Podrobnosti
Zadetkov: 4579

Sledeča zgodbica je stara že kaka dva meseca, a (žal) še vedno aktualna, zato jo ponujam v branje.

Berem petkovo Delo. Na naslovnici novica o tem, kako so Cerarjevi pogajalci v Bruslju izposlovali »odpustke« za izpuste toplogrednih plinov. Utemeljili so jih s tem, da Slovenija ne more vplivati na izpuste cestnega tranzita preko države, slednji pa se iz leta v leto povečuje. Ne more, ne zna ali nemara noče vplivati? Morda bi bilo dobro povprašati Švicarje, kako z gradnjo podalpskih baznih železniških predorov in omejevanjem cestnega prometa vplivajo ne le na tranzit, ampak tudi na celotno ekonomijo in ekologijo države …

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 9242

Uvod

Živimo v času, ki je poln protislovij. Že iz pradavnine imamo izročila, ki so se vsa pretekla stoletja dopolnjevala z idejami, izumi in mišljenjem ljudi, ki so stremeli k razumevanju sveta, kozmosa in svojega življenja.

Človek je že nekdaj dobil navodila, kaj naj dela in kako živi. Vendar človek tega ni delal. Ustvaril si je ogromno umetnin, ki jih časti po božje. Koliko besed je bilo v preteklosti izgovorjenih in zapisanih o umetninah in umetniških slogih. Koliko umetnin je bilo sploh napravljenih in koliko tako imenovanih umetnikov je delalo »rezane podobe« do dandanes. In kaj nam te »umetnine« pomenijo? Koliko je bilo usod zaradi tega? Koliko besed in zmerjanj? Ogromno in nešteto.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5263

Pridevnik »državni« ima dandanes za marsikoga negativni prizven. Državni uslužbenci veljajo za lenuhe in parazite družbe, državna podjetja imajo nesposobna vodstva, so neučinkovita in kot taka proračunsko breme. Ne trdim, da v določenih, celo premnogih primerih navedeno ne drži; a hkrati menim, da se s pretirano personifikacijo države večina državljanov izogiba svoje družbene odgovornosti.

Lastne države smo si želeli in to z veliko večino potrdili na plebiscitu. Državo smo dobili, torej je naša, saj smo vendar glasovali za to, da bomo na svojem. Da, bila je naša, a v evforiji samostojnosti, neodvisnosti, svobode, vsesplošnega razvoja in drugih obče blagodejnih stanj in dogajanj nismo opazili, da so nam jo – ukradli. In to sploh ne tujci, pač pa – v imenu nacionalnega interesa! - domači skorumpirani politiki, birokrati, tajkuni, kartelni pajdaši in podobni zvitorepci. Država je kar naenkrat postala podivjana zver, ki na nas renči, če nismo tiho, ko istočasno krade iz našega krožnika. O njej govorimo – seveda kadar je ni zraven – vse najslabše. Je torej še naša?

Če mi nekdo nekaj izmakne, ukrade – je to še moje? Najbrž je, najbrž imam pravico, to stvar dobiti nazaj! Toda s to državo je čudna reč. Do nje imam pravico, nekatere pravice mi celo sama dodeljuje; a hkrati imam do nje tudi dolžnosti. Ne le, da moram plačevati davke in se obremenjevati z raznorazno birokracijo (četudi je država zelo pametna in ve o meni več kot jaz sam), ne, državo moram tudi varovati, paziti da mi je ne ukradejo! Pa so jo. In kaj zdaj?

Odgovornost do države je blazno naporna reč. Zahteva stalno pridobivanje nekih podatkov, in to iz več različnih virov, ter veliko razmišljanja, razčlenjevanja, menjavanja perspektiv. Podatki so dostikrat suhoparni, pogosto jih najdemo na dolgočasnih črno-belih straneh časopisov velikih formatov, kjer je najmanj slik. In često je govora o nekih vsotah, ki so za malega človeka nepredstavljive.

Vzemimo za primer vsoto 3 mio evrov. To je npr. znesek domnevno nezakonito pridobljenega denarja v eni od znanih afer, ki ga glavni vpleteni razlaga kot transakcijo znotraj svoje družine. Podobno visok je bil dolg, ki ga je skesano moral poravnati otrok iz ene naših znanih poslovno-političnih rodbin. Kaj pa tak znesek predstavlja za povprečnega državljana? Ob letni plači 15.000 evrov bi moral za tak denar delati natanko 200 let. Tajkunsko luknjo v bankah smo lani zakrpali s 3,5 milijarde evrov našega, torej tudi mojega denarja; za ta znesek bi lahko okrog 70.000 ljudi delalo polno delovno dobo.

