Podrobnosti

Objavil(a) Bojan Radej

Ustvarjeno 11 Marec 2013

Zadetkov: 8940

Po skoraj polovici leta je vstajniški proces v Sloveniji zrasel do svoje polne velikosti in se je zdaj znašel pred maturitetno preizkušnjo. Ta se mu zastavlja z zahtevo po odločitvah take vrste, ki bodo usodno zaznamovale njegovo prihodnost in možnosti. Temeljno vprašanje je, kako doslej oblikovane splošne in večinoma negativne zahteve sistemu z demonstracij in viharnih skupščin pretvoriti v pozitivni program družbenih sprememb in zlasti, kako ga potem uresničiti. Kako bo gibanje odgovorilo na to večno vprašanje, bo zanj usodno, kar dokazujejo 150-letne izkušnje, ko so se vstajniška gibanja lomila ravno na tej točki. To je namreč točka prehoda iz mobiliziranja podpornikov v organizirano gibanje, ki ne samo izraža zahteve ampak tudi uresničuje cilje.

Fazni prehod zahteva miselne preskoke, ki jih gibanja pogosto niso bila zmožna uveljaviti, včasih celo niti uvideti. Predvsem so skrajno nerada, že zaradi svojega negativnega programa, dopuščala kritičen vpogled nase. Tako je bil trenutek, ko so svojo pozornost prenesla z zunanjega nasprotnika nase in končno vase, pogosto tudi začetek njihovega konca ali vsaj njihove progresivnosti.

Karkoli se bo še zgodilo, jasno je že zdaj, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo pred začetkom te vstaje. Uspešna je bila, ker je radikalizirala izhodišče, s katerega se bodo v prihodnje postavljale zahteve oblastem. Inovirala je tudi načine radikalizacije nasprotovanja oblastem. Če dosedanji vstajniški proces ne prispeva nič več od tega, je to njena realna zasluga za vse čase.

Najbolj pomemben dosedanji programski dosežek je poenotenje na praktično celotnem političnem in kulturnem spektru družbe. Doseženo je soglasje, da je politična elita izgubila zaupanje, ker je zaigrala svojo integriteto in izgubila kredibilnost. Poenotenje je doseženo prvič po osamosvojitvi Slovenije in že samo to spomni na njegovo neizpolnjenost. Doslej so se osamosvojile le državne elite, ne samo od Beograda, tudi od državljanov. Vstajniki zdaj nasprotujejo ugrabitvi osamosvojitvenega projekta in izdaji ideje, po kateri naj bi po osamosvojitvi Slovenije lahko vsi skrbeli zase in si skupaj prizadevali za skupno dobro.

Naslednji trajni dosežek gibanja je praktična uveljavitev pravice nasprotovati oblastem in se s tem svobodno namenom zbirati brez podrejanja formalnim zahtevam postopkov prijave zborovanj pri oblasteh. Zaradi nezmožnosti represivnih organov slediti samoorganizaciji demonstracij, je del represivnega aparata postal neuporaben. V tem pogledu je vstajniški proces dosegel povečanje političnih svoboščin.

Tretji trajni dosežek vstajnikov je uveljavitev novega nenasilnega modela nasprotovanja in razmejitev do nasilnih oblik. Ne gre za moraliziranje, da so nasilne oblike nasprotovanja oblasti sporne, saj je pojem nasilnost lahko razumljen zelo elastično. Nasprotovati slabi oblasti z vsemi oblikami neposlušnosti in jasnim izražanjem zahtev še ni sovražno in nasilno. Kljub temu pa so bila vstajniška gibanja v več primerih, vzemimo 23-letno žrtev v Genovi (Carlo Giuliani, 2001), potisnjena v nasilniške incidente, ki so jih izzvali policijski provokatorji. Zato je sposobnost demonstrantov prepoznati in se defenzivno odzvati na nasilje ključno, ko varuje gibanje pred žrtvami in diskreditacijo.

Dosedanji dosežki vstajnikom ne bodo pomagali oziroma bodo morali prej odgovoriti na izzive, ki jih pred njih postavlja prehod iz mobilizacije v aktivnost. To nikakor ni majhna stvar.

