“Napadi v Parizu so bili napad na našo svobodo, evropske vrednote, naš način življenja; bili so napad na vse nas.” (Martin Schulz, predsednik Evropskega parlamenta, november 2015)
Kje sploh začeti? Recimo, da v letu 2016. Ankara, Istanbul, Bruselj, Orlando, Nica, München, Rouen. Seveda pišem o terorizmu v Zahodnem svetu in v njegovi okolici. Vročih točk terorizma, držav kot so Afganistan, Irak in Sirija, kjer je to dobesedno vsakdanji pojav, tukaj ne bom niti omenjal. Kaj se dogaja? Mislim, da se dogaja to, da se je ta svet končno začel zelo vidno podirati in pokati po šivih. Pred kakimi desetimi dnevi je francoski prvi minister Manuel Valls po napadu v Nici rekel, da je terorizem zdaj način življenja. Tako je v Franciji, v državi prvega sveta in nekdanji kolonialni sili. V Nemčiji se govori o krvavem tednu, po »zgolj« treh različnih napadih, ki že vidno spreminjajo tamkajšnji odnos do priseljencev, kmalu pa se bodo najverjetneje začele spreminjati tudi konkretne politike na tem področju. Tako je v Nemčiji, državi prvega sveta in nekdanji totalitarni supersili, ki je še pred kratkim imela menda nekakšne občutke krivde zaradi svoje preteklosti, a zdaj jih ima vse manj.
V zadnjem času se dogaja, da skoraj vsak dan kdo v naši neposredni bližini koga ubije – na primer z nožem, z mačeto, s sekiro, pištolo, z bombo, z avtomatskim orožjem. Dokler se je to dogajalo v ZDA, Iraku ali Afganistanu, Turčiji, v Palestini, Jordaniji, Izraelu, v Siriji, Somaliji, Eritreji, Etiopiji in drugje po svetu, kjer na podobne načine ni umrlo malo ljudi, temveč jih je umrlo zelo, zelo, zelo veliko, je bilo drugače kot zdaj, ko se navidezno brezumno nasilje brez vidnega razloga dogaja na Norveškem, Švedskem, v zadnjem času pa še na jugu Nemčije, v Franciji, na Japonskem, v Belgiji. Razlage takega vedenja pogosto mladih ljudi so praviloma psihološke. Zanje pokličejo na pomoč tega ali onega kliničnega psihologa, da poda strokovno mnenje. In ga poda. Praviloma je razlaga različica te, ki sledi: gre za na videz povsem normalne posameznike, ki jezo, nakopičeno v sebi, na lepem usmerijo na druge ljudi; imajo psihične težave ali pa so jih imeli; namerno škodijo drugim; njihova osebnostna struktura ima vsaj nekatere značilnosti psihopatske strukture; vsak napad olajša pot drugim, zato govorimo o facilitaciji; določeno vlogo imajo pri tem tudi nasilne računalniške igrice, pa seveda facebook; starši teh madih ljudi ne poznajo gesel, zato ne vedo, kje na spletu se gibljejo njihovi otroci in kaj tam delajo; storilci so pogosto sami žrtve nasilja in se ne znajo izvleči iz brezna, kamor jih je potegnilo. Na tem kraju ne nameravam razpravljati o ustreznosti in veljavnosti psiholoških profilov, ki jih delajo strokovnjaki. Zanima me nekaj drugega.
“Grozovita zločinska dejanja in teroristični napadi v Evropi po ocenah premierja Mira Cerarja kažejo, da smo soočeni s povsem drugačnimi varnostnimi razmerami kot v preteklosti. Položaj okoli nas in v svetu ocenjuje za zelo dramatičen. Naloga vlade je, da ostaja budna, pravi Cerar, ki je zato za sredo sklical sejo sveta za nacionalno varnost.” (Delo, 26, 7. 2016)
Naredil bom to deželo zopet močno. Tako obljublja Američanom in svetu gospod Trump, soprog tiste gospe, ki se je bojda naučila plagiatorstva v slovenskih šolah, kamor je nekoč zahajala. Zadeva je nenavadno zanimiva in vznemirljiva. Če se je gospa Trump naučila plagiatorstva v šoli, kar je sicer malo verjetno, bi se lahko že davno tega naučila tudi, da kopiranje in intelektualna kraja ni ravno vrednota, na katero bi bil človek ponosen. In prav gospa Trump sicer v svojih govorih prisega na – vrednote. Prisega zlasti na družinske vrednote, zato bi upravičeno pričakovali, da so jo v družini v njenih rosnih letih vzgojili zanje; čisto nič narobe ni, če rečemo, da za družinske vrednote vzgajajo družine. In ne obstaja družinska vrednota, ki bi se imenovala plagiatorstvo. Vredno pa je dodati tole: kogar je družina vzgojila za družinske vrednote, šola ne more kar tako zlahka prevzgojiti za ne-družinske vrednote. Še bolj vznemirljivo pa je obljubljanje njenega soproga, da bo Amerika zopet močna (strong), če postane njen predsednik. Kaj naj bi to pomenilo?