Državna pošast je šla v svoji pretkanosti in preračunljivosti celo tako daleč, da je začela ščuvati državljane proti sami sebi. Uslužbenci države so po njenem zaradi dolgoletne prekomerne lagodnosti krivi za rdeče številke, v katerih se je znašla. Tu nastopi izredno pomemben populistični mehanizem posploševanja in enostranskega pogleda. Ubogi plebs prepričujejo, da je javnih delavcev preveč in da imajo previsoke plače, četudi je resnica ravno obratna: javni sektor pri nas je številčno skromnejši kot v večini razvitejših držav, plače pa niso previsoke, pač pa imajo prenizke tisti, ki jih je v to dogmo najlaže prepričati! Pa zadeva še vedno ni tako enostavna.

Nedavno je naš edini poslovni dnevnik objavil zanimiv grafikon. Na njem so izmenično razvrščeni stolpci v dveh barvah: eni za gospodarstvo, drugi za javni sektor. Posamezen stolpec pomeni določen razred glede na višino plače, višina stolpca pa število zaposlenih v tem razredu. Če s krivuljama povežemo vrhove stolpcev ene in druge barve, opazimo, da sta si krivulji nasprotni. V gospodarstvu je veliko število zaposlenih z nižjimi plačami, v javnem sektorju pa z višjimi plačami. Krivulji se srečata pri približno 1900 evrih. Skoraj polovica zaposlenih v javnem sektorju ima plačo višjo od tega zneska. Toda v tej skupini ni medicinskih sester, policistov, gasilcev in čistilk, ki čistijo šole in bolnišnice. Kateri del javnega sektorja je torej najdražji in kje si lahko privoščimo reze brez oškodovanja varnosti, zdravja …?

Potem ko je politična tatinska združba državo ukradla, kani zdaj svoj plen še prodati in se s tem oprati krivde neodgovornega in kratkoročno okoriščevalskega upravljanja. Prepričali so nas v svetost evropske naddržavnosti in pomilovalno dobrodušnost tujih kapitalistov, ki bodo nesebično zasejali naš razcvet. Hkrati so pojem »samozadostnost«, ki je seveda zelo tesen sorodnik »samooskrbe« označili za arhaičen in ga skoraj izenačili z izolativnostjo. Mimogrede: naša prehranska samooskrba znaša okrog 30 odstotkov; če se komu zamerimo in nam zapre meje, bomo pocrkali od lakote.

Ko kmet proda zadnjo njivo, postane odvisen od hrane, ki jo kupi na trgu. Če je ves denar porabil za vračilo dolgov, prej ali slej od gladu shira in umre.

Tako so nas torej okradli, zadolžili in na koncu še razprodali. Redkokateri okradeni dobi ukradeno stvar nazaj. Večinoma mu je zadoščeno že, če je tat ulovljen in kaznovan. Pa četudi brez sodišča.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5028

Kaj zares potrebujemo?

Spoštovani dr. Miro Cerar, predsednik Stranke Mira Cerarja

Do konca včerajšnjega dne ste pričakovali pripombe vseh morebitnih partneric na osnutek koalicijske pogodbe. Kolikor vidimo, so se v zadnjih dneh s strani določenih političnih strank, predvsem Nove Slovenije, pojavljale ideje o uvedbi socialne kapice, postopnem znižanju stopnje davka na dohodek pravnih oseb, povečani fleksibilizaciji trga dela, itd. Vse to nikakor niso nove politične ideje. Ki pa iz bolj kot kaj drugega dokazujejo le popolno idejno izpraznjenost določenega dela političnega prostora, ki v nedogled in neodvisno od realnosti ponavlja potrebo po tako imenovanih strukturnih reformah. Četudi to pomeni sistematično siromašenje socialnih blagajn oziroma proračuna ter nižanje pravic. Uvedba socialne kapice bi po nekaterih izračunih Inštituta za ekonomske raziskave (IER) pomenila negativni učinek na javne finance v višini 228,9 milijona evrov. Pristojna ministrstva so pred časom prav tako opozorila, da bi uvedba socialne kapice pomenilo večje prestrukturiranje zdravstvenih zavodov ( zmanjšanje programa), podaljšanje čakalnih vrst, posledično pa večje odpuščanje v javnem zdravstvu zaradi obsega primanjkljaja sredstev, ki se ne more nadomestiti.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4344

Novembra 1991 sem na letnem zboru propagandistov, v Avditoriju v Portorožu, nagovoril tam prisotne propagandiste, da lahko sedaj, po osamosvojitvi, oni postavljajo in odstavljajo oblast. Ob zaključku svojega referata z naslovom »Pot h kvaliteti«, sem namreč dejal: »Najmočnejša želja ljudi je želja po kvaliteti. Mi, tu prisotni, jo lahko s strokovnimi orodji in znanjem identificiramo, znamo jo prikazati. S tem adutom, s tem znanjem, lahko postavljamo in odstavljamo oblast. Zveni preprosto in ves vic je, da je res preprosto. Predlagam, da se povežemo v Skupino Za Kvaliteto (celo kratico SZK sem imel zapisano). In svoje profesionalne usluge ponudimo tistemu političnemu subjektu, ki se bo zavezal izvesti naš strokovni program. Če tega ne storimo, bomo še naslednjih pet, deset, ali pa dvajset let na takšnih srečanjih le govorili o kvaliteti in moledovali po hodnikih raznih ministrstev za kakšen dinarček, da se financira kakšna naša dobra ideja. Zakaj bi prepričevali ministre, da imamo dobre ideje?