Takoj prvo in že v izhodišču nepremostljivo grožnjo enotnosti gibanja postavljajo zahteve po programskem poenotenju gibanj. Razen za zelo splošne opredelitve to ni mogoče. Nekateri to pripisujejo prepotentnim egom vstajniških protagonistov – v takih situacijah res priplava na površje veliko plute. A težava je globlja, spopad egov je tudi posledica raznorodnosti, ko vsaka skupina ocenjuje razmere drugače. To ni težava ampak danost, družba ni več enovita, kot so elite (do ljudi), ampak je nepopravljivo raznorodna in takšna hoče biti vse bolj in bolj. Zato za njeno organiziranje ni uporabna miselnost poenotenja, ki jo uporabljajo elite. Načine delovanja bo treba inovirati tako, da bodo imeli za svoje izhodišče različnost sodelujočih.

A veliko lažje reči kot storiti. To bi med drugim od gibanj zahtevalo kritičen vpogled vase. Le tako lahko uvidijo, da njihova utemeljena posamična zavzemanja niso univerzalna, in da imajo tudi druga gibanja nek svoj prav, četudi osnovan s povsem drugačnimi argumenti. Gibanja so ponavadi tudi notranje nekonsistentna: ena so bolj radikalna programsko, kot v primeru 'nevladnih' organizacij, druga pa akcijsko, na primer družbeni inovatorji (projekt Očistimo Slovenijo). Težava je, da gibanja na zahtevo po samorefleksiji za odkrivanje svoje ozkosti večinoma odgovarjajo bodisi z ignoranco ali čustveno – v takih primerih redko pozabijo izreči besedo 'izdaja'. Tako si gibanja ne dajo niti pravih možnosti za prepoznavanje podlag za medsebojne razlike.

Druga in nič manj 'izdajalska' taktika, ki od znotraj ruši trdnost vstajniškega gibanja, je povezana s tem, da so vstajo na vrhuncu njene mobilizacijske moči napadle pijavke oziroma pobudniki za ustanovitev novih, 'naših' političnih strank. Njihov oportunizem je res sprevržen, saj iz protielitistične vstaje ljudstva kujejo podlago za svoj vstop med politične elite. A zgražamo se, ker so tako plenilsko neposredni, da svoje ideje razlagajo celo na vstajniškem odru. V osnovi pa njihove pobude niso napačne in imajo vlogo pri zamenjavi političnih elit in odhodu starih obrazov (a kaj s tem, v primerjavi z novimi obrazi med vstajniki, ki so bili še do nedavna del političnih elit?). Odslovitev sedanjih elit ne vodi v ukinitev parlamentarne demokracije, ampak v temeljito spremembo delitve dela med posredno in neposredno demokracijo. To bodo novopečene stranke menda bolje razumele. Če ne, jim bodo vsaj bolj živo pred očmi kako bodo odmrle.

Zato potekajočega vstajniškega razkola ni treba imeti za neuspeh, ampak za kazalnik dosežkov. Vstajniški proces se je dovolj okrepil, da je začel svoje transformativne učinke prelivati na vse strani in ni več premočrten. Vstajniki ne hlastajo po tem, da bi nadzorovali stranske posledice svojih primarnih prizadevanj, ampak lahko samo skrbijo za neprekinjeno obnavljanje svojih kreativnih prizadevanj za bolj plodno in demokratično družbo.

To je jasen načrt družbene transformacije, četudi nima konkretnih ciljev, niti mejnikov doseganja. Ključno je dvoje: da vstajniki nadaljujejo z demonstracijami, da še naprej krepijo svoje ustvarjalne potenciale za transformiranje družbe, in da (vz)gojijo kritični vpogled vase – le tako se zavarujejo pred nevarnostjo, da se njihovi univerzalizacijski potenciali ne sprevržejo v svoje nasprotje. Vstajnikom se tako ni treba varovati pred 'izdajalci' in 'plenilci', ampak le tega, da jim ne bi uspelo z organizacijskim prehodom ohranjati zagona pri plemenitenju podlag, na katerem je vstajniško gibanje nastalo.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, 11. marec 2013

Podrobnosti

Objavil(a) Bojan Radej

Ustvarjeno 01 December 2012

Zadetkov: 64706

V sredo 28. XI sta poslanski skupini SDS in NSi vložili zahtevo za sklic seje Odbora za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino, ki ga zahtevata Poslanski skupini SDS in NSi, glede pojavov sovražnega govora ter pozivanja k nestrpnosti in nasilju. Skupina občanov je pripravila protestno izjavo. Zahteva za sklic seje Odbora DZ o sovaražnem govoru je bila v petek umaknjena s strani predlagateljev (SDS; NSi).