Moški > ženske > nedoločeni > obojespolniki … Odrasli > otroci … Stari > mladi …
Imenitni > navadni … Bogati > revni … Izobraženi > neuki … Pametni > neumni … Delodajalci > zaposelni > pogodbeniki > brezposelni … Poročeni > vdovski > samski … Verni > drugoverni > neverni …
Politični cirkus imenovan Republikanska nacionalna konvencija je že mimo. Seveda sledi še Demokratski cirkus z istim imenom. Ameriška Republikanska stranka, med drugim imenovana tudi najbolj nevarna organizacija v zgodovini človeštva, je pokazala iz kakšnega testa je. 6-urnega posnetka konvencije si nisem ogledal v celoti, a si ga niti ni treba, saj gledalec lahko hitro najde rdečo nit dogodka, ki je Strah. Potekalo je eno samo primitivno strašenje gledalcev in volilcev s terorizmom, kriminalom, z oportunistično opredeljeno ameriško dekadenco in z bavbavi, ki lahko udarijo kadarkoli in od vsepovsod[1]. Torej strašenje z zadevami, ki jih ta stranka v glavnem sama ustvarja. Nič čudnega, da se je sloganu, da naj bo Amerika velika in močna, pridružil še slogan, da naj bo varna. Potem pa je na oder prišla »naša« Melania Trump in nas je lahko vznemirila in tudi prestrašila na malce drugačen način.
Ko poslušate slovenske komentatorje govora, ki ga je imela Melania Trump te dni, ko torej sledite nebulozam, ki jih izrekajo, češ da je bil njen govor vrhunec retorike, spektakelski nastop brez primere, vreden vseh čestitk, slavospevov in presežnikov, propagandni spin, nad katerm bi bili navdušeni pisci učbenikov za spin doktorje in piarovce, se vprašate, kako je z njihovimi kognitivnimi in metakognitivnimi zmožnostmi, saj je očitno, da so tako docela zaslepljeni z logiko propagande, sofistike in manipuliranja z ljudmi, da to terja poseben komentar, ki se nanaša na skupni prostor, v katerem nastopajo zakonca Trump, spin doktorji, milijarderji in njihovi oboževalci, pripadniki srednjega družbenega razreda, ki podpirajo infrastrukturo, zaradi katere 1 % sploh lahko dela, kar pač dela, in kajpak mainstream strokovnjaki, brez katerih srednji razred ne bi mogel imeti na voljo vseh kognitivnih storitev, ki jih ima na voljo. Prebrali ga seveda ne bodo, komentarja namreč, bodo pa še naprej vztrajali v svoji drži, ki pomeni čisto shizofrenijo, kot bo razvidno. Tak pa je tudi aktualni svet: shizofren se pogreza v črno luknjo. Natanko tako je, kot je bilo na Titaniku, ko se je bližal usodnemu trčenju z ledeno goro: orkester je baje igral do bridkega konca. Vse to pove veliko o ljudeh in o tem, kar zmorejo imeti med seboj. In kot rečeno: pripadniki zunajzemeljske civilizacije, ki nas opazujejo, zgolj zmajujejo z glavami. Kaj je torej naredila Melania, da so tako navdušeni nad njo in govorijo o novi zvezdi v svetu manipuliranja, blefiranja, prodajanja megle in komercialnega spreminjanja ljudi v tepce, podrejene logiki Kapitala?
Ker je vse pod nadzorom, kot želi verjeti vsakdanja pamet, gremo lahko v teh poletnih dneh na plažo. Na primer v Turčijo ali v Nico. In s seboj lahko vzamemo sveto knjigo, v kateri so avtentična besedila. Na primer Pavlova pisma. Beremo jih na plaži, vse je pod nadzorom, in se učimo. O pravih, pristnih krščanskih vrednotah, saj je sveti Pavel mož, ki je zapisal nekaj dobrih idej o njih. In zakaj bi se prav zdaj poučili o pristnih krščanskih vrednotah? Ker daleč presegajo te, na katere sicer prisega papež, presegajo te, na katere se sklicuje vsakdanja zdrava pamet, poleg tega pa so univerzalne, kar je v teh absolutno relativističnih časih kar odločilno, če se sploh še hočemo izvleči iz brezna, v katerega nas nezadržno vleče. Govoril bom o vrednotah, ki niso le krščanske, temveč so tudi komunistične. Nadaljujem torej z razmišljanjem o komunizmu.
… ali kako te lahko osnovnošolska matematika reši pred bankrotom.