Nekaj dni nazaj sem si v nadvse prijetni, svobodni in sproščeni družbi ogledala vrhunsko predstavo Pijani. To, da je bila družba sproščena in svobodna, ni samoumevno in ni vsakdanje. Tako kot tudi predstava ni bila vsakdanja.
Besedilo je napisal prodoren Ivan Vripajev, ki je bil po tem besedilu izgnan iz Rusije. Že ta podatek nekaj pove o sami vsebini, ki je nadvse kontroverzna, nora in hkrati tako zelo realna, če jo spremljamo prisotno in odprto. Posamezniki so ves čas predstave pijani in tako nastajajo monologi ter tudi dialogi. Scena je prikazana kot svet, bežno in negotovo zalepljen skupaj s kartonastimi odrezki, ki le plitko nakazujejo iluzijo varnosti. Predstavo se lahko gleda tudi nekoliko drugače - kot vstop v nezavedno.
Začne se s pijano prostitutko, ki pozira na oknu in se razvija naprej v absurdne dialoge pijanih parov, ki se začnejo plitko in z mnogimi nesmisli, a z razvijanjem misli in besed le prodrejo do srža, do resnice, ki začne v posameznih točkah predstave kar bruhati iz človeka. Besede na enkrat dobijo globino. In šele tam se posamezniki med seboj povežejo. 35let star posameznik izpoveduje svoje stiske, kjer je skozi življenje izgubil stik in prav tako njegovi vrstniki, ki jedo, spijo, seksajo in iščejo adrenalin, čutijo pa ne. Teme gredo vse naprej do nepredvidljivih izpovedi ljubezni, ki se zgodijo kar nekje na pločniku, med neznanci in nenadoma, ki tako končno začutijo življenje, ki je bilo do zdaj mrtvo. Tako prodrejo skozi svoje strahove na posameznih, nenavadnih odsekih predstave. Do soočanja z boleznijo in zadnjimi trenutki življenja, kako ga osmisliti, če je ravno "tisto" nedostopno in neznano, pa vendar lahko ravno bolezen izdolbe iz človeka trenutke živosti.
Predstava prikaže stisko modernega človeka v vsej njegovi absurdnosti, ki se lovi med tem ali je bolje biti pijan ali trezen, da zdržiš družbene absurde ter kako najti ravno to, kar smo izgubili. Stik. V vsej tej norosti vendarle ponudi nekaj upanja, precej transcendence, predvsem pa obilo živahnosti in črnega humorja.
"Moja generacija čisto nič resničnega ne čuti. Samo adrenalin in seks, samo kariera in alkohol...Izgubili smo stik, stik s tistim najbolj važnim. S tistim, iz česar izviramo. S tistim, brez česar se ne da živeti, izgubili smo stik z realnostjo," se izpove Max v predstavi Pijani.
Zato - ČUTIMO, saj čustva so ŽIVLJENJE. Čutimo OB NEKOM, ki lahko to SPREJME. Negativnih čustev ni, so le bolj ali manj prijetna. In ena brez drugih ne obstajajo.
Zelo, zelo priporočam ogled.
Ines Majcen
mag. socialnega dela
specializantka psihodinamske psihoterapije