Kljub temu javnosti posredujemo svojo protestno izjavo in obveščamo, da bomo sklicali javni dogodek, na katerem bomo razpravljali o (Re)definiciji meja sovražnega govora. V novi generaciji oblik demonstriranja ljudi proti oblasti so se porodili novi vzorci delovanja, ki so pretežno samonadzorovano nenasilni. Zdi se, da se uveljavlja nov vzorec javnega nasprotovanja, ki ustvarja pritisk na oblasti z umikom iz insticij, ne z napadom nanje, s podpritiskom, ne z nadpritiskom. Spreminjanje vzorca nasprotovanja je zmedel oblasti, ki čutijo potrebo po redefiniciji meja nasilja in sovražnosti. To pa v nemirnih časih ustvarja nevarnost še dodatnega krčenja demokratičnih standardov.

Protestna izjava (Ljubljana, 30. november 2012).

Protestna izjava »Kritika oblasti ni sovražni govor« v zvezi s sklicem izredne seje Odbora za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino, ki ga zahtevata Poslanski skupini SDS in NSi, glede pojavov sovražnega govora ter pozivanja k nestrpnosti in nasilju.

Pobudniki se sklicujejo ustavne določbe, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva ter varnosti (34. člen Ustave RS) in na določbo, ki prepoveduje spodbujanje nestrpnosti in sovraštva. Sklicatelji izredne seje zaradi sovražnega govora predlagajo sprejeti sklep o očitni kršitvi ustavnih načel in načel medkulturnega dialoga. Svojo pobudo povezujejo z nedavnimi demonstracijami v Mariboru, ki so zahtevale odstop župana Kanglerja.

V zvezi z zahtevo Poslanskih skupin podajamo naslednjo protestno izjavo. Politiki ustave ne smejo zlorabljati, da bi se z njo branili pred javnimi kritikami za svoje (ne)ravnanje v nedelujoči pravni državi.

Določbe ustave, na katere se sklicujejo predlagatelji v svojem nasprotovanju nestrpnosti in sovražnemu govoru, se v resnici nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine. Zahtev javnosti po odstopu politikov ter izražanje zahtev v spontanih ali organiziranih demonstracijah, v medijih in drugod zato ni mogoče obravnavati v okviru teze, da vse to spodbuja nestrpnost in sovražni govor. Sovražni govor je pojem, ki se ne nanaša na odnose med voljenim politikom in volivcem, temveč na razmerja med državljani. Politiki se pred legitimnimi zahtevami volivcev ne morejo braniti z ignoranco, s ščiti policijskih kordonov in selektivnim branjem ustavnih določb. To velja še toliko bolj, kolikor so s svojo neodgovornostjo volivce pred tem nedopustno izzivali.

Ustava je integralen dokument in velja v celoti. Ustava zagotavlja ne le strpnost državljanov, ampak tudi in še bolj varuje Slovenijo kot socialno in pravno državo. Če se ustava ne spoštuje v vseh svojih delih, je državna ureditev kot celota ogrožena. Državljani imajo dolžnost, da na to politike opomnijo in od njih zahtevajo odgovornost, kadar ti ogrožajo državno ureditev ter blaginjo državljank in državljanov.

Podpisniki protestne izjave

Bojan Radej, evalvator Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Matevž Krivic, nekdanji Ustavni sodnik Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

dr. Darko Štrajn, filozof Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Iztok Jurančič, filozof, novinar Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Gregor Kosi, sociolog kulture in zgodovinar Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Mirja Peruš, fizik Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Bogdan Lešnik, psihoanalitik Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Rudi Rizman, sociolog in politolog Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Peter Stanković, kulturolog Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

dr. Jože Mencinger, profesor Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Zoran Kanduč, pravnik Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Mirsad Begić, novinar Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

mag. Bratko Bibič, glasbenik, sociolog, filozof Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Svetlana Slapšak, redna profesorica Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

dr. Peter Glavič, ekonomist Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Rajko Muršič, FF, Univerza v Ljubljani, Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Mirjam Žgavec, glasbenica Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Miroljub Kljajič, obramboslovec Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Ana Kučan, krajinska arhitektka Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Srečo Dragoš, sociolog Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