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5021

Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je zapisala 15 nujnih zadev, ki jih mora Slovenija urediti. Slovenska vlada je konec februarja letos sprejela sklep kako narediti nekaj konkretnih korakov v reševanju teh 15 zadev (sklep o Programu ukrepov Vlade RS za preprečevanje, odkrivanje in pregon korupcije.26.2.2014). Kdo v maju 2014 govori o tem? Kje je prvo poročilo o izvajanju tega Programa, h kateremu se je vlada zavezala da ga bo izdala do 1. maja?

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4992

O “hitrem“ spreminjanju slovenskega “levega” političnega prizorišča.

Emil Milan Pintar (na blogu) zelo pronicljivo analizira slovensko politično sceno in ugotavlja, da je videz o hitrem spreminjanju slovenskega političnega prizorišča le virtualna prikazen. V zavesti slovenskega volivca je precej nelagodja in nezaupanja: bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostaja vse nekako isto. Zato tudi toliko nezaupanja v nove stranke. Preprosti ljudje pa imamo počasi vsega dovolj.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 6266

Ni res, da je liberalna demokracija s tržnim gospodarstvom svoboden sistem brez totalitarizma in diktature. Totalitaristično delujejo neoliberalni kapitalizem, potrošništvo, finančni centri moči in mediji. Če ni politične diktature, to ne pomeni, da diktature ni. Tudi liberalna demokracija s tržnim gospodarstvom je lahko totalitarna. Globalne korporacije in finančni trgi so nam s pomočjo medijske mašinerije vcepile potrošništvo kot življenjski smisel. S trošenjem vedno več dobrin in storitev človek uresničuje svoje cilje. Če človek ni sposoben konzumirati vedno več in vedno novih dobrin in storitev, postane revež. Kdo še uporablja telefon, ki je starejši od 5 let? Z denarjem si lahko kupiš vse, o čemer sanja sodoben človek. Zdravje (delno), srečo, slavo, torej celo povsem nematerialne reči. Brez denarja si revež. Na nivoju družbe se to trošenje odraža v obliki gospodarske rasti, brez katere smo globoko v krizi že več let in brez katere so državne blagajne za javno šolstvo, zdravstvo in socialo v globokem minusu. Če se torej poraba zmanjšuje in ni gospodarske rasti, s katero bi se napajal kapital, nas kapitalizem kaznuje s krizo. Tako kapitalizem izvaja diktaturo. Živimo torej v dobi totalitarnega kapitalizma.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4905

Olga Maciupa je iz Ukrajine. Končala je Srbistiko v rodnem Lvovu, sedaj končuje doktorat na Katedri za gledališče v Poljskem Lublinu.

Moj Majdan

Protesti v Ukrajini so se pričeli 21. novembra, ko se je naša oblast odločila, da ne bo podpisala sporazuma o krepitvi trgovinskih in drugih odnosov z Evropsko unijo. Ta poteza je izzvala proteste po vsej Ukrajini, čeprav je imela evropska integracija tako privržence kot nasprotnike. Prvi smo šli na ulice študentje v Kijevu in Lvovu. Sprva so protesti potekali mirno, s petjem in plesom. Politikom smo bili v posmeh. Vsega bi bilo že skoraj konec, vendar pa je v noči iz 29. na 30. november ob štirih zjutraj v Kijevu brutalno udarila posebna enota policije, imenovana Berkut. Tam je bil tudi moj oče. Tudi njega so pretepli, vso pozornost so usmerjali v to, da so tolkli po glavi. V neodvisni Ukrajini do sedaj še nobena oblast ni počela takšnih grozodejstev.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4514

Nisem poseben ljubitelj slovenske strankarske prepirljivosti, fanatizma in podobnih zagrizenosti, ki so podžigal naše prednike v kulturnem boju, državljanski vojni in podobnih pretiravanjih. V navzkrižnem obstreljevanju ob noveliranju arhivskega zakona sem se oglasil v Večeru 12.februarja 2014, po številnih pogovorih in spremljanju naraščajoče napetosti pa verjamem, da sta možna dva kompromisa, seveda z dialoškim vložkom vladajočih.

Dodaj nov komentar