Ivan Tavčar (slovenski pisatelj, * 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar 1923, Ljubljana) je leta 1899 napisal:
V Sloveniji naj bi uzakonili prepoved pretepanja oziroma fizičnega kaznovanja otrok. Ljudje so se stereotipno, kot po navadi in samodejno, v hipu razdelili v dva tabora: eni zagovarjajo pravico do takega kaznovanja, drugi seveda nasprotujejo. Skoraj neverjetno pa je, da lahko v sodobnem, civiliziranem svetu kdo razmišlja, da bi udaril lastnega otroka ali ga fizično kaznoval. Zadeva je še hujša: če ti je dovoljeno udariti lastnega otroka, ni razloga, da na bi udaril še koga drugega. Večkrat pa sem že zapisal, da je evolucija obdarila ljudi z zmožnostjo za nadzorovanje lastnega vedenja in celo za nadzorovanje samega nadzorovanja. Drugo ime za to je učenje samih načinov učenja. In udarci prav nič ne prispevajo k takemu učenju. Dejansko je skrajni čas, da se naučijo ljudje vesti modro in spoštljivo drug do drugega. Spoštovanje drugega človeka po definiciji ne zajema pretepanja ali fizičnega kaznovanja. Če Hitler ne bi bil tolikokrat tepen, kot je bil, ker ga je oče mlatil kot psa … Vsekakor imam rad pravila, ki korigirajo emocije. Študiram izjemno knjigo: Jean-Pierre Changeux, Antonio R. Damasio, Wolf Singer, Yves Christen (ured.). Neurobiology of Human Values. Jean-Pierre Changeux v njej zapiše: naša odgovornost je, da nujno ustvarimo etični model, ki prekinja z nasiljem, netolerantnostjo in zločini iz preteklosti ter omogoča učinkovitejše preživetje in blagostanje ljudi. Dodajam: v takem svetu ni čisto nobene potrebe, da bi se pretepali ali fizično kaznovali, ker smo simbolna oziroma duhovna bitja. Že živali kažejo znake empatije, recipročnosti in imajo občutek za pravičnost. Pri ljudeh bi moralo biti vsega tega še veliko več. A ne brez učenja. Na srečo je evolucija ustvarila daleč najboljši stroj za učenje – možgane. Le uporabljati jih je treba. Najprej pa jih je treba znati uporabljati – in smo zopet pri potrebi po učenju.
Iz dneva v dan poslušamo isto neoliberalno lajno, ki jo vrtijo zlasti politiki: potrebujemo močno, enotno in samozavestno Evropo, kajti samo znotraj nje smo močni, enotni in samozavestni tudi sami, kar pomeni, da uresničujemo svoje interese in skrbimo za perspektive, v katerih so vsi državljani zadovoljni & sledijo svojim sanjam & so uspešni & zadovoljni & vse drugo & vse raste. Slovenci, ki živimo znotraj Slovenije, pa se lahko resno vprašamo: ali perspektive in interese, ki naj bi jih zadovoljevali, sploh imamo? Kdo jih artikulira? Politiki? Gospod Pahor? Mislim na Borisa, seveda. Lahko je lepo in všečno govoriti, to zna vsak tepec, kakšna pa je kruta realnost?
Priznam, sem velik domoljub. Ljubim svoj dom, svojo domačo Zemljo. Ljubim prav vse prebivalce Zemlje, kajti “vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.” Prav vsi ljudje so enakovredni in enakopravni, “ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.”
V Dnevnikovem Objektivu je bil v soboto, 20. 8. 2016, pod zgornjim naslovom objavljen članek Barbare Hren. Gre za odličen in potreben članek, ki osvetljuje različne vidike vse bolj razširjene in obetavne »delitvene ekonomije«. Vendar se mi zdi potrebno razmisliti o nekaterih pojmih oziroma trditvah iz članka.
Še nedolgo nazaj bi zapisani poziv razumeli kot izzivalno in celo predrzno pozivanje ljudi k nevarnim in zaradi tega neželenim družbenim spremembam. V Jugi bi takoj specialci iskali avtorja zapisa in ga ročno postavili pred strogega sodnika, češ da je družbeno nevaren element, hujskač, anarhist, separatist ali kaj podobnega. Čisto naključje je, da pravkar berem knjigo z naslovom Practices of selfhood, ki sta jo spisala Zygmunt Bauman in Rein Raud, izšla pa je lansko leto pri založbi Polity.
