Je mogoče izmeriti človeško neumnost? Je, zelo enostavno. Pred časom smo sicer zapisali, da je Neumnost vredna 125 milijonov evrov. A zdaj bomo popravili to trditev: človeška neumnost je vredna samo 14 centov. Zakaj? Ker Evropska unija namenja 14 centov pridelovalcem mleka za vsak uničen liter mleka, oziroma skupaj 150 milijonov evrov. Genijalno! Otroci v revnih državah zaradi lakote in pomanjkanja hranljivih snovi umirajo v milijonih (3,1 milijona otrok mlajših od 5 let, vsako leto), Evropa pa uničuje svoje mleko.

Kdor gleda v zadnjem času televizijski dnevnik nacionalne televizije, se mora vprašati vsaj tole, kajti kdor zna misliti in se je morda v šoli, kamor je zagotovo hodil, saj morajo po zakonu hoditi vsi, usposabljal celo za kritično razmišljanje, enostavno nima nobene druge možnosti, kar pomeni, da nima svobodne volje, da bi se odločal, ali (kritično) razmišljati ali ne. Kaj se je torej zgodilo, kaj se dogaja, kako je z uredniki in z novinarji in z direktorjem in z nadzorniki in z vsemi drugimi, ki so tam, na RTV Slovenija namreč, zaposleni? Nekaj je povsem očitno tudi iz vesolja. Gledalec, ki ima povprečen inteligenčni količnik in se pripravi, da bo gledal osrednjo informativno oddajo in se na hitro poučil, kaj pomembnega se dogaja okoli njega, da bo vsaj za silo poučen in razgledan in bi lahko sodeloval na kakem povprečnem kvizu, je po pol ure: zdolgočasen, frustriran, naveličan žargona in vedno enakih stavkov o vedno enakih temah, ki zajemajo vedno enako površinsko in površno razglabljanje o tem: kdo-je-ukradel-ne-vem-koliko-denarja-in-je-seveda-nedolžen-in-se-preganja-po-sodiščih-da-bi-to-dokazal-vsem-ki-jih-to-zanima-pa-tudi-vsem-ki-jih-ne; kam-je-izginila-ta-milijarda-pa-ona-milijarda; kaj-pravi-ta-politik-in-kako-se-drugi-z-njim-ne-strinja-in-kako-zelo-pomembno-je-da-se-ne-strinja; kdo-bo-koga-interpeliral-in-kdo-koga-podpira-in-kdo-koga-ne-podpira; kdo-bi-moral-v-zapor-pa-tja-gotovo-ne-bo-šel-ker-bo-v-zadnjem-trenutku-nepopravljivo-zbolel; kako-bo-vse-raslo-in-bomo-vsi srečni-in-na-varnem-in-čakalnih-vrst-sploh-ne-be-več-ker-bodo-nenadoma-izginile; katere-planke-je-spet-treba-postaviti-da-bomo-varni-pred-nebodijihtreba-in-bomo-še-vedno-čisti-pa-neomadeževani. Morda pa je doseglo vse skupaj vrhunec včeraj zvečer.

Na spletni strani STWR (Share the World’s Resources oziroma Medsebojna delitev globalnih virov) je objavljen prevod članka Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation (Razglasitev 25. člena: strategija za preoblikovanje sveta), ki ga je napisal ustanovitelj te nevladne organizacije Mohamed Mesbahi. Šele čas bo pokazal za kako pomembno delo gre, saj se besedilo na nekonvencionalen način loteva dveh ključnih problemov današnjega sveta: revščine in lakote na eni strani ter okoljske krize na drugi; gre za dva povezana problema, ki jih je možno rešiti le skupaj. Rdeča nit pa je 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, katerega uresničitev Mohamed Mesbahi vidi kot “enega največjih upov sodobnega človeštva”.

Vsak dober zastopnik oblasti ali moči ali sile vam bo rekel, da ljudje potrebujejo disciplino in red. In če hočete, da pade komu čeljust dol, mu vrzite v obraz teoretski žargon, ki ga morda še sami ne razumete čisto dobro in vam je zgolj všeč, morda pa ste še malo zaljubljeni v njega oziroma v njegovega avtorja, podprt s ščepcem matematike ali statistike, kar je tako rekoč isto. Recite, da je nekaj matematično dokazano in vsi bodo tiho. Nihče ne bo pisnil, ker si ne upa. Od malega ga namreč šolniki vzgajajo, da je matematika strašno disciplinirana in urejena in natančna in rigorozna in da razvija ne vem kakšne kognitivne funkcije in da so matematiki silno natančni in neizprosni in disciplinirani in pametni in inteligentni in rigorozni in bla, bla, bla. Če nekaj rečejo, tako sklepajo učenci, tako tudi je in pika. Pri matematiki so zato učenci pogosto dokazano prestrašeni, to dokazujejo z matematiko in s statistiko podprte znanstvene študije, in v glavnem disciplinirano in urejeno molčijo, ko poslušajo učiteljeve abstrakcije, ki jih ne razumejo. Ljudje, ki ne upajo misliti s svojo glavo, so takisto disciplinirani in urejeni in se vse življenje bojijo kar koli reči, zato so tiho celo tedaj, ko poslušajo neumnosti. Posledice so seveda katastrofalne.