dr. Boris Vezjak, filozof Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

dr. Robi Kroflič, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

dr. Matjaž Mulej, ekonomist Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

dr. Marko Juvan, Inštitut za slovensko literature in literarne vede Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Elena Pečarič, filozofinja Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Jože Kos Grabar Kos, geodet Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Andrej Adam, učitelj Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

dr. Tine Germ, umetnostni zgodovinar Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

dr. Jaro Berce, naravoslovec-družboslovec Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Božo Dukić, pravnik Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

dr. Franci Jazbec, Društvo Odnos Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Irena Zajc Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Heri Kopše, arhitekt Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Cveto Kosec Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Franc Kociper Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Cveto Kosec, inženir Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Marko Klasinc, ezoterik Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Alenka Stupar Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Anita Hrast, komunikologinja Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

dr. Jelko Urbančič, manager sistemov kakovosti Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

dr. Igor Pribac, Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Podrobnosti

Objavil(a) Bojan Radej

Ustvarjeno 29 Maj 2012

Zadetkov: 5466

Kdor ne skrbi, kako se razrešujejo javne zadeve, se bo moral sprijazniti s tem, je menda rekel Platon, da mu vladajo hudobci.

V vsakdanjem pogovoru pogosto rečemo, da so sedanje razmere nesprejemljive, ker so se poslabšali socialni pogoji življenja, od povečanja neenakosti do nezaupanja. Večina ljudi nima več občutka, da živi dobro – celo v Nemčiji, ki je ne pretresa kriza za krizo, ker je uspela uveljaviti bolj odgovoren razvojni model od večine drugih.

Podrobnosti

Objavil(a) Bojan Radej

Ustvarjeno 23 Maj 2012

Zadetkov: 7320

Nedavno so evropski politiki odkrili nekaj pomembnega. Iznašli so - inoviranje. V svoji nepotešeni vnemi za naše dobro zdaj že pripravljajo podrobne načrte za Evropo, ki bo poslej ukrojena kot inovacijska unija. Paradni politični konj preteklega desetletja, namreč EU kot najbolj konkurenčna regija na svetu, se je ob razpočenju finančnega balona tako splašil, da se je usodno polomil, čeprav mu niti prej ni prav nič dobro kazalo, ob jahaču kot ga je imel. Tako politika res zelo potrebuje novega paradnega konja. A ustanovitelj Wikipedije je nedavno v EUobserverju že pripomnil, da naj birokracija zaboga pusti področje inoviranja pri miru, saj so največja prepreka zanj ravno sistemske ovire ustvarjalnosti.

Podrobnosti

Objavil(a) Bojan Radej

Ustvarjeno 02 Maj 2012

Zadetkov: 6397

Dolžniška kriza ima različna imena, odvisno kdo o njej govori, od kje in o čem govori. Visoki zadolženost evropskih držav, ki ji pri nas rečemo »finančna kriza« ali včasih, sicer veliko manj radi ampak tem bolj pravilno, »evrska kriza«, so Američani poimenovali »kriza suverenov« oziroma kriza prezadolženih evropskih vladarjev. Po tem torej kriza ni rezultat napačnega delovanja državljanov evropskih držav, niti gospodarstev, niti v bistvu samo bank ampak zlasti in predvsem nakopičenih težav vladarjev in dolgo nerešenih družbenih izzivov, ki bi že davno zahtevali strukturno ureditev (nekomu nekaj vzeti, kar je dolgo užival kot pravico, drugemu dati ali še to ne) in zdaj kot nerešene trajnostno nevzdržno obremenjujejo državne blagajne.

Podrobnosti

Objavil(a) Bojan Radej

Ustvarjeno 18 Februar 2012

Zadetkov: 8003

Prizadevanje za obnovitev normalnosti je danes najbolj radikalen možen odgovor na kaotične razmere, ki jih s seboj prinaša podiranja temeljev vsega, kar je desetletja in stoletja veljalo za normalno, zdaj pa je v seriji sistemskih kriz zadnjih dveh desetletij, od padca berlinskega zidu leta 1991 do padca Wall street v letu 2008, razkrinkano v vsej kulturni omejenosti svojega pogleda na svet v obče in na družbo prav posebej. Zidovi so porušeni, veliko vprašanje zdaj tako ostaja ali je res še naprej smiselno vztrajati na razbijanju ruševin starega reda. Družbena kritika v razmerah, ko je obstoječa politična ureditev kot takšna in v veliki večini družbe, v 99 odstotkih, prepoznana kot nevzdržna, zagrize v do konca oglodano kost in se kvečjemu pretvori v mimimalistično socialno leposlovje. Lahko se zgodi, da bo naslednja družbena pomlad ostala, če parafraziramo Rachel Carson (1962), nema, herojsko udrihanje po ruševinah razsvetljenskega zahodnega imperija ne bo prav nič spremenilo.

