Kako lahko poskušamo tudi s pomočjo neodvisnega medija spremeniti javno mnenje našega majhnega sveta z imenom Slovenija
Namesto uvoda pa misel Srečka Kosovela, ki mi je še posebej pri srcu;
|
»Zmaga resnice v kulturnem,
humanizma v gospodarskem,
pravičnosti v socialnem življenju
bo največji triumf sodobnega človeštva.«
in še ena tuja;
Sleherna resnica prehaja skozi tri obdobja. Najprej jo (o)smešijo, nato ji odločno nasprotujejo…. V tretji fazi pa postane nekaj samoumevnega!
(Artur Schopenhauer, 1788 – 1860)
Pretresljiva izpoved bivše slovenske mesarke
Ko sem se vpisovala v živilsko šolo, o zakolu nisem niti razmišljala. Hotela sem pač postati mesarka in delati nekje za pultom. Vedno so mi bila bolj blizu moška dela, nikoli nisem hotela biti navadna ženska, v ženski službi.
Demokracija je draga zadeva, najdražja je kadar jo imamo premalo. Sedanji volilni sistem ne potrebuje kozmetičnih sprememb in novo odtujitev kandidatov od volivcev, kot ga predlagata PS in DL. Uvedba preferenčnega glasu v okviru strankarskih list je kozmetična sprememba. Predlog za ukinitev volilnih okrajev pa pomeni odtujitev kandidatov od državljanov. Nove volitve brez bistvenih sprememb volilne ureditve v vseh fazah: v fazi postavljanja kandidatov, v fazi volilne kampanje in brez sprememb načina volitev po principu, da je izvoljen tisti, ki dobi največ glasov (kar velja že od pamtiveka) v kombinaciji z odpoklicem poslanca ali funkcionarja, ne bodo prinesle sprememb, bodo le ponovitev starega, bodo skratka le nova volilnega natega z »novimi« obrazi.
Nič ne osveži duha kot jutranji časopis - kdo je koga pospravil s sveta in kakšno vreme se nam obeta sta dva preizkušena recepta, ki še takemu nihilistu dasta upanje v smisel življenja. Človeško bitje, ki se ponaša z razumom kot nečim, kar ga postavlja nad ves živeči svet na Zemlji, prav tako umno izbira sredstva za preživetje kot tudi za uničevanje. Vse kar je prav, a odkar je s svojim podpisom potrdil vstop v Evropsko unijo, Kandid še bolj veselo in brez strahu obhaja evropska mesta - na mejah ga nihče več ne ustavlja in mu ne brska po prtljagi ali pa izprašuje po količini denarja v žepu.
Veliki val slovenskih protestov je usahnil, novega ni ravno na vidiku. Idiotske trditve o stricih iz ozadja so na ta način za marsikoga dobile celo potrditev, saj se je za nazaj izkazalo, da je šlo pri protestih za močan refleks proti določeni politični opciji. In to kljub nenehnim trditvam o pokvarjenosti vseh opcij in o nesmiselnosti levo-desne politične delitve. Je pa še nekaj pomembnejšega, in sicer, da nikoli niso delovali nikakršni strici iz ozadja, ampak že ves čas deluje to, kar je v ospredju. Javni diskurz. Ko je ta s strani politične garniture žaljiv, vulgaren in brezbrižen do državljanov, hkrati pa pospremljen s škodljivimi in nesmiselnimi ukrepi, takrat bo ulica »plesala«. Ko pa se izvaja iste škodljive ukrepe s sicer drugačnim javnim nastopom, ulica bolj kot ne spi.
The noblest work in education is to make a reasoning man, and we expect to train a young child by making him reason! This is beginning of the end; this is making an instrument of a result. If children understood how to reason they would not need to be educated.” –Rousseau, Emile
Zagotovo je straža pred predsedniško palačo nekaj novega. Da bi bilo zaradi tega komu bolje, je težko misliti. Morda bo imel stražar kakšne 3EUR višjo plačo na koncu meseca. Zagotovo pa je zaskrbljujoče , da se poskuša s stražo dvigovati čut za nacionalno zavest oz. ponos. Mislim, z vojsko nam poskušajo dvigovati nacionalno zavest. Pa saj nismo v vojaški diktaturi!!! Kaj ne bi naša zavest bolj cenila nacionalnost, če bi na ta dan, namesto vojske pred predsedniško hišo, sprejeli določbo, da morajo v trgovinah z živili imeti vsaj 80 odstotkov hrane iz naše DEŽELE in to po cenah, ki zdaj krasijo le živila iz tujih dežel. To bi prav gotovo bilo nekaj dobrega za vse državljan(k)e. Bilo bi nekaj presenetljivo novega. Bilo bi neprimerljivo z vsemi suverenimi deželami širom sveta.
Zaupanje, ob bok vrednotam, postaja čedalje bolj pereč problem v svetu: zaupanje v sistem, zaupanje v posameznika. Kitajski pregovor pove veliko: »Ko obstaja zaupanje, ne potrebuješ dokazov. Ko zaupanja ni, noben dokaz ne zdrži!«
Natančno pred dvema desetletjema je črnograditeljska afera "Mali Vrhek" (1993) dodobra razburila ljudi. Javnost in mediji so se tedaj v glavnem razdelili v dve skupini: Del je zahteval izvajanje "pravne države" in predlagal sprejem dodatnih restriktivnih ukrepov. Drugi pa so pozivali na odgovornost državno administracijo, ki po njihovem mnenju ni hotela ali znala anarhije v prostorskih strukturah preprečiti. Državni zbor je potem sprejel vrsto sistemskih zakonov, ki pa na žalost niso učinkoviti. Zadnji primeri vladnih uredb nakazujejo celo možnost vsesplošne graditeljske stihije v pokrajini. Samo vzorčni primeri le-teh so objavljeni zračni posnetki parcel vplivnih posameznikov iz političnih elit.
95. člen
(nagrajevanje poslancev)
Poslanci državnega zbora dobivajo plačo ali nadomestilo, ki sta določeni z zakonom.[1]