- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 3922
Svoboda je pojem, ki opredeljuje odnos posameznika do družbe in do sočloveka. Če družbo predstavlja oblast, to pa predstavlja skupek posameznikov, postane odnos do svobode večpomenski. Človek je lahko svoboden v odnosu do sočloveka, v kolikor ne en ne drug ne predstavljata oblasti. Oblast, četudi gre za mikro košček moči, spremeni njenega nosilca v služabnika. Ta »služnost« ga naredi drugačnega do sočloveka oziroma do tistega, ki je po rangu nižji ali pa nima nič oblasti. »Nošenje« oblasti zahteva od nosilca, da ji je zvest v največji meri, zato se do drugega ne obnaša po svobodni volji (v svoji predstavi o tem, kaj je prav in kaj ne), temveč zagovarja vrednote ali nevrednote sistema, ki ga hrani. Tako on sam postane hrana svojemu gospodarju in sistemu, ki njemu samemu jemlje svobodo. V demokraciji se odnos do svobode dokončno izrodi, saj se svoboda lahko odraža le v nasprotju z nesvobodo, s prepovedjo izražanja »resnice«, ki se zjasni šele skozi prizmo jasne prepovedi. »Tega« ne smeš povedati na glas – a ko opredeliš »tisto, kar se ne sme«, je resnica sama po sebi izrečena. Nasprotnika sta si nasproti, drug drugemu postavljata ogledalo, sta na dveh krajih tehtnice, kažeta si zobe in se odkrito spopadata, v tem boju se očiščujeta in si prihajata vedno bolj blizu, do končnega konsenza ali uničenja. Svoboda ne obstaja v svoji dokončnosti, vendar se težnja, da bi si jo priborili, poraja v nesvobodi. Je kot nikoli dosežen cilj, ki pa vendarle pelje k osvoboditvi od nje same.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 3939
Spoštovani poslanke in poslanci,
v obravnavi imate PONOVNO predlog zakona o osebni asistenci, ki bo hendikepiranim ljudem v Sloveniji omogočal dostojno, samostojno in upamo tudi, da srečnejše življenje.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 3735
Kmalu za tem, ko je konec osemdesetih eden izmed utemeljiteljev sodobnega neoliberalizma, Francis Fukuyama, napisal esej z naslovom Konec zgodovine in nekaj let pozneje še svetovno »uspešnico« Konec zgodovine in zadnji človek, je neoliberalni model družbe postal nesporni globalni zmagovalec. Razpad Varšavskega pakta in Sovjetske zveze, razkosanje Socialistične federativne republike Jugoslavije ter odpiranje Kitajske zahodnemu gospodarstvu, so bili razlogi, da je ne le Fukuyama, pač pa celotni zahodni kapitalistični sistem slavil zmago neoliberalnega kapitalizma proti komunizmu. Prevladujoči mediji so vsiljevali videz nepremagljivosti gospodarskega, političnega in vojaškega stroja, ki se je iz ZDA in zahodne Evrope širil na vse celine. V tem obdobju v zahodnoevropskih demokracijah svojo moč izgubijo komunistične stranke v Italiji, Franciji, Grčiji. Hkrati se obstoječe sindikalne organizacije v vzhodni Evropi dokončno depolitizirajo in prekinejo dolgoletno ekskluzivno zavezništvo z levim političnim polom, desnica pa si začne postavljati lastne sindikate. Stranke, ki se na vzhodu Evrope oblikujejo kot nekakšna leva kontinuiteta nekdaj vladajočih družbenopolitičnih organizacij, se pomikajo vse bolj v liberalno sredino in od tam celo proti desni. V dobršnem delu Evrope levica dobesedno izgine s političnega prizorišča, sindikalne centrale pa se izgubljajo znotraj mukotrpne spirale socialnega dialoga, v kateri delavstvo drugo za drugo izgublja težko priborjene pravice. Sindikati posledično izgubljajo članstvo, predvsem pa izgubljajo mobilizacijsko sposobnost v boju zoper vse močnejše zavezništvo med vzpenjajočimi se finančnimi lobiji, privatizacijskimi baroni, politično elito in administrativnimi strukturami države. Iz sindikalizma, ki je v nekih drugih časih pregovorno skrbel za svinjske polovice in ozimnico, smo sedaj dobili dogovorni sindikalizem, kjer sindikalni funkcionarji v dogovoru z lastniki kapitala in pod okriljem neoliberalne državne administracije sklepajo sporazume, ki postopno razjedajo še zadnje ostanke delavskih pravic in hkrati skrbijo, da jeza in razočaranje delavcev ne bi prerasla v spontan upor, kaj šele, da bi se začelo delavstvo organizirati na nekih novih temeljih.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 3754
Kje sploh začeti? Recimo, da v letu 2016. Ankara, Istanbul, Bruselj, Orlando, Nica, München, Rouen. Seveda pišem o terorizmu v Zahodnem svetu in v njegovi okolici. Vročih točk terorizma, držav kot so Afganistan, Irak in Sirija, kjer je to dobesedno vsakdanji pojav, tukaj ne bom niti omenjal. Kaj se dogaja? Mislim, da se dogaja to, da se je ta svet končno začel zelo vidno podirati in pokati po šivih. Pred kakimi desetimi dnevi je francoski prvi minister Manuel Valls po napadu v Nici rekel, da je terorizem zdaj način življenja. Tako je v Franciji, v državi prvega sveta in nekdanji kolonialni sili. V Nemčiji se govori o krvavem tednu, po »zgolj« treh različnih napadih, ki že vidno spreminjajo tamkajšnji odnos do priseljencev, kmalu pa se bodo najverjetneje začele spreminjati tudi konkretne politike na tem področju. Tako je v Nemčiji, državi prvega sveta in nekdanji totalitarni supersili, ki je še pred kratkim imela menda nekakšne občutke krivde zaradi svoje preteklosti, a zdaj jih ima vse manj.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 3501