Podrobnosti

Objavil(a) Bojan Radej

Ustvarjeno 31 Januar 2012

Zadetkov: 6818

Še nikoli nismo toliko skrbeli o etiki kot danes, ko etične norme postajajo razprostranjen inštrument samoregulacije že večine pomembnejših institucij in poklicev. Živimo v hiperetičnem času, a obenem v prostoru vakuuma vrednot, ki ga ustvarja razkroj centralnih vrednot naroda, vere, ideologije ali pozitivističnega znanja. Tako družba kljub svojim prizadevanjem ne postaja bolj etična ampak se močno povečuje le razkorak med njenimi načeli in praksami.
Etika kot pojem zadeva načela o dobrem in zlu, zakaj v skupnosti veljajo nekatere stvari za dobre, poštene, pravilne, druge pa za nemoralne (Kos Grabar, 2001; Dragoš, 2008). Etika ima opraviti s presojo dobrega, skupnost ali družba pa je sistem, ki ga ne oblikujejo le silnice dobrega in so presoje o tem kaj je dobro v družbi radikalno različne.
Družba tudi ni takšna, kakršna je, objektivno, ampak je politični konstrukt, zato družbena resničnost ni objektivno dana, ni realna na logičen način ampak je realna na konstruiran način. Družbene ureditve na primer okvirov razumevanja tega kaj je dobro so take, kot se dogovorimo, da so, pri tem upoštevaje vse, kar je za tak dogovor že naprej določeno.
Skratka, mnenja o tem kaj je dobro, so močno različna in to na nek poseben način: so enako dobro utemeljena, legitimna in globoka, ker se tičejo presoj, ki imajo za njihove nosilce univerzalen pomen. Torej so nasprotujoče vizije družbenih konstruktov nujno nepremostljive, nerazrešljive in smo prisiljeni živeti z njimi.
Še več, kot se izkaže po tehtnem premisleku so nasprotja izhodišče za oblikovanje vsakega racionalnega modela demokratične družbe. Družbeni konstrukti so kot razrešitve teh nasprotij nujno drugačni od tega, za kar se zavzemajo njihovi protagonisti posamično. Družba potem ni enostavno načrtni konstrukt ampak razrešitev, umeščena nekje vmes med tistim, za kar se zavzemajo sodelujoči – je emergentni rezultat presečnega usklajevanja opozicijskih zavzemanj. Analogno etika na višji ravni ni posplošenje neke posamične etike ampak je emergentni rezultat usklajevanja nasprotnih etičnih sistemov.
Za vrednotenje javnih zadev kot konstruktov je etična nepristranskost tako pomembna, kakor je v znanosti pomembna objektivnost. Pri tem pa je treba upoštevati, da je način zagotavljanja etične nepristranskosti v vrednotenju povsem drugačen od načina zagotavljanja znanstvene objektivnosti. Posledično je treba v vrednotenju družbeno konstruiranih pojmov dosledno razločiti ukvarjanje s tem kar je res in prav od tega, kar je dobro. Etike ni mogoče zagotavljati po poti resnice in normativnih presoj, če je ta (resnica ali norma) mišljena kot ena sama in edino veljavna, ker koncept dobrega ni homogena kategorija.
Uresničevanje etičnih načel je danes v praksi večinoma povezano s predpisovanjem in spoštovanjem etičnih kodeksov ravnanj, se pravi na normativen način. Obstajajo različne vrste etičnih kodeksov, ki so po svoji naravi ekskluzivni. Vsebinsko najožji so »moralistični« kodeksi, ki predpisujejo poklicne lastnosti pri izpolnjevanju predpisanih standardov na področjih delovanja ustanov, ki imajo formalizirane in standardizirane naloge. Primer sta etična kodeksa revizorjev ali statistikov. Naloga tistega, ki vrednoti politike, s stališča naloge same ni tako enostavna kakor naloga, vzemimo, statistika ali revizorja, ki pri svojem delu, če poenostavimo, samo sledita statističnim ali revizijskim pravilom, ki so natančna in nedvoumna. Pri vrednotenju politik se evalvator ne more zanesti na tako trdne opore kakor znanstvenik, revizor, računovodja ali statistik. Osnovna lastnost tistega, s čimer srečuje vrednotenje javnih zadev, je neenotnost objektivnih podlag vrednotenja zaradi heterogenosti perspektiv družbene realnosti (inkomensurabilnost znanja iz Kuhnove »Strukture znanstvene revolucije«; 1970).
Zato so etični kodeksi evalvatorjev praviloma tehnično manj zavezujoči. Ameriški etični kodeks evalvatorjev je vodilo ravnanj pri izvajanju poklica in zato v ospredje postavlja poslovno etiko in poklicni odnos evalvatorjev do naročnikov. Tovrsten kodeks najbolje rabi za potrebe samoregulacije industrije evalvacijskih storitev. Spet drugače usmerjen je avstralsko-azijski etični kodeks evalvatorjev, ki določa le dolžnosti in pravice članov in članic društva evalvatorjev in potemtakem poudarja odnose pripadnosti in interna vprašanja razmerij, ki sledijo iz članstva v poklicnem združenju.