„Življenje je znotraj, ne zunaj nas!" zapiše Dostojevski v pismu bratu. Res pa je tudi, da samo to dejstvo ne zadostuje, potrebno je namreč pogledati čez svoje sebične, materialne, postvarele, grabežljive, posesivne privatne interese. Potrebno se je udeleževati javnih soočanj, debat, sodelovati pri javnih odločitvah, imeti jasno oblikovano in argumentirano stališče do javnih zadev onstran nepreverjenih mnenjskih polresnic, ki prevladujejo tudi v naši politični družbi. Potrebno se je odzvati na krivico, na trpljenje, na bolečino, potrebno se je postaviti nekomu v bran, biti nekomu v oporo v najhujših trenutkih, kar izkazuje, če že ne pristnega javnega interesa, pa vsaj občutek za sočloveka in Človeka v sebi.

Medtem ko najbolj ugledni znanstveniki tega sveta, kot na primer: Peter Wadhams, Mark Jacobson, Stephen Salter, Malcolm Light, pozivajo vlade in jih rotijo, naj zaboga že naredijo nekaj korenitega, da se ognemo katastrofi, ki nam jo s hitrimi koraki približujejo globalne podnebne spremembe, v Sloveniji mirno odprejo fontano, iz katere teče nesramno drago pivo, zanjo pa je bilo treba odšteti zajeten kup denarja, s katerim bi sicer lahko pomagali številnim revnim družinam ali pa bi ga uporabili za skrajševanje obupno dolgih čakalnih vrst, v katerih stojijo bolni ljudje. S fontano naj bi pritegnili trume turistov, pravijo. Lahko bi jih seveda povprašali, če mislijo resno. Kako pa bo zares, onkraj spektaklov, všečnih iluzij, utopističnih scenarijev in neoliberalne propagande?

Namen članka je poljudna predstavitev predloga novega denarnega sistema z imenom komoko. Celoten opis sistema je bil objavljen v julijski številki strokovne revije International Journal of Community Courrency Research (s kratico IJCCR) tukaj: https://ijccr.net/current-issue/

Kdo pravzaprav je idiot in kaj je idiotizem? V vsakdanjem družbenem življenju se ta termin uporablja sinonimno z butec, tepec, teslo, bebo, kreten, debil, itd., skratka nekdo z izjemno nizkim inteligenčnim kvocientom. Če naredimo kakšno napako, se često obmetavamo z idioti. Ali pa rečemo, da je neka stavba ob parku totalni idiotizem, kar pomeni, da verjetno kvari njegov videz, idiot pa je tisti, ki se je tega spomnil, itd.

Vedno znova me kdo z bolj ali manj slabo prikrito grozo v očeh povpraša, zakaj vendar ne jem mesa; navadno zraven še pripomni, da ga vsekakor moram jesti, ker bom sicer povsem oslabel; samo po sebi je razumljivo, da oslabelost ni dobra, zato tak sklep prepusti meni, prepričan, da mi je dal dobro ali vsaj uporabno lekcijo iz vsakdanjega življenja. Zdi se, da ljudi kljub grozi in ironiji ob postavljanju diagnoz zares zanima, zakaj ga ne jem. Čemu bi me sicer spraševali? Seveda je mogoče, da jih kognitivni vložek, ki je potreben za razpravo, sploh ne zanima, da se torej zgolj zgražajo, da hočejo biti pokroviteljski, da moralizirajo, da se jim smilim, ker ne uživam živalskih beljakovin in maščob, ker so prepričani, da sami vse to zelo potrebujejo ter da je zanje dobro in da dobro vedo, zakaj je tako. Če jih zares zanima, zakaj ne jem mesa, jim tukaj vsem naenkrat odgovarjam, saj natanko vem, zakaj ga ne jem, vem pa tudi, zakaj bi bilo dobro, da bi sami omejili uživanje mesa – pa še česa drugega. Prvi argument je dobesedno pri roki: zadošča že, če na kratko vržemo vsaj eno oko na statistične podatke o debelosti, tumorjih, rakastih obolenjih in drugih smrtonosnih stanjih med populacijo. In dodajam: zdelo bi se jim nenavadno in čudaško, če bi jaz njih spraševal, zakaj jedo meso, zlasti rdeče. Vprašanje je, če bi znali pojasniti svoj odgovor. Mislim, zares pojasniti, ne kar nekaj klišejskega zamomljati v odgovor, češ da itak vsak človek je meso, saj zna to vsakdo, a s tem ne pojasni prav ničesar.

Čeprav v svetu globalnih financ stvari izgledajo “krasno” in predvsem ameriški borzni indeksi kar “pokajo od zdravja”, pa vendarle počasi tonemo v novo globalno finančno krizo. Velik del sveta je sicer že globoko v krizi, a kaj ko je danes edino merilo družbenega razvoja in blaginje prebivalstva gospodarska rast, še bolj pa višina oziroma rast borznih indeksov.