Tokratna Tarča je bila zares dobra. Gledalcem in gledalkam je postregla z osnovno lekcijo iz moralne filozofije in filozofije prava, poleg tega pa še z lekcijo o psihopatološkem uživanju v birokraciji in z vpogledom v absurdnost sistema družbenega življenja, zaradi katerega lahko posameznik iz kosti in kože dobesedno umre vsem na očeh, pa ni nujno, da se ob tem zgane en sam človek. V studiu smo lahko spremljali razmišljanje nekaterih dobrih ljudi, ki vendarle obstajajo in vedo, kaj je empatija, kaj pomeni ljubiti bližnjega in kako se upirati norostim sistema. Poučno pa je tudi dejstvo, da se ni pojavil v oddaji niti eden od povabljenih ministrov, ki sicer radi leporečijo in se naslavljajo na navadne ljudi, ko jih potrebujejo za svoje narcistične interese. Takih ljudi ne bi hotel niti srečati na ulici, če pa bi se mi približevali, bi zavil v stransko ulico.
Zbudim se v Sloveniji leta 2041. Ojoj, kako lepo. Ob balkonu mi čivkajo vrabčki, sonce mi sije v spalnico in opominja, da moram začeti nov delovni dan.
Kdor vsaj za silo spremlja številke, s katerimi si pomagamo pri razumevanju dogajanj na globalnem kapitalističnem odru, zlahka ugotovi, kako mainstream mediji manipulirajo z ljudmi, ki imajo tudi to nenavadno zmožnost, da jim za manipuliranje še plačujejo. Ne mislim zgolj na novorek in žargon, s katerim zasipavajo mediji navadne smrtnike, temveč tudi na čisto zavestno manipuliranje z namenom, da se ljudje ne bi preveč vznemirjali, da ne bi bili razočarani, da ne bi postali preveč jezni in da seveda ne bi prišlo do komunistične revolucije; slednja je kratko malo prepovedana. Pokroviteljski odnos do ljudi pa je mizantropski, saj jih imajo za nedoletno deco, ki ji je treba vsakič znova ponuditi liziko oziroma sladkor, da so še naprej vsaj navidezno zadovoljni z življenjem, čeprav v resnici niso.
Zdravstvo je prešlo vse meje. Z zdravljenja poškodb in bolezni se je razširilo na 'zdravljenje' staranja in umiranja, kot da je prvega mogoče ustaviti, drugega pa preprečiti. A to mu ni bilo dovolj; kot rak se je razširilo na 'zdravljenje' vseh oblik človeškega obstoja, ki se mu zdijo manj običajne, med njimi celo nosečnosti. Napihuje jih do pokanja in mrcvari do neprepoznavnosti … To že dolgo ni več zdravstvo, ampak je zdravstvizem – prepričanje, da lahko z natančnim rezanjem ali zmernimi količinami strupov rešimo vsako odstopanje telesa ali duha od povprečja, torej od 'normalnosti'.
V sveti knjigi piše, da obstajata samo dva spola: pravi moški in prava ženska. In danes je edina prava ženska tista, ki rodi vsaj tri otroke in jih vzgaja doma v ozračju domoljubja, slovenske kulture, krščanstva in – neoliberalnega kapitalizma.
Take so trenutne bolj ali manj splošno sprejete sanje: lahko sem nekdo. Nekaterim ljudem se tudi uresničijo. V risanem filmu Zootopia (Byron Howard, Rich Moore, Jared Bush, 2016) spremljamo uresničevanje takih sanj, ki pa je obenem izjemen in aktualen družbenopolitični komentar, ostra antropološka kritika predsodkov, stereotipov in napačnih prepričanj o drugačnosti in drugih ljudeh ter nadvse prijazen in inteligenten vpogled v pogumno držo zajčice Judy, ki zagotovo ni predator, še manj pa je velikonočni zajček, v katerega naj bi verjeli verniki, da bi šlo kapitalizmu še bolje. Ob gledanju razgibanega in z akcijami prepredenega filma, ki nas navdušujejo in prijetno vznemirjajo, se resnično prepričamo, da naivni otroci niso nujno nemočni in nedoletni, da so velike ideje o egalitarnosti, miru in solidarnosti boljše od neoliberalnih klišejev in novoreka, da predatorji morda sploh niso predatorji, ker so zgolj narobe prepričani, da so plenilci, in da družbena harmonija še ne pomeni odsotnosti konfliktov, sporov in zlikovcev, ki jih je treba privesti pred obličje pravice, ker tako mora biti. Kak cinik bo seveda pripomnil, da sanje vselej umrejo, da otroci odrastejo v depresivne, zdolgočasene in prilagojene odrasle ljudi na antidepresivih, in da komunizem ni mogoč, ker se je že v preteklosti izkazalo, da je sama ideja komunizma povsem zblojena in ne ustreza človeški naravi, toda tako lahko razmišljajo ciniki le, ker ne vedo, kaj človeška narava sploh je. Torej ne bi bilo velike škode, če bi se o njej preprosto poučili.