Politični cirkus imenovan Republikanska nacionalna konvencija je že mimo. Seveda sledi še Demokratski cirkus z istim imenom. Ameriška Republikanska stranka, med drugim imenovana tudi najbolj nevarna organizacija v zgodovini človeštva, je pokazala iz kakšnega testa je. 6-urnega posnetka konvencije si nisem ogledal v celoti, a si ga niti ni treba, saj gledalec lahko hitro najde rdečo nit dogodka, ki je Strah. Potekalo je eno samo primitivno strašenje gledalcev in volilcev s terorizmom, kriminalom, z oportunistično opredeljeno ameriško dekadenco in z bavbavi, ki lahko udarijo kadarkoli in od vsepovsod[1]. Torej strašenje z zadevami, ki jih ta stranka v glavnem sama ustvarja. Nič čudnega, da se je sloganu, da naj bo Amerika velika in močna, pridružil še slogan, da naj bo varna. Potem pa je na oder prišla »naša« Melania Trump in nas je lahko vznemirila in tudi prestrašila na malce drugačen način.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 4430
Zbudim se v Sloveniji leta 2041. Ojoj, kako lepo. Ob balkonu mi čivkajo vrabčki, sonce mi sije v spalnico in opominja, da moram začeti nov delovni dan.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 4757
Dobesedno. V zadnji časopisni prilogi »Svet kapitala« sem naletel na zanimivo kapitalistično zgodbo. Pojavilo se je vprašanje »Kako ustvarjati dobiček in zagotavljati srečo na delovnem mestu?« Kar srečo, ne le zadovoljstva, ali pa visoke produktivnosti. V tej zadnji prilogi je na kratko predstavljeno ameriško podjetje Zappos. Gre za eno od tistih opevano inovativnih, elitnih podjetij, ki so postala zelo znana ne zgolj zaradi storitev, ki jih nudijo (v tem primeru gre za internetno prodajo čevljev in oblek), ampak predvsem zaradi svoje organizacijske kulture.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 7667
LEVICA NA RAZPOTJU - ZDRUŽITEV POD ENOTNIM VODSTVOM ALI GRADNJA ŠIROKE LJUDSKE FRONTE, KI TEMELJI NA SODELOVANJU?
V teh dneh na politični levici dobesedno vre. V medijih lahko beremo zapise o neizogibnosti združevanja treh strank, IDS, TRS in DSD, v eno samo. Združevanje naj ne bi bilo več vprašanje in tudi kongres IDS, katerega člani naj bi se imeli možnost odločiti ali začeti pogajanja o združitvi, nadaljevati delo v koaliciji ali se podati na samostojno pot, menda ne odloča o ničemer več, kajti izbira je le ena – združitev. Tako na primer Grega Repovž v Mladini pravi "A četudi se IDS za to ne odloči in se morebiti celo razcepi ob tem vprašanju, je že zdaj jasno, da bo Združena levica v tem letu doživela zelo verjetno transformacijo v eno stranko." (Mladina 11, 18.3.2016). Izjava Violete Tomič, poslanke koalicije Združena Levica, sicer pa predsednica stranke TRS, v Delu dne 10.4.2016, je še bolj jasna "Združena levica gre naprej, radikalci pa lahko nadaljujejo svojo pot,". V bolj rumenih medijih se da prebrati še precej bolj sočne izjave, ki na neposlušno članstvo letijo s strani članov poslanske skupine (Požareport, marec 2016, april 2016). Ne zaostajajo pa niti socialni mediji, kjer se da razpravo spremljati kar v živo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 4938
»Naj vas ne skrbi zame. Moja prihodnost je svetla. Nase glejte,« bode pesem afganistanske raperke Sonite Alizadeh, ko v filmu Sonita rapira v uglasbitvi ene izmed svojih odporniških besedil. Prikazali so ga na letošnjem festivalu dokumentarnega filma, na katerem se je od 9. do 17. marca 2016, v treh ljubljanskih kinodvoranah, Kosovelovi dvorani prireditelja Cankarjevega doma, dvorani Slovenske kinoteke ter v Kinodvoru odvrtelo 25 dokumentarcev, vrednih razmisleka in premisleka.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Za misli
- Zadetkov: 4155
V šestem stoletju pred našim štetjem so v Atenah, mali mestni državici, sprejeli odločitev, ki je zaznamovala zgodovino. Solon, atenski državnik, zakonodajalec in pesnik, je prišel do spoznanja, da lahko prepreči spopad med vse revnejšim ljudstvom in peščico najbogatejših le tako, da atenska družba odpravi dolgove in prepove zasužnjevanje svojih državljanov. Njegovo vizijo so Atenci sprejeli za svojo. Uklonili so se tudi najbolj premožni, posojilodejalci, in odprava dolgov je zaznamovala začetek razcveta prve znane demokracije. Državljani, ki so po Solonovi reformi postali drug drugemu bolj enaki kot kjerkoli drugje v antičnem svetu, so se bili sposobni upreti Perziji, največji vojaški sili tedanjega časa. Sledil je neverjeten ekonomski, politični in umetnostni razvoj, ki v marsičem še danes zaznamuje ne le zahodno družbo, pač pa dobršen del sodobnega sveta.