Primer priča, da obstaja veliko samostojnih in značilno različnih etičnih standardov, več pristopov k urejanju etičnih vprašanj in tako tudi več načinov in nivojev etične obravnave. Posebej se težke etične dileme praviloma ne porajajo le v okviru enega etičnega sistema ampak najhujši zapleti, ki iz etičnih razprav ustvarjajo kompleksna vprašanja nastanejo, ko smo soočeni s trkom enako veljavnih, vendar nasprotujočih etičnih sistemov (Dragoš, 2008). V tem primeru ni več dovolj pasivno slediti etičnim normam in zato tudi ni več mogoče v naprej zagotavljati etičnega ravnanja le na normativen način.
Neka etika ne more biti v izvirnem pomenu etična, če je zaprta sama vase, kot je normativna etika. Pri vrednotenjih kompleksnih družbenih pojavov imamo vedno opraviti z različnimi normativnimi sistemi, ki so enako relevantni za presojo in ki jih moramo hkrati upoštevati. Etične dileme vrednotenja zadevajo prav to, kako nepristransko upoštevati različne normativne sisteme, ki neko etiko prevedejo v pravila delovanja. Pravila ravnanja in obnašanja so izvedena iz etičnih presoj in ne narobe, zato jih nanje ni mogoče omejiti. Tako, zgolj kot primer, potrebujemo oba, tako etični kodeks zdravniškega poklica kot etični kodeks zdravstvenih institucij kot etiko varovanja pacientovih pravic. Vsak aspekt pokriva svoj vidik etike na področju javnega zdravja, noben med njimi pa ni splošnejši od drugih (Macur, 2008), vsak je veljavnejši le na svojem področju nanašanja. Izziv etične nepristranskosti v presoji javnih zadev je torej vse prej kot lahek.
Ko imamo opraviti z nasprotujočimi etičnimi presojami je treba razmišljati na metaetični ravni (gl. Reamer, 1990). Ne gre nam več zgolj za to, da bi razrešili konkretno moralno dilemo v posamičnem primeru, ampak da bi poleg tega izboljšali razumevanje možnosti za ravnanje v moralno obarvanih situacijah.
Metaetični pristop je možen s presečno obravnavo inkomensurabilnih etičnih norm. Vzemimo primer na področju vrednotenja politik: kadar zaradi kompleksnosti problema ne moremo opredeliti optimalnega vladnega ravnanja, mora merilo ocenjevanja nekega vladnega ukrepa postati drug vladni ukrep, na primer skladnost ali sinergija med obema ukrepoma (Schnellenbach, 2005). Po tem torej ni najboljša tista politika, ki ima najbolj pozitivne primarne učinke, ampak šele tista, ki ima najbolj ugodne posredne učinke na »druge«, ki so zanjo sicer stranskega pomena, se pravi glede na sekundarne učinke.
Vsaka metaetična dilema dopušča različne možnosti razrešitve. Najbolj nepristranska bo tista, ki bo najbolj presečna med vsemi relevantnimi udeleženci, ki se jih konkretna presoja tiče. Presečna razrešitev je kot nediskriminatorno možna šele, ko so obenem upoštevani kot enako veljavni in konstitutivni za razrešitev vsi sodelujoči raznorodni etični sistemi, vzemimo tako zdravnikov kot pacientov. Vendar pa je presečna razrešitev sprejemljiva le pod sočasnim pogojem enakega upoštevanja vseh prepletenih etičnih sistemov. Etični sistem zdravnikov ni veljaven zgolj glede na to kako dobro služi vrednotam zdravnika ampak enako tudi glede na to, kako dober je za pacienta. In obratno, etični sistem pacienta ni veljaven le toliko kot služi njegovi perspektivi v neki dilemi, povezani z njegovim zdravljenjem ampak enako tudi kako dobro upošteva to, kar se zdi primarnega pomena zdravniku.
Tako je z metaetično obravnavo treba doseči ravnovesje med uveljavljanjem principielnih etičnih razlik na eni strani in neprincipielnih ujemanj v zadevah konkretne dileme, ki so s stališča vsake sodelujoče etične norme sekundarnega pomena (Radej in dr., 2011).
Uporabljeni viri:
Dragoš S. 2008. Metaetika v socialnem delu, v Radej B., "Poklicni etični kodeksi med načeli in prakso", Poročilo z javne okrogle mize Slovenskega društva evalvatorjev, Ljubljana, 24 str., http://www.sdeval.si/Publikacije-za-komisijo-za-kodekse-in-standarde/Okrogla-miza-Etika-vrednotenja.html, [XII/2008]
Kos Grabar J. 2001. Etične razsežnosti polemike o preureditvi Slomškovega trga v Mariboru v letih 1995 – 2000, rokopis, 11 str.
Kuhn, T.S. 1970. The Structure of Scientific Revolutions. Chicago: The University of Chicago Press, 210 pp., http://sciencepolicy.colorado.edu/about_us/meet_us/carl_mitcham/courses_taught/5110/classic_sts/structure_of_scientific_revolutions.pdf, [VII/08].
Macur M. 2000. Vpliv privatizacije na kakovost zdravstvenih storitev – evalvacija z vidika uporabnika. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, doktorska disertacija, 297 str.
Radej B., M. Golobič, M. Macur, S. Dragoš. 2011. Vrednotenje politik: obzorja nove miselnosti. Spremna beseda Darko Štrajn, Ljubljana: Vega, 248 str.
Reamer F. G. 1990. Ethical dilemmas in social service. New York: Columbia University Press.
Schnellenbach J. The Dahrendorf hypothesis and its implications for (the theory of) economic policy-making. Cambridge Journal of Economics, 29/6(2005):997–1009.

