
Specializantka psihodinamske psihoterapije