Nevarni ljudje objektivno ogrožajo sebe in okolico, pri čemer je čisto mogoče, da se tega ne zavedajo; prav zato so še nevarnejši, saj se njihove nevarnosti pogosto ne zavedajo niti ljudje, ki živijo z njimi. Zadeva je zares zapletena: nevarni ljudje se redko prikazujejo drugim ljudem kot odkrito nevarni. Praviloma pravzaprav ravno niso odkrito, odprto nevarni. Znani so klišeji o pedofilih, ki so med prebivalci znani kot topli, prijazni, čuteči in inteligentni ljudje. Pogosto o njih pravijo, da nosijo svoja srca na dlani in da se razdajajo drugim. Da so torej nadvse empatični in odprti do drugih ljudi. Prav zato jim na primer otroci tudi zaupajo; sami dobro vedo, da morajo najprej pridobiti otrokovo zaupanje. Obstaja torej zanimiva povezava med pridobivanjem zaupanja (na primer otrok, volivcev) in zlorabami. Kdor ima odprto srce, je lahko tudi ekstremno nevaren človek.
Lahko je biti pameten in udrihati po preteklih režimih, jih imenovati avtoritarni in/ali totalitarni ter se zgražati nad zločini, ki so se dogajali v njih. Čisto nekaj drugega pa je misliti, prepoznavati avtoritarne oziroma totalitarne koordinate aktualnega sveta in opozarjati na zločine, ki se dogajajo tukaj in sedaj, ter na zločine, ki bi se še lahko zgodili. Sprenevedanje je lahko zelo veliko in nevarno. Samo drobna vzporednica. JJ se nenadoma ne spomni vsebine dokumenta, ki ga je sam podpisal pred leti, dokumenta, ki nesporno dokazuje, da je gospod Mrlak želel prestopiti. Njegov simptom je zares zgovoren: kadarkoli se pojavijo dokazi zoper njegovo problematično početje, so ponarejeni, kot zatrjuje. Sprašujem pa se, kakšna je moralna in osebnostna integriteta človeka, ki ne more preprosto priznati, da ga kdaj pa kdaj polomi, da naredi kako napako ali neumnost, da je pač krvav pod kožo, kot smo vsi. Če poslušate JJ-ja, dobite vtis, da imamo vsi ljudje na tem svetu simptome, le on jih nima; vsi delamo napake, le on jih ne naredi nikoli. V taki drži je kajpak nekaj avtoritarnega in totalitarnega, nekaj grozečega in celo nevarnega, zato se ne bi želel družiti z njim; nič čudnega, da ga zapuščajo celo najtesnejši sodelavci, saj s takim človekom res ni mogoče dolgo zdržati. Toda v resnici želim pisati o nečem drugem.
Še v začetku letošnjega leta se je zdelo, da smo na pragu nove finančne krize; borzni indeksi so naglo drseli navzdol, nafta se je hitro cenila; politike se je začela polaščati panika. Zdaj, nekaj mesecev kasneje, se zdi, kot da je v vse v najlepšem redu. Je res? Je kriza rešena? Resnica je bistveno drugačna. Kriza je še vedno aktualna, le “potuhnila” se je. Zakaj smo v to tako prepričani.
Danes velja splošno prepričanje, da problemi človeštva izhajajo predvsem iz pohlepa, sebičnosti in pokvarjenosti nekaterih posameznikov, predvsem najbogatejših Zemljanov, pa tudi politikov in drugih pripadnikov družbenih elit. Če ne bi bilo njih, bi nam bilo lepše. Pa je to res? Bi bil svet brez njih res lepši? Kaj pa mi sami?