Ni dvoma, da je doping v športu potrebno preganjati. Vsak športnik, ki se mu dokaže, da je uporabljal nedovoljene substance, mora biti ustrezno kaznovan. Drugače pa je, ko se “dopinški nadzor” uporabi za kolektivno kaznovanje in ponižanje celotnega naroda ter države in še več - celo vseh njenih športnikov invalidov. Z izključitvijo atletinje Darje Klišine (Guardian), ki se je “zgodila” kar sredi olimpijskih iger, na olimpijskih igrah v Riu 2016 ne bo več nobenega ruskega atleta in atletinje. Poglejmo si to zgodbo nekoliko pobliže.

Živimo torej v svetu, v katerem je vse bolj očitno, vse bolj jasno in razvidno tudi ne preveč izobraženi in razgledani stari mami, da lahko zgolj politična levica naredi nekaj, da se bo svet spremenil na bolje. Desnica tega med drugim preprosto ne more storiti, ker ni zmožna za to, kar želim zagovarjati v nadaljevanju.

Ko v teh dneh vnovič beremo o profesorjih in doktorjih znanosti in dekanih in dekanjah, bivšem ministru, prodekanih in drugih osebkih, ki so jim fakultete izplačale za več kot milijon in pol bruto dodatkov k plačam, ko poslušamo obenem novorek in pravljice o tem, v kako lepi domovini živimo in kako nam gre dobro, ko vrhunski doktorji znanosti z objavljenimi znanstvenimi monografijami, znanstvenimi članki v tujih revijah z visokim ugledom, s prevodi vrhunskih tujih del v slovenski jezik in z drugimi referencami skoraj crkujejo od lakote, ker ne morejo dobiti službe, delajo na bedno plačanih delovnih mestih, za katere se sploh niso usposabljali, ali pa živijo v hotelu Mama, se moramo vprašati tole. Kaj pa, če se je nekaterim ljudem, ki upravljajo s to državo, saj je država kakor veliko podjetje, s katerim upravljajo managerji, zares zmešalo? Besede zmešalo ne uporabljam v pejorativnem smislu, torej je ne uporabljam kot žaljivko, temveč jo uporabljam v čisto preprostem pomenu slovenske besede zmešati. Ko na primer damo v lonec malo žabjih krakov, dihurjeve dlake, slonove krvi, kravjega dreka in želodčne vsebine mamuta, vse skupaj zalijemo z menstrualno krvjo device in pomešamo, lahko rečemo, da je v loncu nekaj, kar smo mešali in je to sedaj tudi dobro premešano ali zmešano.

Odgovor ge. Eleni Pečarič by Elena Pečarič on Scribd na

Poletno poslanico poslanki Simoni Kustec Lipicer

“Odgovor je pravzaprav zelo enostaven. Treba je preprosto obrniti prioritete. Na prvem mestu ne smejo biti interesi bank in kapitala, temveč odpravljanje revščine, socialnih problemov in zagotavljanje delavskih pravic … Ustanovna Listina Organizacije združenih narodov obvezuje, da morajo uresničiti deklaracije o človekovih pravicah in ta obveznost ima prednost celo pred mednarodnimi pogodbami. Vsaka država ima torej vsak trenutek pravico reči, da ne more več uresničevati svojih dolžnosti in da bo zato prenehala odplačevati svoje finančne obveznosti do posojilodajalcev.” (dr. Maja Breznik)

Nekateri komentatorji aktualnega političnega dogajanja v ZDA in nekateri strokovnjaki za psihološka vprašanja se resno sprašujejo, kako je z mentalnim zdravjem morebitnega bodočega predsednika ZDA, gospoda Trumpa. Sprašujejo se, ker jih skrbi, kdo bo vodil najmočnejšo državo sveta. A zakaj bi bilo spraševanje koristno, potrebno in pomembno, če pa se zdi, da s svetom in z ZDA upravlja Kapital, ne pa ta ali oni človek? Če je gospod Trump sam podrejen logiki Kapitala, ni le povsem vseeno, kakšno je njegovo mentalno zdravje, temveč je odločilno dejstvo, da je uspešen kapitalist, saj je lastnik velikanskega premoženja. In če je ves svet en sam biznis, kdo bolje upravlja z njim, če ne ravno uspešni biznismeni? In nihče ne dvomi, da je gospod Trump uspešen biznismen, ker je objektivno dejstvo, da je res tak.

“Vojne izbruhnejo, ker se države ne razumejo med seboj. Miru ne bo, dokler bodo prisotni predsodki, ki zdaj ločujejo različne skupine ljudi med seboj. Za dosego miru ni nič boljšega kot to, da se mladi iz vsega sveta redno srečujejo ter se preizkušajo v telesni moči in spretnosti?” "Olimpijske igre bodo uspešne, če bodo posredni dejavnik pri zagotavljanju univerzalnega miru”. (Pierre de Coubertin)

Kakšne odgovore bi dobili, če bi izvedli obsežno javnomnenjsko raziskavo in povprašali ljudi, kaj menijo o: sončevih pegah; razmnoževanju mravelj; Hitlerjevem spolnem življenju; Erjavčevi zunanji politiki; tvorjenju oblakov na nebu ali inteligenci hobotnic? Nedvomno bi dobili najrazličnejša mnenja, v katera bi ljudje tako ali drugače verjeli. O svojih mnenjih bi se spraševali ali pa se tudi ne bi. Nekdo iz mlajše generacije me je tako pred kratkim vprašal, če je mogoče primerjati slovenske politike, na primer gospoda Pahorja, ki se je prav v tistih dneh sestal s predsednikom velikanske Rusije, z enim ali drugim kandidatom za novega ameriškega predsednika. Najprej sem odgovoril, da neposredna primerjava najbrž niti ni mogoča in da slovenski prostor verjetno sploh ne prenese tako močnih, bogatih, samozavestnih, predrznih, nastopaških, arogantnih in celo napadalnih politkov, kot sta gospod Trump in gospa Clinton, potem pa me je vprašal, če bo pri nas še naprej enako, kot je že nekaj časa. Vprašanje je zelo produktivno, saj je različica zahtevnega vprašanja, zakaj se stvari spreminjajo, kaj povzroča spremembe, zato bom skušal nanj čim bolj natančno odgovoriti. Zlasti pa ne bom ponudil nobenega mnenja.

“Nam ni vseeno, ali bo vojna ali bo mir. Mi ne mislimo, da je vojna stvar zgodovinske logike. Mi verjamemo, da sta vojna ali mir vedno stvar politične odločitve. Mi zavračamo miselnost, da je vojna neizogibna. Mi sprejemamo odgovornost za mirno reševanje sporov, vseh sporov. Mi hočemo mir. Trajen mir. Zato smo se zbrali. Ker nam ni vseeno.” (Predsednik Pahor, Vršič, 30. 7. 2016)

Tako je izjavila neka gospa na televiziji; zdelo se je, da je ekspert, zato so jo tudi povprašali za mnenje. In potem je dodala: to je povsem normalno. Poglejmo, če njeno izjavljanje prestane resen razmislek, in skušajmo povedati, zakaj je lahko tako izjavljanje v medijih pomembno.