Podrobnosti

Objavil(a) elena

Ustvarjeno 30 Januar 2012

Zadetkov: 10970

Dokaj netvegana je napoved, da je Slovenija in cel zahodnjaški svet vstopil v dolgo krizo, ki utegne trajati celo desetletje, zlasti v družbenem in ekološkem pogledu in na področju človekovih pravic. Po izhodu iz te turbulence zgodovine svet ne bo več enak kot je bil prej. In če se to res dogaja preprosto pomeni, da se nahajamo v času radikalnega preloma, ki ne bo samo premešal kart ampak temeljito spremenil tudi pravila igre. Tako gre zdaj za to, kdo bo prej prepoznal obrise prihodnosti in se začel nanje prilagajati v temeljih, da bo lahko užil sadove zgodnje prilagoditve.

Slovenske progresivne možnosti se v obdobju Dolge krize poslabšujejo zaradi močne odvisnosti od predvidljivo negativnih zunanjih dejavnikov. Vsakomur je jasno, da vstop v EU za Slovenijo ne bo imel veliko pričakovanih ugodnih učinkov, iz dveh razlogov. Najprej se je EU dokazala kot prevelik zalogaj za sedanjo garnituro politiko in njene omejene kapacitete. Obenem pa se je preneslo tudi težišče globalne dinamike iz Zahoda na Vzhod. Tudi znotraj EU se je težišče premaknilo iz Bruslja, kjer je Slovenija lahko formalno soodločala, v Berlin, Pariz in London, kjer ne more več - kljub temu ostaja »najbolj evropska« v smislu, da po uradnih podatkih menda največ razpoložljivih javnih sredstev usmerja v izpolnjevanje evropskih ciljev.