Pravkar je minil še en državni praznik, povezan z nenavadnim in zdravemu razumu težko dojemljivim odhodom Marije, Jezusove matere, ki je bila ženska in do konca življenja devica (sic!) ter je brezmadežno spočela, od svetega duha, kajpak, in nato še rodila otroka, v nebo; njen soprog Jožef, ki je bil vsekakor moški, kot potrjujejo neodvisni zgodovinski viri, v vsej tej zgodbi kratko malo ni pomemben – kot da ga ni bilo in kot da ni imel v zelo patriarhalno urejeni družbi tistega časa čisto nobene vloge pri vzgajanju mladega sina, ki je za zdrav osebnostni razvoj potreboval tudi očeta, saj nas razvojna psihologija že dolgo uči, da otroci potrebujejo tako očeta kot mamo, da bi živeli v srečni družini, o tem pa znajo nekaj malega povedati celo tukajšnji konservativci, ki se zelo zavzemajo za pravico otrok do staršev različnega spola, pri čemer na žalost ne ločijo niti med biološkim spolom in spolno identiteto.
Letos poleti (2016) je v Ljubljani začel z delovanjem sistem delitve avtomobilov (car sharing) Avant2Go, ki se je “pridružil” že nekaj let uspešno delujoči delitvi koles BicikeLj. Poleg tega v Sloveniji že dlje časa deluje zelo razširjena spletna platforma za “delitev sedeža v avtomobilu” Prevozi.org. V Ljubljani deluje Knjižnica reči, kjer si je mogoče po knjižnjičnem sistemu izposoditi različne stvari; izjemno zanimiva je delitev unikatnih srajc Shirting ter že dlje časa delujoči Zelemenjava in Menjalni krog itd. Vsem tem oblikam je skupno, da se v uvrščajo v okvir ekonomije delitve (sharing economy), ki v temeljih preobraža način delovanja globalne ekonomije in družbe.
Obstajajo nujne iluzije. Seveda se lahko vprašamo, za kaj so nujne, za koga so nujne. Za koga so na primer nujne iluzije, da morajo ljudje uživati meso živali? Za koga so nujne iluzije, da je kravje mleko zdravo in dobro za ljudi? Takih iluzij je veliko, vendar naj ti dve zadoščata. Rdeče meso je dokazano karcinogeno, kravje mleko pa je dobro za teličke, da postanejo biki ali krave, nikakor pa ni dobro za ljudi. Odgovor na vprašanji je zato nadvse zgovoren: za industrijo, za korporativne lastnike farm. Ali kot bi rekel Marx: za profite (nekaterih). Vselej gre namreč le za peščico. Zanje so profiti, za vse druge so iluzije ali ideologije. Ideje so zato še vedno zelo, zelo pomembne, kot bi rekel Platon, saj brez njih ni iluzij in ni ideoloških praks, s katerimi vzdržujejo ljudi v pokorščini in nevednosti. In da ne bo nesporazuma: pokorni in nevedni so tudi lastniki kapitala.
Spoštovana poslanka Simona Kustec Lipicer!
Hvala za odziv, ki pa bi mu težko rekla odgovor na mojo poletno poslanico, saj ste se uspeli na kar dveh straneh spretno izogniti konkretnim pojasnilom, ki sem jih pričakovala od vas. Višek vaše arogance je, da mi poskušate pojasniti, kakšni so standardi v sodobni družbi glede pomoči in asistence, ki temelji na človekovih pravicah ter tega, kaj so sestavni deli vsake demokratične ter socialne države. Razmere v Romuniji so za hendikepirane posameznike bistveno drugačne od tistih na Švedskem; mi stremimo k doseganju kakovostnih in individualnih storitev, zatorej se zgledujemo po slednji. Podobno velja naprej, kjer opisujete, da obstajajo posamezniki različnih starosti, z različnimi oblikami in stopnjami hendikepa in ste dolžni poskrbeti za vse. Halo?! Tega do sedaj nisem sama vedela, še manj opazila, da bi to počeli konkretno v praksi. Takšen dobrohoten in pokroviteljski način razlage se mi zdi ponižujoč, glede na mojo izobrazbo, delovne izkušnje in dolgoletni aktivistično-politični angažma, znotraj in izven Slovenije.